V nadaljevanju preberite:

Prof. dr. Gregor Majdič, redni profesor za fiziologijo na Veterinarski fakulteti v Ljubljani in Medicinski fakulteti v Mariboru, je človek na misiji. Govori hitro in izdelano, ne ovinkari, hitro me prepriča, da stvari ne želi spreminjati le na papirju, ampak vidi priložnost za boljši svet, tako za raziskovalce in študente kot za druge ljudi. Pa tudi za živali; zanj sem izvedel, ko je za znanstvene strani v Delu pisal o zdravljenju demence pri psih. Ko stopim v njegovo pisarno, takoj opazim velik plakat z zlatim prinašalcem. »To je pes Tine Maze. Plakat nam je poslala, ko smo ga zdravili z matičnimi celicami po metodi, ki smo jo razvili na veterinarski fakulteti,« razloži.

Živali, proučevanje njihovih navad, pa tudi preprosto opazovanje v naravi, najraje v Afriki, so pomemben del njegovega življenja. V divjini umiri misli in išče rešitve za raziskovalne probleme. Izraz človeku podobne opice je nesmiseln človeški konstrukt, me poduči, saj ljudje nismo nič drugega kot opice. Morda smo v zadregi, če slišimo, da nas kdo primerja s primati, a kako bi se šele počutili orangutani, če bi jih kdo primerjal z ljudmi: bitji, ki so skoraj že spravila na kolena ves planet in svoj lastni habitat. Takšen duhovit miselni obrat si privošči v svoji novi knjigi Soul Mate Biology, ki je nedavno izšla pri založbi Springer in v kateri proučuje ljubezen in navezanost pri ljudeh in živalih. Tudi o njej sva se pogovarjala.

Pa seveda o njegovi kandidaturi za rektorja in o premnogih težavah v akademskem in raziskovalnem okolju, ki po njegovem potrebuje sveže ideje in temeljito prenovo. Vodenje univerze primerja z upravljanjem tankerja, ki zelo počasi in s težavo spreminja smer. Kot v vsakem takšnem kolosu so gotovo tudi na univerzi ljudje, ki si sprememb ne želijo in jih zavirajo, zato bo upravljanje njenega krmila nedvomno stresno. Vsaj obvladovanje stresnih situacij pa Gregorju Majdiču ni tuje; njegovi hobiji so med drugim prosto plezanje, veslanje na divjih vodah in turno smučanje.