Podnebno odporna obalna mesta
Zaradi prevelike porabe in podnebnih sprememb so se zaloge pitne vode v Rižanskem vodovodu, osrednjem viru pitne vode za obalne občine, skrčile že v drugi polovici junija, izredne razmere pa so trajale vse do konca avgusta. Sledili so pozivi k varčevanju ter omejitve in prepovedi glede porabe. Prvič v zgodovini smo se julija zatekli k energetsko potratni rešitvi dovoza povprečno 1800 kubičnih metrov vode na dan s cisternami iz nekaj več kot 50 kilometrov oddaljenega vira. Interventni prevozi so državo stali skoraj tri milijone evrov.
Težave s pitno vodo v slovenski Istri niso nekaj novega. Zaradi neenakomerne razporeditve padavin in dežnega režima Rižane je najmanj vode na voljo ravno takrat, ko so potrebe največje. Porabo dodatno povečuje poletni turizem. Letos pa je pomanjkanje zaostrila še izredna suša. Takšnih suš bo po napovedi klimatologov v prihodnje vse več. Zdi se, da se proti usodnim posledicam podnebnih sprememb lahko borimo le še s prilagajanjem.
Del strategije prilagajanja je tudi učinkovitejša raba. Še v obdobju med obema vojnama so si pitno vodo v slovenski Istri zagotavljali z zbiranjem deževnice. V Piranu so jo v večjih glinenih posodah, imenovanih zara, iz vodnjakov prinašali celo na soline. Rižanski vodovod je bil zgrajen že leta 1935, dograjen pa v več fazah v desetletjih po drugi vojni. V tem času se je v skladu s potrošniško miselnostjo povečala tudi poraba vode na prebivalca, poleg tega je nanjo močno vplival vzpon obalnega turizma v 80. letih prejšnjega stoletja.
Ker smo se s kritično nizkimi zalogami v Rižanskem vodovodu srečevali tudi v preteklih desetletjih, se je že večkrat razpravljalo o mogočih rešitvah. Zajezitev Suhorce in Padeža v flišnem brkinskem gričevju je z okoljevarstvenega vidika nesprejemljiva. Med strokovnjaki ima največjo podporo povezovanje regionalnih vodovodnih sistemov. Pri tem je treba poudariti, da Rižanski vodovod že upravlja tudi druga črpališča in ne le tistega pri izviru reke. Črpališči Tonaži in Podračje sta na sami reki, črpališči Gabrijeli in Bužini pa na območju, ki je bilo predmet arbitraže med Slovenijo in Hrvaško. V preteklih desetletjih se je povezal še s kraškim in istrskim vodovodom, kjer pa so se na vrhuncu poletja prav tako soočali s pomanjkanjem. Tudi v hrvaški Istri so denimo omejevali rabo in pozivali k omejitvam.
V strokovnih razpravah o rešitvah težav s pitno vodo v slovenski Istri je zaslediti prepričanje, da pri nas ni težava količina vode, saj da je je dovolj, le da je neenakomerno regionalno razporejena. Slovenija je resda z vodo razmeroma bogata (za štirikrat presega evropsko povprečje skupne količine te dragocene tekočine na prebivalca). Toda prepričanje, da bo Obalo pred sušo rešila nova vodovodna cev, napeljana iz drugih delov države, je napačno. Letos so bili zaradi pomanjkanja k omejitvam in prepovedim prisiljeni tudi upravljavci vodovodov v sicer bolj namočenih delih Slovenije. Težave so imeli denimo tudi na Tolminskem, kjer je običajno dovoljšna namočenost. Skoraj povsod pa so bili vodni viri na zelo nizki ravni. Vodo so stežka zagotavljale celo visokogorske planinske koče, čeprav stojijo v predelih, kjer je v povprečju največ padavin (Kredarica jih letno prejme dvakrat toliko kot Koper).
Varčna raba, ponovna raba in raba deževnice
Piran je v okviru evropskega projekta za podnebno odpornost SCORE eden od desetih evropskih obalnih živih laboratorijev, kjer se iščejo trajnostne rešitve za omilitev posledic podnebne krize in v okviru katerega se bomo osredotočili na reševanje težav s pomanjkanjem pitne vode.
V preteklosti, še posebno pa pred začetkom črpanja iz vodnega vira Rižana leta 1935, so Pirančani uporabljali deževnico. Pred leti je bil obnovljen zbiralnik na Prvomajskem trgu, ki je bil menda celo med največjimi v Istri in sprejme okrog 450 kubičnih metrov vode. Drugi največji zbiralnik v Piranu s 300 kubičnimi metri zmogljivosti imajo v minoritskem samostanu. Voda iz obeh se delno uporablja za zalivanje in spiranje. Večja dvorišča in palače po celotnem zgodovinskem jedru so nekoč razpolagali z manjšimi zbiralniki in morali bi raziskati, v kakšnem stanju so danes. Podobno je v vseh istrskih mestih. Ti zbiralniki bi lahko postali vir vode za okoliška gospodinjstva, kamor bi jo napeljali za uporabo v kopalnicah. Po prepričanju zavoda za varstvo kulturne dediščine pomeni uporaba deževnice iz vodnjakov in zbiralnikov oživitev izvornih načinov zagotavljanja pitne vode in s tem zgodovinsko utemeljene izvorne rabe ter ohranjanje specifičnih prvin kulturne dediščine.
Dodatno bi k varčevanju dragocene vode iz Rižanskega vodovoda v poletnih mesecih pripomogla vnovična uporaba vode v sanitarijah. Gre preprosto za način zbiranja vode iz umivalnika in prhe, ki se potem po cevi in skozi filtre spelje v wc-kotliček. Tak ločen vodovodni sistem na ravni gospodinjstva omogoča prihranek do tretjine vode.
Kaj nam pravijo izkušnje iz tujine?
Zbiranje deževnice je široko uveljavljen način pridobivanja vode v državah, kot so Brazilija, Kitajska, Nova Zelandija, Avstralija, Singapur in Tajska. Celo nekatere z vodo bogatejše države, kot je Nemčija, so uvedle ukrepe za zbiranje deževnice. Singapur se je nekoč tako kot danes Džakarta soočal s pogrezanjem zaradi čezmernega črpanja iz podzemnega vodonosnika. Zato so se osredotočili na ustvarjanje obsežnega drenažnega sistema, katerega namen je bil omiliti vpliv poplav in zbirati deževnico, ki je na voljo gospodinjstvom. Tudi zaradi tega ukrepa je reka Singapur neonesnažena že od leta 1987 in je spet dom vodnim živalim in rastlinam.
Trend pri novogradnjah tudi pri nas gre v smer vgrajevanja sistema za zbiranje deževnice in ponovne uporabe sive vode za nekatere namene v gospodinjstvih. V Nemčiji tak sistem vgrajujejo tudi v večje javne stavbe, tako nove kot že obstoječe (letališča, univerze, šole). Večji premiki pa ne bodo mogoči, dokler prebivalci ne bodo začutili potrebe po varčevanju z vodo.
V letos v znanstveni reviji Resources objavljeni študiji, v katero je bilo vključenih osem evropskih mest (od tega dve sredozemski), so ugotovili, da so kot alternativni vodni vir prebivalci bolj pripravljeni sprejeti deževnico kot sivo vodo. Najpomembnejši so higienski pomisleki, ki pa niso utemeljeni, saj ima siva voda ločen cevovodni sistem in se nikoli ne uporabi za pitje. Ustrezno zgrajen sistem vključuje prečiščevanje vode z biološkim čiščenjem, ultrafiltracijo ali ultravijoličnim obsevanjem.
Poleg higienskih pomislekov je ovira tudi potrebni denarni vložek. Zato kar 75 odstotkov vprašanih meni, da bi sofinanciranje takšnega sistema pozitivno vplivalo na njihovo odločitev zanj. Te rešitve bi bile pogostejše, če bi odločevalci z ustreznimi kampanjami ozaveščali o okoljskih in finančnih koristih, ki jih lahko pridobimo z uporabo deževnice in sive vode, in če bi to spodbujal tudi ustrezen zakonodajni okvir.
»Spužvasto mesto« kot primer podnebno odpornega mesta
Raziskovalec Yu Kongjian s prestižnega pekinškega univerzitetnega kolidža, ki je avtor koncepta spužvastega mesta (v angleščini sponge city), zagovarja infrastrukturo mest, ki omogoča zadrževanje vode v času obilnega deževja in njeno postopno vračanje v okolje, ko je padavin manj. Takšen primer so deževni vrtovi in zeleni pasovi. Glavna premisa koncepta je uporaba naravnih procesov pri reševanju s podnebjem povezanih problemov mest. Koncept je bil izdelan za obalna kitajska mesta, ki jih ogrožajo poplave zaradi monsunskega deževja. K spužvasti infrastrukturi tako spadajo tudi zbiralniki deževnice, ki ne le da zagotavljajo vodo v sušnejšem obdobju, ampak hkrati zmanjšujejo nevarnost poplav.
V bližajočih se jesenskih dnevih z obilnejšim deževjem bomo počasi pozabili, da so se obalne občine letošnje poletje spopadale s težavami pri vodooskrbi. Toda prihaja nova grožnja, poplave, ki običajno nastopijo v jesensko-zimskem času. Tudi te bodo zaradi podnebnih sprememb vse pogostejše, tako kot suše. Koncept spužvastega mesta bi v Piranu lahko pripomogel k zmanjšanju nevarnosti poplav na eni strani in omilil posledice suše na drugi.
Zbiranje deževnice in kondenzne vode, ki nastaja pri delovanju klimatskih naprav (na običajen poletni dan tisoč klimatskih naprav proizvede kubični meter vode), ne bi pomenilo le dostopa do vode v času suše, ampak tudi njeno zadrževanje v času obilnejšega deževja in poplav. Hkrati bi se zmanjšalo onesnaževanje obalne morske vode, saj se tu meteorne vode pogosto mešajo s takrat preobremenjenim kanalizacijskim sistemom. Obalni kanalizacijski sistemi niso v najboljšem stanju in razlite fekalije lahko onesnažijo ranljivo morsko okolje.
Vsako mesto je drugačno, ko gre za soočanje z izzivi, povezanimi bodisi s pomanjkanjem vode bodisi s poplavami. Toda nekateri pristopi so dovolj univerzalno uporabni in zakaj jih ne bi preizkusili tudi v naših obalnih mestih?
–––
Dr. Peter Kumer in dr. Cecil Meulenberg sta zaposlena na Mediteranskem inštitutu za okoljske študije, ZRS Koper.
