Kar 40 odstotkov ocen na spletu je lažnih oziroma kupljenih
Lažna ozvezdja na internetu; Amazon v boju proti njim že uporablja algoritme.
Odpri galerijo
Figes ni edini znani pisatelj, ki so ga ujeli s prstom v črnilu. FOTO: Shutterstock
Se kdaj vprašate, kdo je strastni bralec, ki je o neki knjigi, ki je naprodaj na Amazonu, napisal velik slavospev in jo ocenil z maksimalnimi petimi zvezdicami? Kaj pa, če knjige sploh ni prebral? Kar 40 odstotkov ocen na internetu je namreč lažnih oziroma kupljenih.
Anonimni ocenjevalec z vzdevkom Zgodovinar je na spletni strani Amazona o knjigi Šepetalci angleškega zgodovinarja in velikega poznavalca Rusije Orlanda Figesa napisal, da je izjemno delo, ki bralca osupne. Namenil ji je pet zvezdic. Prav tako ga je navdušila knjiga istega avtorja Natašin ples o kulturni zgodovini Rusije. Veliko manj je bil zadovoljen z deli drugih pisateljev, ki ravno tako pišejo o ruski zgodovini; o knjigi Rachel Polonsky je cinično ugotovil, da je pretenciozna in da se človek, ko jo bere, resno vpraša, zakaj so jo sploh natisnili. Biografije Lenina, Stalina in Trockega izpod peresa oxfordskega profesorja Roberta Servicea pa je označil za dolgočasne, pravo razočaranje in celo za nestrokovne smeti.
Zgodovinar je svoj gnev stresel tudi nad knjigo Kate Summerscale The Suspicions of Mr. Whicher, ki je tistega leta dobila nagrado Samuela Johnsona, ki ni samo prestižna, ampak tudi bogata – vredna je namreč nekaj čez 33.000 evrov. Namenil ji je le eno zvezdico in napisal, da res ne razume, kam je gledala komisija, ko je izbrala zmagovalko, saj je delo absolutno precenjeno. Zanimivo, da je bil med finalisti za nagrado tudi Figes, in kar naenkrat je stvar postala sumljiva.
Nekaj akademikov se je začelo spraševati, ali je morda kritični Zgodovinar prav on. Figes se je najprej jezno branil in grozil s tožbami, potem je »gentlemansko« objavil, da je nesramne kritike pisala njegova žena Stephanie Palmer, ki dela za dobrodelne organizacije, in na koncu skrušen priznal, da je Zgodovinar resnično on. Posipal se je s pepelom, a ga je hitro odpihnil slab glas in se prilepil na njegovo akademsko kariero kot žvečilni gumi na lase.
Figes ni edini znani pisatelj, ki so ga ujeli, da si je kar sam napisal izvrstno kritiko. S prstom v črnilu so zasačili tudi angleškega avtorja R. J. Elloryja, ki je pod lažnim imenom svojo kriminalko opisal kot umetnino, ki naj jo bralci nujno kupijo, saj se bo dotaknila njihove duše. Seveda ni pozabil očrniti konkurence. Mefistovska priložnost, da si lahko v največji spletni knjigarni kar sam anonimno podeliš najboljšo oceno in spodbudiš zanimanje za svoje delo, je tako mamljiva, da jo najbrž zagrabi na tisoče pisateljev. Saj če kaj res obvladajo, je to prav pisanje. Tudi lastne hvale. Prodana pisateljska duša ni nič v primerjavi z uvrstitvijo na lestvico najbolj branih knjig na svetu?
Toda za sodobne uspešnice sploh ni več nujno, da si pisatelj ali da znaš dobro pisati. Knjiga z naslovom Everything Bonsai! se je čez noč povzpela med najbolje ocenjeno Amazonovo vrtnarsko literaturo. A če bi jo slučajno naročili, bi bili globoko razočarani; napisana je slabo, je nestrokovna in polna slovničnih napak. Še beseda bonsaj je večkrat zatipkana. Knjiga je izšla v samozaložbi, izdal jo je preiskovalni novinar Sunday Timesa, naročil pa jo je v Indiji, kjer so mu jo napisali v treh dneh. Zanjo je odštel 73 evrov. Nato je na nekem spletnem portalu za prgišče evrov kupil še dobre ocene o njej, identiteto kritikov so ukradli nič hudega slutečim najstnicam s facebooka, in voilà – knjiga se je čez noč povzpela v sam vrh strokovne literature o življenju miniaturnih dreves in se je tudi zelo dobro prodajala. Slabe kritike niso mogle preglasiti najboljših. Ko je bil članek o uspehu kilavega bonsaja objavljen, je Amazon knjigo takoj umaknil iz prodaje.
Vedno bolj jasno postaja, da ocenam na internetu ne moremo zaupati, čeprav jih, kot kažejo raziskave, vestno prebere kar 54 odstotkov potrošnikov, ki nameravajo kupiti neki izdelek, a žal je kar 40 odstotkov lažnih. Tako kot za knjigo o bonsajih lahko kupite dobro kritiko tudi za restavracije, hotele, avtomobile, zdravnike, plastične kirurge, računalnike, nepremičnine … Na spletni platformi Fiverr, na kateri ponujajo prodajo izdelkov in storitev, vam jo obljubljajo za štiri dolarje. Napiše jo nekdo v Bangladešu ali Indiji, ki še nikoli ni jedel zahodnjaške hrane ali bival v hotelu, a vendar so te ocene na prvi pogled zelo avtentične. Ko so v neki raziskavi poskusnim zajčkom dali v branje 400 ocen o nekem hotelu, med katerimi je bilo več kot polovica lažnih, jim pravih nikakor ni uspelo ločiti od plev.
Uspešnejši so algoritmi, ki jih Amazon že uporablja. Ti kritike, ki jih prepoznajo kot lažne, umestijo na dno spletne strani. Prav tako so se začeli sodni pregoni proti avtorjem lažnih hvalnic ali kritik. V Franciji je moral amaterski ocenjevalec restavracij plačati nekaj tisoč evrov kazni, ker je skritiziral hrano v restavraciji, ki takrat sploh še ni bila odprta.
A mnoga podjetja kar sama vabijo stranke in jih prosijo za pozitivne zapise o njihovih storitvah na spletu ter jim v zameno ponujajo različne stvari, od brezplačnih izdelkov do popustov.
Na tisoče let smo se ljudje gledali iz oči v oči, naučili smo se brati govorico telesa, zaznavati prevaro – v medmrežnem svetu je veliko težje odkriti laži. Na internetu boste sicer našli nekaj nasvetov, kako na primer prepoznati avtentične ocene gostov o hotelih, v katerih so bivali. Prvo pravilo je, da prave kritike ponavadi niso zelo osebne in polne navdušenih pridevnikov, in drugo, da bo tisti, ki je resnično bival v hotelski sobi, natančneje opisal prostor, od kopalnice do balkona.
Ko neki izdelek kupujemo po spletu, ga ne moremo videti v živo, ga preizkusiti, prelistati ali obleči, zato slepo zaupamo nevidnemu prodajalcu, tako kot se prepustimo vztrajnemu in simpatičnemu trgovcu na velikem bazarju v Istanbulu. Vedno kadar kupim knjigo na Amazonu, sama prav tako preletim kritike, tudi če avtorja že poznam.
Narejeni smo tako, da radi slišimo mnenje drugih in ga primerjamo s svojim. A kot je že dobro znano, so na spletu lahko tudi najbolj prepričljive stvari velika laž. Nič ni tako, kot je videti na prvi pogled. Orlando Figes to dobro ve, saj je eden največjih strokovnjakov za stalinizem, in tako kot v stalinizmu se zdi, da lahko na spletu zaupate le sebi.
Anonimni ocenjevalec z vzdevkom Zgodovinar je na spletni strani Amazona o knjigi Šepetalci angleškega zgodovinarja in velikega poznavalca Rusije Orlanda Figesa napisal, da je izjemno delo, ki bralca osupne. Namenil ji je pet zvezdic. Prav tako ga je navdušila knjiga istega avtorja Natašin ples o kulturni zgodovini Rusije. Veliko manj je bil zadovoljen z deli drugih pisateljev, ki ravno tako pišejo o ruski zgodovini; o knjigi Rachel Polonsky je cinično ugotovil, da je pretenciozna in da se človek, ko jo bere, resno vpraša, zakaj so jo sploh natisnili. Biografije Lenina, Stalina in Trockega izpod peresa oxfordskega profesorja Roberta Servicea pa je označil za dolgočasne, pravo razočaranje in celo za nestrokovne smeti.
Zgodovinar je svoj gnev stresel tudi nad knjigo Kate Summerscale The Suspicions of Mr. Whicher, ki je tistega leta dobila nagrado Samuela Johnsona, ki ni samo prestižna, ampak tudi bogata – vredna je namreč nekaj čez 33.000 evrov. Namenil ji je le eno zvezdico in napisal, da res ne razume, kam je gledala komisija, ko je izbrala zmagovalko, saj je delo absolutno precenjeno. Zanimivo, da je bil med finalisti za nagrado tudi Figes, in kar naenkrat je stvar postala sumljiva.
Nekaj akademikov se je začelo spraševati, ali je morda kritični Zgodovinar prav on. Figes se je najprej jezno branil in grozil s tožbami, potem je »gentlemansko« objavil, da je nesramne kritike pisala njegova žena Stephanie Palmer, ki dela za dobrodelne organizacije, in na koncu skrušen priznal, da je Zgodovinar resnično on. Posipal se je s pepelom, a ga je hitro odpihnil slab glas in se prilepil na njegovo akademsko kariero kot žvečilni gumi na lase.
