Kako do vzdržljivih in trajnostnih prehranskih sistemov
Prehranski sistemi so izrazito kompleksni in med seboj povezani mehanizmi. Če želimo, da bodo police v trgovinah in naših shrambah tudi v prihodnosti polne, moramo poskrbeti za trajnostno naravnanost prehranskih sistemov.
Rast svetovnega prebivalstva, boj proti revščini na podeželju, varovanje okolja, podnebne spremembe in izguba biotske raznovrstnosti so le nekateri izzivi, s katerimi se srečuje kmetijstvo po vsem svetu. Toda razmere lahko močno izboljšamo, če spremenimo sisteme za proizvodnjo in distribucijo hrane ter poskrbimo, da postanejo bolj trajnostni. Pri spremembah pa je treba upoštevati lokalne potrebe, kulturo in razmere, pravijo strokovnjaki.
V preteklosti so načrte za spremembe v živilski industriji pripravljali po posameznih sektorjih, vendar pri tem pristopu niso upoštevali povezanosti med prehrano, zdravjem in okoljem. Potrebujemo torej sistematičen pristop k spremembam.
»Če želimo učinkovito načrtovati politike in jih tudi uspešno uvajati, moramo upoštevati to medsebojno povezanost,« pravi Tom Arnold, ki pri evropski komisiji vodi skupino strokovnjakov, ki se ukvarja s tem, kako lahko na podlagi znanosti in dokazov bolje oblikujemo politiko za trajnostne prehranske sisteme.
Če želimo spremeniti trenutno razdrobljen pristop, moramo na situacijo gledati skozi prizmo prehranskih sistemov. Na ta način bomo prepoznali, analizirali in ocenili vpliv ter povratne informacije različnih akterjev, dejavnosti in rezultatov v samem sistemu. Tako bomo potem lažje našli ustrezne ukrepe za izboljšanje prehranske varnosti, poudarjajo strokovnjaki. Prehranski sistemi so kompleksne mreže ljudi, institucij, dejavnosti, postopkov in infrastrukture, ki so združeni z namenom proizvodnje, predelave, transporta, postrežbe in zaužitja hrane. Ti sistemi pa nimajo vpliva le na naše telesno zdravje, temveč tudi na stanje okolja, gospodarstva in družbe. Če prehranski sistemi delujejo dobro, so temelj za naše skupnosti in države.
Po pandemiji koronavirusa in ruski invaziji na Ukrajino je jasno, da večini svetovnih prehranskih sistemov manjka vzdržljivosti, zato se lahko hitro sesujejo. Pri spoprijemanju s to težavo morajo strokovnjaki upoštevati pet ključnih vprašanj o globalnem prehranskem sistemu.
Vpliv podnebnih sprememb
Vsaka dejavnost v prehranskem sistemu ustvarja onesnaževala in izpuste toplogrednih plinov, ki povzročajo podnebne spremembe. Pri proizvodnji hrane se ponavadi uporabljajo kmetijski stroji, industrijska gnojila in embalaža, ki so močno odvisni od sestavnih delov iz fosilnih goriv. Veliko hrane je potem treba še hladiti, od vil do vilic pa morajo živila prepotovati velike razdalje.
Poleg tega zaradi čezmerne proizvodnje veliko hrane zavržemo. Ko hrana razpada, nastaja metan, potenten toplogredni plin. Kadar hrano vržemo stran, gredo v nič tudi izpusti, ki so nastali zaradi proizvodnje te hrane.
Podnebne spremembe neposredno vplivajo na varnost prehranske verige, predvsem na južni polobli. Tam se že marsikatera država sooča s krajšo rastno sezono, manjšim donosom pridelkov in krčenjem obdelovalnih površin.
Zaradi vse višjih temperatur marsikje primanjkuje vode, kar povečuje težave s podhranjenostjo. Na milijone malih kmetov (ki so pogosto hrbtenica proizvodnje hrane) je prisiljenih opustiti kmetovanje, izrinjajo pa jih velika podjetja, ki hrano proizvajajo za izvoz, ne za lokalno prebivalstvo.
Preobrazba prehranskih sistemov
V strategiji od vil do vilic Evropske unije iz leta 2019 so opredeljeni izzivi, s katerimi se spoprijemajo trajnostni prehranski sistemi. Njen cilj je zagotoviti, da bodo prednosti prehoda na zeleno gospodarstvo deležni vsi člani družbe.
»To je pomemben korak pri razvoju politik, ki upoštevajo, da so prehranski sistemi zapleteni ravno tako kot druge kompleksne zadeve, na primer ekosistemi, socialno varstvo, gospodarstvo in podnebne spremembe,« pravi Roberta Sonnino, profesorica za trajnostne prehranske sisteme na centru za okolje in trajnostnost Univerze v Surreyju. »Poleg tega morajo države članice izpolniti zaveze, ki so jih leta 2021 zasnovale na vrhu Združenih narodov o prehranskih sistemih, ter postati ključna vez med globalno in lokalno izvedbo politik,« še dodaja.
Konkretni ukrepi, povezani s spreminjanjem prehranskih sistemov, se po svetu razlikujejo. Sistem načrtovanja prostorske ureditve, na primer, ki vsebuje načrte za rabo tal in zakone za določanje površin, namenjenih različnim dejavnostim, bi lahko pripeljal do novih sprememb. Možno je, da se bodo pojavile nove, inovativne vlagateljske sheme in poslovni modeli, ki bodo temeljili na interakciji med hrano, zdravjem in vključevanjem.
Načrt evropskega zelenega dogovora je, da Evropa do leta 2050 postane prva podnebno nevtralna celina. Ta cilj vključuje strategije, pomembne za prehranski sektor, na primer strategijo od vil do vilic in strategijo za biotsko raznovrstnost do leta 2030.
Kljub trenutnemu napredku pa je postopek zapleten. Čarobne rešitve ni, poudarja Arnold. »Vsaka država ima poseben prehranski sistem, ki temelji na naravnih virih, podnebju, vzorcih proizvodnje, prehranjevalnih navadah in zgodovini,« pojasnjuje.
Od lokalnega do globalnega in obratno
Ena od možnosti je, da globalne in lokalne pobude povežemo na nacionalni ravni. »Potrebna so vlaganja posameznih držav v infrastrukturo za trajnostne prehranske sisteme, na primer v trge na debelo, tržnice, prehranska središča in druge kanale za distribucijo hrane,« pravi prof. Sonnino. Tako ukrepanje bi spodbudilo sodelovanje med akterji v panogi. Nacionalne in regionalne oblasti lahko svoje zakonodajne zmožnosti uporabijo za ustvarjanje ugodnejšega okolja za transformativne ideje.
Ciljno usmerjene politike glede cen, davkov in oglaševanja so poleg oblikovanja nacionalnih ciljev glede razogljičenja pomembne tudi pri obravnavi razmer, v katerih na prehransko okolje vpliva le trg. Na žalost zadnje pogosto velja prav na ogroženih območjih.
»Glavna ugotovitev na vrhu o prehranskih sistemih leta 2021 je bila, da se bo treba za preobrazbo globalnega prehranskega sistema osredotočiti predvsem na znanost, raziskave in inovacije,« pravi Arnold. Skladno s cilji trajnostnega razvoja Združenih narodov je cilj uvesti spremembe ob pomoči financiranja, podatkov, upravljanja in trgovanja, poleg tega pa podpirati bolj zdrave, bolj vključujoče in bolj trajnostne prehranske sisteme.
»To pomeni, da moramo graditi na dobri praksi, kot so domorodni prehranski sistemi, ter vključevanju vseh ljudi, predvsem žensk in mladih, domorodnih prebivalcev, poslovnežev in proizvajalcev,« dodaja.
Primeri dobre prakse
Mesta in regije delujejo v okviru razdrobljenega administrativnega okolja, kjer še vedno prevladuje izoliran način dela. V takih okoliščinah je težko razvijati politike, ki lahko sprožijo in vzdržijo uvajanje sprememb. Inovatorji na področju prehranskih sistemov pogosto delujejo ločeno drug od drugega. Eno je zagnati strategije preobrazbe, ki temeljijo na povezavi med hrano, zdravjem in vključevanjem, precej težje pa je ideje preobrazbe ohraniti na dolgi rok in njihovo delovanje razširiti.
»Za omogočanje in podporo lokalnih pobud se moramo nujno lotiti razdrobljenosti prehranskih sistemov, in sicer prek več vertikalnih (globalno–lokalno) in horizontalnih (po sektorjih in območjih) ravni upravljanja,« pravi prof. Sonnino.
»Primeri dobre prakse se ponavadi pojavijo na zelo specifičnih območjih, zato so precej redki in razdrobljeni. Trenutno primanjkuje primerov popolnoma integriranih programov za prehransko politiko tako na urbani ravni kot v širšem smislu,« še poudarja.
Spodbujanje miselnosti, da trajnostni prehranski sistemi postanejo pravilo in ne izjema, bo pozitivno vplivalo na ustvarjanje novih delovnih mest in na lokalno gospodarstvo na splošno. Lokalne skupnosti bodo postale bolj samozadostne in trajnostne, od česar bomo dolgoročno imeli korist prav vsi.
Več evropskih mest si prizadeva, da bi bili prehranski sistemi bolj zdravi in vključujoči, in sicer s pristopi, ki temeljijo na delovanju na kraju samem. Mesta se pri tem zavedajo specifičnih lokalnih razmer, ko se želijo z lokalnimi potrebami spopadati na inovativne načine. Med različnimi trajnostnimi cilji je treba vedno poiskati pravo ravnovesje na različnih ravneh. Pomemben mehanizem, ki ga lahko lokalne oblasti uporabijo na ravni mesta, je svet za prehransko politiko, ki državljane aktivno vključuje v lokalne prehranske politike in upravljanje. Tak svet med drugim trenutno deluje na Dunaju, v Amsterdamu in Berlinu. Druga mesta s pomočjo sistemov za nabavo hrane razvijajo sisteme javne prehrane, s katerimi ranljivim državljanom, na primer otrokom v šolah, bolnikom v bolnišnicah in prebivalcem domov za ostarele, zagotavljajo zdravo prehrano. To pomeni, da sodelujejo s tistimi proizvajalci hrane ter ponudniki za pripravo in dostavo hrane, ki spoštujejo okolje.
–––
Raziskave, omenjene v članku, je financirala Evropska unija. Članek je bil prvotno objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.
