Pet nevarnosti, s katerimi se bodo soočili posamezniki na vesoljskih potovanjih
Na vesoljskih agencijah se veliko ukvarjajo tudi z raziskavami, kako vesolje vpliva na človeka, saj bo to ključno, ko se bo človek odpravil dlje od Lune.
Odpri galerijo
Vesolje je nevaren kraj. Sevanje, izolacija, zaprt prostor, oddaljenost od Zemlje ... Vse to lahko negativno vpliva na astronavte, zato so raziskave nujne, preden se ljudje odpravijo na dolgo potovanje do Marsa. FOTO: Nasa
Človeštvo se vse bolj ozira po daljših potovanjih v vesolje (glavni cilj je Mars), kjer pa prežijo številne nevarnosti.
Posamezniki se bodo srečali z radiacijo, oddaljenostjo od doma, izolacijo, drugačno gravitacijo (oziroma brez nje). Vplive na človeško telo že zdaj obsežno testirajo tako v laboratorijih na tleh kot v laboratoriju 400 kilometrov nad našimi glavami – na Mednarodni vesoljski postaji. Na ameriški vesoljski agenciji so sestavili seznam petih največjih nevarnosti za ljudi na vesoljskih potovanjih.
1. Sevanje
Sevanje je očem nevidno, a zato nič manj nevarno, še več, strokovnjaki ga uvrščajo med najnevarnejše dejavnike na vesoljskih potovanjih. Zemljina atmosfera nas uspešno ščiti, tam zunaj pa izpostavljenost radiaciji povečuje tveganje za raka, poškodbe osrednjega živčnega sistema ter zmanjša motorične sposobnosti, spreminja obnašanje in vpliva na kognitivne sposobnosti. Mednarodna vesoljska postaja je v svoji orbiti še vedno v Zemljinem magnetnem polju, vendar so astronavti izpostavljeni desetkrat višjim stopnjam sevanja kot na Zemlji. Kljub temu so to še vedno majhni odmerki v primerjavi s tistimi, ki jih čakajo v globokem vesolju. Prav zato bodo morala biti plovila opremljena s posebno dobrimi varovalnimi ščiti in javljalniki nevarnosti. Raziskave, kot pravijo pri Nasi, gredo tudi v smeri razvoja farmacevtskih izdelkov, s katerimi bi se lahko zaščitili proti sevanju.
2. Izolacija in omejenost prostora
Ne glede na to, kako dobro bodo astronavti izurjeni, so vedenjske težave zaradi druženja v manjšem prostoru v daljšem časovnem obdobju neizogibne, so prepričani pri Nasi. Ekipe bodo skrbno izbrane in izurjene, da bi zagotovili, da bodo ekipe učinkovito delale v mesecih in tudi letih, ki jih bodo morale preživeti v vesolju. Na potovanju na Mars bodo posamezniki bolj izolirani in zaprti, kot si lahko mislimo. Ne bodo se mogli umakniti v naravo, ne bodo mogli vzeti v roke telefona in poklicati svoje drage, temu je treba dodati še pomanjkanje spanja, delo, spremenjen srčni ritem … Vse to lahko vodi v takšne in drugačne zdravstvene težave, posledično pa so ogroženi tudi cilji vesoljske misije.
3. Oddaljenost od Zemlje
Mars je od Zemlje oddaljen priblžno 225 milijonov kilometrov. Za pot do Marsa in nazaj pa bi se morali posamezniki od Zemlje posloviti za skoraj tri leta. Kako poteka daljše potovanje, lahko pristojni vadijo na Mednarodni vesoljski postaji, a podatki nikakor niso in ne morejo biti primerljivi, saj se v primeru nujnih zdravstvenih težav lahko astronavt s postaje na Zemljo vrne v nekaj urah. Poleg tega na postajo redno dostavljajo zaloge, na poti do Marsa tega ne bo. Prav zato je nujna samopreskrba. Treba je tudi upoštevati, da komunikacija poteka z 20-minutno zamudo, kar pomeni, da bodo morali biti posamezniki usposobljeni za nujno medicinsko pomoč brez podpore z Zemlje.
4. Gravitacija oziroma njeno pomanjkanje
Četrta nevarnost, ki preži na bodoče potnike do rdečega planeta, je spremenjeno gravitacijsko polje. Na Marsu je težnost manjša kot na Zemlji (gravitacija na Marsu je 38 odstotkov Zemljine), na šestmesečnem potovanju do tja pa bodo astronavti v breztežnostnem prostoru, nato je treba upoštevati še učinke, ki jih bo človeško telo utrpelo ob vrnitvi na Zemljo. Kosti, mišice, kardiovaskularni sistem bodo trpeli največjo škodo zaradi spremenjene gravitacije. Težki bodo tudi prehodi iz enega v drugo gravitacijsko polje. Na vesoljskih agencijah vseskozi razvijajo tako naprave kot vadbe, da astronavti ostanejo vseskozi v formi.
5. Sovražno okolje in zaprti prostori
Vesoljsko plovilo ni le dom, je tudi stroj in ta tehnologija mora poskrbeti, da se posamezniki ogradijo od sovražnega okolja. Tehnologija mora omogočiti zadovoljevanje potreb po hrani, spanju, vadbi in vsem, kar omogoča, da ljudje ostanejo zdravi in veseli. V takšnem okolju je vse nadzorovano – od kakovosti zraka do pritiska. Sodelovati morajo tudi astronavti, da vseskozi oddajajo vzorce urina in krvi in poročajo o odzivu na življenjski prostor.
Posamezniki se bodo srečali z radiacijo, oddaljenostjo od doma, izolacijo, drugačno gravitacijo (oziroma brez nje). Vplive na človeško telo že zdaj obsežno testirajo tako v laboratorijih na tleh kot v laboratoriju 400 kilometrov nad našimi glavami – na Mednarodni vesoljski postaji. Na ameriški vesoljski agenciji so sestavili seznam petih največjih nevarnosti za ljudi na vesoljskih potovanjih.
1. Sevanje
Sevanje je očem nevidno, a zato nič manj nevarno, še več, strokovnjaki ga uvrščajo med najnevarnejše dejavnike na vesoljskih potovanjih. Zemljina atmosfera nas uspešno ščiti, tam zunaj pa izpostavljenost radiaciji povečuje tveganje za raka, poškodbe osrednjega živčnega sistema ter zmanjša motorične sposobnosti, spreminja obnašanje in vpliva na kognitivne sposobnosti. Mednarodna vesoljska postaja je v svoji orbiti še vedno v Zemljinem magnetnem polju, vendar so astronavti izpostavljeni desetkrat višjim stopnjam sevanja kot na Zemlji. Kljub temu so to še vedno majhni odmerki v primerjavi s tistimi, ki jih čakajo v globokem vesolju. Prav zato bodo morala biti plovila opremljena s posebno dobrimi varovalnimi ščiti in javljalniki nevarnosti. Raziskave, kot pravijo pri Nasi, gredo tudi v smeri razvoja farmacevtskih izdelkov, s katerimi bi se lahko zaščitili proti sevanju.
2. Izolacija in omejenost prostora
Ne glede na to, kako dobro bodo astronavti izurjeni, so vedenjske težave zaradi druženja v manjšem prostoru v daljšem časovnem obdobju neizogibne, so prepričani pri Nasi. Ekipe bodo skrbno izbrane in izurjene, da bi zagotovili, da bodo ekipe učinkovito delale v mesecih in tudi letih, ki jih bodo morale preživeti v vesolju. Na potovanju na Mars bodo posamezniki bolj izolirani in zaprti, kot si lahko mislimo. Ne bodo se mogli umakniti v naravo, ne bodo mogli vzeti v roke telefona in poklicati svoje drage, temu je treba dodati še pomanjkanje spanja, delo, spremenjen srčni ritem … Vse to lahko vodi v takšne in drugačne zdravstvene težave, posledično pa so ogroženi tudi cilji vesoljske misije.
3. Oddaljenost od Zemlje
Mars je od Zemlje oddaljen priblžno 225 milijonov kilometrov. Za pot do Marsa in nazaj pa bi se morali posamezniki od Zemlje posloviti za skoraj tri leta. Kako poteka daljše potovanje, lahko pristojni vadijo na Mednarodni vesoljski postaji, a podatki nikakor niso in ne morejo biti primerljivi, saj se v primeru nujnih zdravstvenih težav lahko astronavt s postaje na Zemljo vrne v nekaj urah. Poleg tega na postajo redno dostavljajo zaloge, na poti do Marsa tega ne bo. Prav zato je nujna samopreskrba. Treba je tudi upoštevati, da komunikacija poteka z 20-minutno zamudo, kar pomeni, da bodo morali biti posamezniki usposobljeni za nujno medicinsko pomoč brez podpore z Zemlje.
4. Gravitacija oziroma njeno pomanjkanje
Četrta nevarnost, ki preži na bodoče potnike do rdečega planeta, je spremenjeno gravitacijsko polje. Na Marsu je težnost manjša kot na Zemlji (gravitacija na Marsu je 38 odstotkov Zemljine), na šestmesečnem potovanju do tja pa bodo astronavti v breztežnostnem prostoru, nato je treba upoštevati še učinke, ki jih bo človeško telo utrpelo ob vrnitvi na Zemljo. Kosti, mišice, kardiovaskularni sistem bodo trpeli največjo škodo zaradi spremenjene gravitacije. Težki bodo tudi prehodi iz enega v drugo gravitacijsko polje. Na vesoljskih agencijah vseskozi razvijajo tako naprave kot vadbe, da astronavti ostanejo vseskozi v formi.
5. Sovražno okolje in zaprti prostori
Vesoljsko plovilo ni le dom, je tudi stroj in ta tehnologija mora poskrbeti, da se posamezniki ogradijo od sovražnega okolja. Tehnologija mora omogočiti zadovoljevanje potreb po hrani, spanju, vadbi in vsem, kar omogoča, da ljudje ostanejo zdravi in veseli. V takšnem okolju je vse nadzorovano – od kakovosti zraka do pritiska. Sodelovati morajo tudi astronavti, da vseskozi oddajajo vzorce urina in krvi in poročajo o odzivu na življenjski prostor.