Vedno bolj jasno je, da ocenam na internetu ne kaže zaupati. FOTO: Shutterstock
Figes ni edini znani pisatelj, ki so ga ujeli, da si je kar sam napisal izvrstno kritiko. S prstom v črnilu so zasačili tudi angleškega avtorja R. J. Elloryja, ki je pod lažnim imenom svojo kriminalko opisal kot umetnino, ki naj jo bralci nujno kupijo, saj se bo dotaknila njihove duše. Seveda ni pozabil očrniti konkurence. Mefistovska priložnost, da si lahko v največji spletni knjigarni kar sam anonimno podeliš najboljšo oceno in spodbudiš zanimanje za svoje delo, je tako mamljiva, da jo najbrž zagrabi na tisoče pisateljev. Saj če kaj res obvladajo, je to prav pisanje. Tudi lastne hvale. Prodana pisateljska duša ni nič v primerjavi z uvrstitvijo na lestvico najbolj branih knjig na svetu?
Skrivno življenje bonsaja
Toda za sodobne uspešnice sploh ni več nujno, da si pisatelj ali da znaš dobro pisati. Knjiga z naslovom Everything Bonsai! se je čez noč povzpela med najbolje ocenjeno Amazonovo vrtnarsko literaturo. A če bi jo slučajno naročili, bi bili globoko razočarani; napisana je slabo, je nestrokovna in polna slovničnih napak. Še beseda bonsaj je večkrat zatipkana. Knjiga je izšla v samozaložbi, izdal jo je preiskovalni novinar Sunday Timesa, naročil pa jo je v Indiji, kjer so mu jo napisali v treh dneh. Zanjo je odštel 73 evrov. Nato je na nekem spletnem portalu za prgišče evrov kupil še dobre ocene o njej, identiteto kritikov so ukradli nič hudega slutečim najstnicam s facebooka, in voilà – knjiga se je čez noč povzpela v sam vrh strokovne literature o življenju miniaturnih dreves in se je tudi zelo dobro prodajala. Slabe kritike niso mogle preglasiti najboljših. Ko je bil članek o uspehu kilavega bonsaja objavljen, je Amazon knjigo takoj umaknil iz prodaje.
Orlando Figes je eden največjih strokovnjakov za stalinizem, in tako kot v stalinizmu se zdi, da lahko na spletu zaupate le sebi. FOTO: Igor Modic
Vedno bolj jasno postaja, da ocenam na internetu ne moremo zaupati, čeprav jih, kot kažejo raziskave, vestno prebere kar 54 odstotkov potrošnikov, ki nameravajo kupiti neki izdelek, a žal je kar 40 odstotkov lažnih. Tako kot za knjigo o bonsajih lahko kupite dobro kritiko tudi za restavracije, hotele, avtomobile, zdravnike, plastične kirurge, računalnike, nepremičnine … Na spletni platformi Fiverr, na kateri ponujajo prodajo izdelkov in storitev, vam jo obljubljajo za štiri dolarje. Napiše jo nekdo v Bangladešu ali Indiji, ki še nikoli ni jedel zahodnjaške hrane ali bival v hotelu, a vendar so te ocene na prvi pogled zelo avtentične. Ko so v neki raziskavi poskusnim zajčkom dali v branje 400 ocen o nekem hotelu, med katerimi je bilo več kot polovica lažnih, jim pravih nikakor ni uspelo ločiti od plev.
Uspešnejši so algoritmi, ki jih Amazon že uporablja. Ti kritike, ki jih prepoznajo kot lažne, umestijo na dno spletne strani. Prav tako so se začeli sodni pregoni proti avtorjem lažnih hvalnic ali kritik. V Franciji je moral amaterski ocenjevalec restavracij plačati nekaj tisoč evrov kazni, ker je skritiziral hrano v restavraciji, ki takrat sploh še ni bila odprta.
A mnoga podjetja kar sama vabijo stranke in jih prosijo za pozitivne zapise o njihovih storitvah na spletu ter jim v zameno ponujajo različne stvari, od brezplačnih izdelkov do popustov.
Sodobne laži
Na tisoče let smo se ljudje gledali iz oči v oči, naučili smo se brati govorico telesa, zaznavati prevaro – v medmrežnem svetu je veliko težje odkriti laži. Na internetu boste sicer našli nekaj nasvetov, kako na primer prepoznati avtentične ocene gostov o hotelih, v katerih so bivali. Prvo pravilo je, da prave kritike ponavadi niso zelo osebne in polne navdušenih pridevnikov, in drugo, da bo tisti, ki je resnično bival v hotelski sobi, natančneje opisal prostor, od kopalnice do balkona.
Ko neki izdelek kupujemo po spletu, ga ne moremo videti v živo, ga preizkusiti, prelistati ali obleči, zato slepo zaupamo nevidnemu prodajalcu, tako kot se prepustimo vztrajnemu in simpatičnemu trgovcu na velikem bazarju v Istanbulu. Vedno kadar kupim knjigo na Amazonu, sama prav tako preletim kritike, tudi če avtorja že poznam.
Narejeni smo tako, da radi slišimo mnenje drugih in ga primerjamo s svojim. A kot je že dobro znano, so na spletu lahko tudi najbolj prepričljive stvari velika laž. Nič ni tako, kot je videti na prvi pogled. Orlando Figes to dobro ve, saj je eden največjih strokovnjakov za stalinizem, in tako kot v stalinizmu se zdi, da lahko na spletu zaupate le sebi.
