V nadaljevanju preberite:
Moderno merjenje časa se je začelo sredi 20. stoletja, z iznajdbo atomskih ur. Ob koncu druge svetovne vojne so se ameriški fiziki domislili, da bi za periodo uporabili nihanje elektromagnetnega polja, ki ga sprožijo atomi ob energijskih spremembah v njihovih elektronih. Zakonitosti kvantne fizike namreč narekujejo, da takšni prehodi enake vrste vselej izsevajo elektromagnetno valovanje z enako količino energije, torej z vedno isto frekvenco. Naposled so si izum prve uporabne atomske ure, s cezijevim izotopom Cs-133, leta 1955 pripisali Britanci. S podobno napravo smo leta 1967 določili moderno definicijo sekunde: ta je enaka trajanju 9.192.631.770 nihajev sevanja, ki ga oddajo nemoteni atomi cezija-133 ob tako imenovanem hiperfinem prehodu.
Atomske ure poganjajo moderni svet, saj brez njih ne bi imeli satelitske navigacije, borznih špekulacij, radijskega oddajanja in globalne trgovine. Princip delovanja tovrstnih strojev je v grobem ostal nespremenjen skoraj do konca stoletja. Takrat pa je področje postalo hudo razgibano in v zadnjih dveh desetletjih doživlja takšen razvoj, da v tem trenutku še nihče ne ve, na kateri novi vrsti ure bomo postavili še natančnejšo definicijo sekunde – ker je obetajočih kandidatov preveč!
