Klic iz medzvezdnega prostora

Sonda Voyager 2 se je v teh dneh oglasila z razdalje skoraj 19 milijard kilometrov.
Fotografija: Nadgradnja 70-metrske radijske antene Deep Space 43 v Canberri, ki edina omogoča vzpostavitev stika z Voyagerjem. Foto Nasa
Odpri galerijo
Nadgradnja 70-metrske radijske antene Deep Space 43 v Canberri, ki edina omogoča vzpostavitev stika z Voyagerjem. Foto Nasa

Ne, ne, nismo dobili signala kakšne tuje civilizacije, ampak se nam je oglasila naša lastna sonda. Vseeno se zdi kar neverjetno, da se Voyager 2, ki že več kot štirideset let potuje po vsemirju in je na samem robu osončja, še vedno javlja in pošilja dragocene podatke o medzvezdnem prostoru.

Vesolje je negostoljubno, temperature so nizke, prostor je prepreden z nevarnimi sončevimi delci, ki poškodujejo občutljivo elektroniko, in marsikatero vesoljsko plovilo je že zdavnaj klecnilo. Toda ne legendarna Voyagerja, ki sta v marsikaterem pogledu še danes rekorderja. A tudi njuna življenjska doba se počasi izteka, deluje le še nekaj instrumentov, vse manj je radioaktivnega materiala, ki ju ohranja pri življenju.


Posodobitev zemeljske postaje


Voyager 2 je od nas oddaljen 18,8 milijarde kilometrov, signal do tja s svetlobno hitrostjo potuje več kot 17 ur. Marca so inženirji plovilo prepustili samemu sebi, saj so začeli popravljati in nadgrajevati 70-metrsko radijsko anteno, ki je edina, prek katere lahko komunicirajo s plovilom. Pred kratkim, 29. oktobra, so jo znova zagnali in »poklicali«. Voyager se je oglasil in brez težav sprejel in izvedel serijo navodil. Postaja globokega vesolja 43 (DSS43) je del mreže radijskih anten v Avstraliji, Španiji in ZDA, ki so ključne za komunikacijo s številnimi plovili, ki smo jih poslali za orbito Lune.



Triinštiridesetica je postavljena v Canberri, na njej več kot 47 let niso zamenjali radijskega oddajnika, ki je ključen tudi za komunikacijo z Voyagerjem. Poleg dveh oddajnikov so inženirji popravili še hladilni sistem in nadgradili elektroniko. Anteno, ki deluje že od leta 1972 (takrat je bila široka 64 metrov, nato so jo leta 1987 nadgradili na današnjih 70 metrov), bodo v polni pogon znova spravili februarja.

image_alt
»To je tukaj. To je dom. To smo mi.«


Mreža radijskih anten je postavljena po svetu tako, da je z vsakim plovilom v vesolju mogoče komunicirati z vsaj ene lokacije. Razen z Voyagerjem 2. Leta 1989 so satelit usmerili proti Neptunovi luni Triton, poletel je nad severni pol Neptuna, oblet Tritona pa ga je izstrelil južno od orbit večine planetov in od takrat ga s severne poloble Zemlje ni mogoče priklicati. DSS43 je edina antena z dovolj močnim oddajnikom in pravilno frekvenco, da lahko pošlje ukaze oddaljujoči se sondi. Voyager 1 ima drugačno pot, ki ga je skozi osončje vodila mimo Saturna, zato ga je mogoče priklicati tudi s severne poloble – iz Madrida in Goldstona v Kaliforniji.

Operaterji »dvojki« tako od marca niso mogli pošiljati navodil, so pa lahko z drugimi antenami lovili njegove signale in podatke o medzvezdnem prostoru tik za heliosfero, to je zaščitnim mehurjem delcev in magnetnega polja, ki ga ustvarja Sonce in tako vse planete in druga nebesna telesa ščiti pred kozmičnim sevanjem.

image_alt
Voyagerjevo sporočilo iz medzvezdnega prostora


Na poti v večnost


Voyagerja 2 so izstrelili avgusta 1977, septembra je nato poletel še Voyager 1. Ta je območje heliopavze, meje našega osončja, prešel 25. avgusta 2012 in postal prvi človeški objekt v medzvezdnem prostoru, sestrska sonda mu je sledila 5. novembra 2018. Po podatkih Nase imata dovolj električne energije, da bo zelo omejeni nabor znanstvenih instrumentov deloval vsaj do leta 2025.

Sta na poti, kjer je menda malo ovir, ki bi ju lahko uničile, zato bosta lahko potovala še zelo daleč. Čez okoli 40.000 let bo Voyager 1 potoval mimo zvezde AC+79 3888 v ozvezdju Žirafe, od nje bo oddaljen 1,6 svetlobnega leta. Voyager 2 bo takrat 1,7 svetlobnega leta oddaljen od zvezde Ross 248, čez 296.000 let pa se bo Siriju, najsvetlejši zvezdi na našem nebu, približal na 4,3 svetlobnega leta.

Preberite še:

Komentarji: