Neomejen dostop | že od 9,99€
Dr. Emanuela Senjor je zaposlena na Odseku za biotehnologijo na Institutu Jožef Stefan.
Najpogosteje uporabljam pipete. Te delujejo kot kapalke, le da lahko z njimi natančno odmerimo tudi zelo majhne volumne tekočin. Ker se večina mojega dela vrti okoli človeških celic, pa uporabljam še različne instrumente, ki mi pomagajo določiti njihove lastnosti, na primer pretočni citometer in različne mikroskope.
Raziskovalna skupina, katere del sem, se ukvarja z družino proteoliznih encimov, ki omogočajo razgradnjo proteinov v celicah, kar je ključno za normalno delovanje številnih procesov v telesu. Če njihovo delovanje ni optimalno, lahko prispevajo k nastanku nevrodegenerativnih obolenj, raka ter motenj imunskega sistema. Sama se osredotočam na imunski odgovor pri raku, saj ta pri raku ne deluje več tako, kot bi moral. Z uravnavanjem proteoliznega sistema si prizadevamo obnoviti normalno delovanje imunskega sistema. Z različnimi spojinami in spreminjanjem izražanja genov poskušam okrepiti protitumorsko delovanje imunskih celic, tako da bi bolje uničevale tumorske celice.
Delo v znanosti nikoli ni dolgočasno, ves čas se učiš novih konceptov in metod. Prav tako je znanost zelo povezovalna, združuje ljudi različnih strok, delov sveta in kultur, ter vedno prinaša nove izzive.
Včasih so upali, da bo imunoterapija postala univerzalno zdravilo proti raku, danes pa vemo, da ni tako in da je za terapijo raka potreben pristop z več različnih zornih kotov. Upamo, da bomo z našim delom prispevali k znanju o manipulaciji imunskih celic, ki bi zaradi spremenjenega delovanja proteoliznih encimov bolje ubijale tumorske celice.
Med magistrskim študijem na fakulteti za farmacijo smo imeli zelo veliko zanimivih laboratorijskih vaj, na katerih smo spoznavali različne analitske, biokemijske, kemijske metode. Na poletnih izmenjavah v tujini sem doživela sproščeno delovno okolje v laboratoriju, kar je pripomoglo k temu, da sem nadaljevala na doktorskem študiju.
Tudi v prostem času najraje raziskujem, vendar tako, da spoznavam nove kulture in potujem po svetu. Ker pa potovanja ne morejo trajati večno, si krajšam čas s kuhanjem jedi z različnih potovanj. Predvsem se na domačem meniju znajdejo korejski recepti.
V znanosti se večkrat srečujemo z neuspehi, zato je vztrajnost ključna. Pomembni so še natančnost, iznajdljivost, uspešno upravljanje časa, timski duh in radovednost. Dober znanstvenik zna predstaviti svoje ideje ter ima dovolj motivacije, da čim bolj učinkovito obvladuje administrativne izzive in se spoprijema z negotovostjo zaposlitve v znanosti.
Na mojem raziskovalnem področju je to gotovo razvoj naprednih tridimenzionalnih celičnih modelov, ki bi lahko nadomestili uporabo laboratorijskih živali v predkliničnem testiranju zdravil. Glede na razlike v imunskem sistemu med človekom in laboratorijskimi živalmi bi taki sistemi lahko bili bolj relevantni za preizkušanje imunoterapij.
Ne, je na naši Zemlji še preveč lepih krajev, ki jih še nisem obiskala.
Vsekakor vem premalo o tem, da bi lahko stavila le na en vir. Verjetno bosta potrebni kombinacija različnih virov in strategija upravljanja z odpadki (tudi zelenih energij).
Ker sem raje v sedanjosti kot v preteklosti, bi šla na kavo s strokovnjakom za analizo 3D-slik, posnetih s konfokalnim mikroskopom, ali pa s programerjem, ki ga navdušuje učenje znanstvenikov z biopodročja o programiranju. Prav tako bi se rada srečala s prijateljicami iz laboratorijev v tujini, da nadoknadimo še malo stika v živo, ne samo prek spleta. Kar nekaj kav se je že nabralo, čeprav bi jaz raje pila čaj ali kakav.
Še posebej zanimivi so znanstveni slami v okviru projekta Znanost na cesti, na katerih raziskovalci poljudno predstavljajo svoje delo.
Imunski sistem nas ne ščiti samo pred virusi in bakterijami, temveč je pomemben tudi za obrambo pred razvojem raka. Vsakodnevno se v telesu tvorijo nove celice in nekatere lahko vsebujejo napake. Imunski sistem prepozna takšne celice z napako ter jih odstrani, podobno kot z virusi okužene celice. Če je imunski sistem oslabljen, se napake v celicah kopičijo in jim omogočijo, da postanejo nevidne za imunski sistem. Takšne celice se potem nekontrolirano delijo in povzročijo nastanek bolezni.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji