Sliko Marsa pobarvali z voščenkami na roko

Pred šestdesetimi leti je Nasina sonda Mariner 4 posnela fotografije rdečega planeta. Šlo je za zamegljene črno-bele slike pokrajine s kraterji, bilo jih je 21 (in pol) in bile so prve slike drugega planeta, ki jih je človeško plovilo posnelo od blizu. Mariner 4 je bil ob mimoletu v noči s 14. na 15. julij 1965 od površja Marsa oddaljen 9846 kilometrov.

Ekipa odprave je, kot piše na spletni strani Nasinega laboratorija za reaktivni pogon JPL, komaj čakala, da vidi, kaj je posnela kamera na krovu vesoljskega plovila. Naprava za »prevajanje podatkov v realnem času« je podatke na slikah pretvorila v številke, ki so jih nato natisnili. Zaposleni pri JPL so bili preveč nestrpni, da bi počakali na uradno obdelano sliko, in so trakove s številkami zlepili in sliko z voščenkami ročno pobarvali po še danes priljubljeni metodi, ko določena številka ustreza določeni barvi. Dokončano sliko so uokvirili in predali takratnemu direktorju JPL Williamu H. Pickeringu.

Barvna shema FOTO: Nasa/JPL-Caltech  

Šlo je za dvojčka – Mariner 3 in 4. Petega novembra 1964 so iz Kennedyjevega središča na Floridi izstrelili trojko, a zaradi okvare mehanizma za odmet zaščitnega pokrova sonda ni mogla razpreti solarnih panelov, in tako je Mariner 3 kot neaktivno plovilo odplul na pot okoli Sonca. Z novo zaščito in novim mehanizmom je Mariner 4 poletel uspešneje, potem ko so ga izstrelili 28. novembra 1964, do rdečega planeta je potoval 228 dni. Vesoljsko plovilo je imelo televizijsko kamero in šest znanstvenih instrumentov za proučevanje ozračja in površja, a sta se dva pokvarila še pred bližnjim obletom planeta.

Približno 40 minut pred največjo bližino 9846 kilometrov je televizijska kamera začela snemati prvo od 21 slik (in 22 vrstic 22. slike) skozi rdeče in zelene filtre. Dobro uro po mimoletu je plovilo poslalo radijske signale skozi ozračje in podatki so pokazali, da je površinski tlak precej nizek, kar je kazalo na to, da bodo morali biti naslednji pristajalniki na Marsu opremljeni ne le s padali, ampak tudi z zaviralnimi raketnimi motorji. Slike in zbrani podatki so precej spremenili poznavanje sosednjega planeta. Sonda je zaznala, da so temperature na površju okoli 100 stopinj Celzija pod ničlo, prav tako je zaznala zelo šibek sevalni pas.

Marinerjev posnetek kraterjev in površja Marsa FOTO: Nasa/JPL-Caltech  

Dan po najbližjem srečanju je Mariner 4 začel pošiljati fotografije na Zemljo. Posredovanje vsake je trajalo deset ur. Povsem po naključju je sonda posnela nekatere najstarejše površine na Marsu, ki so posute s kraterji, zdaj vemo, da so na površju tudi bistveno bolj raznolike in geološko gledano mlajše značilnosti. Takrat so dokončno zamrla pričakovanja o izgubljenih civilizacijah na Marsu. Glede na videno so znanstveniki menili, da je malo verjetno, da bi bilo na Marsu življenje. Konec 19. stoletja je italijanski astronom Giovanni Schiaparelli trdil, da je na površini planeta opazil linearne vzorce, imenoval jih je »canali«, nekateri so verjeli, da so jih zgradila inteligentna bitja. Najboljši posnetki Marsa s teleskopi na Zemlji so razkrivali le malo podrobnosti, so se pa nekatere značilnosti spreminjale z letnimi časi, zato so menili, da bi tam lahko obstajale preproste rastline.

Perseverance osvaja »krokodila«

Danes o sosednjem planetu vemo veliko več kot v 60. letih prejšnjega stoletja. Jasno je, da je bil nekoč Mars precej bolj podoben Zemlji, da je bila na njem tekoča voda, ki bi lahko omogočala razvoj življenja, a do danes je planetu odpihnilo zaščitno magnetno polje, površina je sterilna, na njem divjajo obsežne peščene nevihte …

Mariner 4 je nato odjadral v orbito okoli Sonca. Nasa je stik s plovilom ohranjala do 1. oktobra 1965, ko je bilo od Zemlje oddaljeno 309 milijonov kilometrov. Dve leti kasneje, oktobra 1967, so sondo znova aktivirali za testiranje sistema za nadzor lege, da so pomagali Marinerju 5, ki se je takrat približeval Veneri. Zadnji stik z Marinerjem 4 je bil 31. decembra 1967.