Škorce je Amerika navdušila
V ZDA so konec 19. stoletja prinesli okoli sto škorcev, nato so poselili vso celino.
Odpri galerijo
Škorec je najbolj razširjena in najuspešnejša vrsta na svetu. FOTO: Shutterstock
Škorci pogosto veljajo za ptičjo nadlogo, saj delajo škodo na sadnem drevju, kmetijskih površinah in v vinogradih, a dejstvo je, da so te ptice pevke ena najbolj razširjenih in najuspešnejših vrst na svetu. V študiji, objavljeni v reviji Molecular Ecology, so ugotavljali, kaj je pripomoglo, da je vrsta v Severni Ameriki številčno eksplodirala od kakšnih sto primerkov, kolikor so jih v 19. stoletju prinesli v ZDA, na okoli 200 milijonov ptic po vsej celini.
Prvotno so bili škorci razširjeni v severni Afriki in Evropi, nato pa so jih ljudje prenesli tudi v Avstralijo in Severno Ameriko, kjer je nato sledil veliki bum vrste. »Neverjetno je, da so se take evolucijske spremembe pri škorcih zgodile v vsega 130 letih, potem ko so jih prinesli v Severno Ameriko. Spremenila sta se tako številčnost ptic kot območje naselitve. Dolgo smo bili prepričani, da je za kaj takega potrebnih več milijonov let,« je komentirala Natalie Hofmeister, doktorska študentka z univerze Cornell, ki je vodila raziskavo.
Genetske razlike med severnoameriškimi škorci so zelo majhne, so ugotovili v študiji, kar pomeni, da se škorci lahko brez večjih težav parijo med seboj, ne glede na to, s katerega konca celine so. Po drugi strani so odkrili spremembe v genomu, ki odloča, kako se prilagajajo na temperaturne in padavinske spremembe. Dognali so, da so se ptice zelo na hitro prilagodile novemu okolju, ki je bilo drugačno od starega sveta, iz katerega so izvirale. Drugi dejavnik uspešnosti vrste so selitve; vsaka selitev je pomenila, da so se ustvarjale nove kolonije, ki so se oblikovale glede na novo okolje, a v tem primeru ni šlo za nove mutacije, ampak za boljši izkoristek danih lastnosti. »Genetska različica, ki ni bila posebej uporabna v enem okolju, se je morda v drugem izkazala za ključno,« je povedala raziskovalka.
Imajo pa ameriški škorci v primerjavi z evropskimi veliko hibo – zelo majhen genetski bazen. Zaradi parjenja v sorodstvu jim grozi izumrtje, kot denimo populaciji naših risov, ki jih zdaj rešujejo z doselitvijo novih primerkov iz južne Evrope.
Osemdeset škorcev so v newyorški Centralni park prinesli leta 1890. Predsednik društva za vnos novih živali in rastlin iz Evrope, ki bi lahko v Ameriki imele pomembno kulturno ali gospodarsko vlogo, je bil takrat Eugene Schieffelin, ekscentrični farmacevt, navdušen nad Shakespearom in pticami. Njegova ideja je bila, da bi v ZDA prinesli vse ptice, ki jih je veliki britanski dramatik in pesnik omenil v svojih delih. To ni bil prvi vnos škorcev na novo območje, vendar je le malo znanega o tem, koliko ptic so pred tem izpustili v naravo. Velja pa, da ne prav veliko.
V desetih letih po naselitvi so škorci preplavili New York, nato pa so se začeli širiti po celini. V Kaliforniji so jih prvič opazili leta 1942. Do sredine prejšnjega stoletja je v ZDA živelo kakšnih 50 milijonov teh ptic, konec 20. stoletja pa že 200 milijonov. A ta številka se danes že manjša, kakor se manjša številčnost še marsikatere druge vrste v ZDA, še ugotavljajo znanstveniki.
Prvotno so bili škorci razširjeni v severni Afriki in Evropi, nato pa so jih ljudje prenesli tudi v Avstralijo in Severno Ameriko, kjer je nato sledil veliki bum vrste. »Neverjetno je, da so se take evolucijske spremembe pri škorcih zgodile v vsega 130 letih, potem ko so jih prinesli v Severno Ameriko. Spremenila sta se tako številčnost ptic kot območje naselitve. Dolgo smo bili prepričani, da je za kaj takega potrebnih več milijonov let,« je komentirala Natalie Hofmeister, doktorska študentka z univerze Cornell, ki je vodila raziskavo.
Genetske razlike med severnoameriškimi škorci so zelo majhne, so ugotovili v študiji, kar pomeni, da se škorci lahko brez večjih težav parijo med seboj, ne glede na to, s katerega konca celine so. Po drugi strani so odkrili spremembe v genomu, ki odloča, kako se prilagajajo na temperaturne in padavinske spremembe. Dognali so, da so se ptice zelo na hitro prilagodile novemu okolju, ki je bilo drugačno od starega sveta, iz katerega so izvirale. Drugi dejavnik uspešnosti vrste so selitve; vsaka selitev je pomenila, da so se ustvarjale nove kolonije, ki so se oblikovale glede na novo okolje, a v tem primeru ni šlo za nove mutacije, ampak za boljši izkoristek danih lastnosti. »Genetska različica, ki ni bila posebej uporabna v enem okolju, se je morda v drugem izkazala za ključno,« je povedala raziskovalka.
Škorci po vsem svetu veljajo za nadlogo. FOTO: Karl-Josef Hildenbrand AFP
Imajo pa ameriški škorci v primerjavi z evropskimi veliko hibo – zelo majhen genetski bazen. Zaradi parjenja v sorodstvu jim grozi izumrtje, kot denimo populaciji naših risov, ki jih zdaj rešujejo z doselitvijo novih primerkov iz južne Evrope.
Osemdeset škorcev so v newyorški Centralni park prinesli leta 1890. Predsednik društva za vnos novih živali in rastlin iz Evrope, ki bi lahko v Ameriki imele pomembno kulturno ali gospodarsko vlogo, je bil takrat Eugene Schieffelin, ekscentrični farmacevt, navdušen nad Shakespearom in pticami. Njegova ideja je bila, da bi v ZDA prinesli vse ptice, ki jih je veliki britanski dramatik in pesnik omenil v svojih delih. To ni bil prvi vnos škorcev na novo območje, vendar je le malo znanega o tem, koliko ptic so pred tem izpustili v naravo. Velja pa, da ne prav veliko.
V desetih letih po naselitvi so škorci preplavili New York, nato pa so se začeli širiti po celini. V Kaliforniji so jih prvič opazili leta 1942. Do sredine prejšnjega stoletja je v ZDA živelo kakšnih 50 milijonov teh ptic, konec 20. stoletja pa že 200 milijonov. A ta številka se danes že manjša, kakor se manjša številčnost še marsikatere druge vrste v ZDA, še ugotavljajo znanstveniki.
