V nadaljevanju preberite:
Če bi morali določiti enotni čas za celoten planet, bi bil najboljši približek univerzalni koordinirani čas (UTC). Ta se od sončnega časa na ničelnem poldnevniku razlikuje za manj kot sekundo, v praksi pa je enak kot zimski čas Združenega kraljestva. Uradno je UTC definiran z mednarodnim atomskim časom (TAI), ki ga merijo atomske ure po vsem svetu in strumno tiktakajo brez oziranja na ples planetov. UTC medtem ostaja povezan z gibanjem Zemlje, zato pozna prestopne sekunde.
Merjenje časa na Marsu za Zemljo zaostaja približno dvesto let in je podobno Zemlji pred železnico. Čeprav ima Mars ničelni poldnevnik, ki poteka skozi krater Airy-0, časovnih pasov na Marsu (še?) ni. Vsak rover uporablja lokalni sončni čas, da je sonce opoldne v zenitu. Perserverance ničelni poldnevnik prehiteva za 5 ur in 9 minut, Opportunity zaostaja za 1 uro in 1 minuto itd.
Na Mesecu, ki je od 150- do 1000-krat bližje od Marsa (odvisno kdaj), je merjenje časa še bolj zapleteno. Ker je Mesec plimsko zaklenjen na Zemljo, jo obkroži tako hitro, kot se zavrti okrog lastne osi. Zaradi tega Zemlji ves čas kaže isto stran – oddaljeno stran smo prvikrat videli šele leta 1959, ko jo je obletela sovjetska sonda Luna 3 – dnevi pa trajajo 29,5 zemeljskega dneva. Na Mesecu doživimo en sončni vzhod na mesec. Če bomo na njem uporabljali zemeljski čas, bo izbira časovnega pasu spet popolnoma arbitrarna. Toda Mesec se od južnega tečaja pomembno razlikuje.
