Sosedje, leseni sateliti in ženske v znanosti

Finci sestavljajo majhen brezov satelit, Američani pa orjaško potratno raketo.
Fotografija: Inženirji nadzirajo spuščanje največjega posameznega dela sistema SLS, osred­nje stopnje, na premično ploščad med potisnika. Foto Nasa
Odpri galerijo
Inženirji nadzirajo spuščanje največjega posameznega dela sistema SLS, osred­nje stopnje, na premično ploščad med potisnika. Foto Nasa

Raketna sestavljanka


V Nasinem hangarju za sestavljanje vesoljskih plovil v Kennedyjevem vesoljskem centru na Floridi dobiva obliko največja raketna sestavljanka – Nasina megaraketa SLS oziroma vesoljski izstrelitveni sistem. Inženirji Nasine divizije Exploration Ground Systems in pogodbenega podjetja Jacobs nadzirajo spuščanje največjega posameznega dela, osred­nje stopnje, na premično ploščad med potisnika. Osrednja stopnja tehta 85 ton, štirje motorji RS-25 pa bodo med vzletom ustvarjali 9000 kN potiska. Skupaj z dvema potisnikoma, ki bosta dovajala tri četrt moči, bo potisna sila rakete znašala kar 39.000 kN.

Za primerjavo: to je približno toliko kot 50 najmočnejših boeingov 747 oziroma približno 10 odstotkov več kot doslej najmočnejša raketa v zgodovini – legendarni saturn V. Motorji bodo pri polni obremenitvi pogoltnili šest ton goriva na sekundo. Z Nasinim behemotom se bo lahko meril Spacexov sistem BFR oziroma bo od njega še za odtenek močnejši. Takšne močne potisne rakete bodo hrbtenica novih programov za osvajanje Lune in potovanja naprej do sosednjih planetov.

Nasa namerava že leta 2024 v okviru programa Artemis na Luno znova poslati astronavte in nato na površju našega satelita vzpostaviti stalno naselbino. Razvoj sistema SLS sicer od začetka spremljajo zamude in naraščanje stroškov. Doslej so zanj porabili že 20 milijard dolarjev, še bolj pa skrbijo napovedi o ceni izstrelitev – vsaka naj bi stala vsaj milijardo evrov, kar je desetkrat več, kot naj bi stala izstrelitev Muskovega BFR.


 Foto Shutterstock
 Foto Shutterstock
Sosedje in rasni predsodki


Ekipa raziskovalcev z Univerz v Harvardu in Bostonu je s primerjavo velikih količin podatkov o stalnem bivališču in političnih preferencah prišla do ugotovitve, da so otroci bele polti, ki so imeli tem­nopolte sosede, v odraslih letih veliko pogosteje volili demokrate. Pri raziskavi, ki so jo objavili v reviji Science Advances, so se opirali na podatke iz popisa ameriškega prebivalstva leta 1940 in na arhiv­ske podatke o oddanih glasovnicah na ameriških volitvah več let pozneje. Popis je poleg imena in priimka zajel tudi starost, spol in etnično skupino, ker so ga izvajali popisovalci po sistemu od vrat do vrat, pa ni bilo težko ugotoviti niti sosedskih razmerij.

Raziskovalci so se osredotočili na svetlopolte dečke, ki so imeli temnopolte sosede in je zato mogoče sklepati, da so bili v takšnih ali drugačnih rednih sosedskih stikih. Deklic v raziskavo niso vključili preprosto zato, ker so v zrelih letih ob poroki ponavadi prevzele možev priimek in bi bilo sledenje bistveno težje. Za ocenjevanje strp­nosti do drugih etničnih skupin so podatke o sosedskih odnosih primerjali s poznejšimi politični preferencami, ker so mnoge raziskave pokazale, da imajo ljudje, ki volijo demokrate, v povprečju manj rasnih predsodkov, poleg tega so podatki o oddanih glasovih prosto dostopni.

Ugotovili so, da so belopolti dečki, ki so imeli v otroštvu za sosede temnopolte družine, v letih 2005 in 2009 volili demokrate od 1,5- do 4,2-krat bolj pogosto kot vrstniki, ki so živeli z belopoltimi sosedi. Ko so podatke primerjali z oddanimi glasovi na volitvah leta 2017, se je ta verjetnost povečala na 2,8- do 5,3-krat. Doslej je bilo izvedenih že veliko raziskav, ki so namigovale, da smo ljudje bolj strp­ni do drugih skupin, če več časa preživimo z njihovimi pripadniki. A najnovejša študija ima posebno težo, ker so raziskovalci našli način, kako primerjati časovno zelo oddaljene podatke.


Foto Esa
Foto Esa
Leseni satelit kmalu v vesolje


Finci imajo veliko lesa, gozdovi prekrivajo okoli 75 odstotkov površine njihove države. Doslej so ga uporabljali za izdelovanje savn in brunaric, zdaj pa so se domislili, da bi iz njega naredili še satelit. Podjetje Arctic Astronautics bo tako v sodelovanju z Eso konec leta v orbito poslalo kilogram težek nanosatelit v obliki kocke s stranico 10 centimetrov, njegova posebnost bo ohišje iz brezove vezane plošče.

Namen odprave je preizkusiti, kako se les obnese v ekstremnih razmerah v vesolju. Satelit bo opremljen s kamerama, s katerima bo snemal samega sebe, inženirji pa bodo lahko spremljali, kako se les spreminja v brezzračnem prostoru. »Vezana plošča je povsem običajna – tak­šna, kot jo lahko vsakdo kupi v trgovini. Dodatno smo jo izsušili v ogrevalni vakuumski komori, saj je običajen les preveč vlažen za uporabo v vesoljskem prostoru,« je pojasnil Samuli Nymanm, so­ustanovitelj finskega podjetja za vesoljske tehnologije. Za obstojnost so les premazali s tanko plastjo aluminijevega oksida, na nekatere dele pa so nanesli še druge lakaste in oljne premaze za namen testiranja. V podjetju pričakujejo, da bo les potemnel, a da sicer ne bo težav z delovanjem in obstojnostjo.

Satelit bodo v krožnico poslali novembra na raketi Electron podjetja Rocket Lab, utiril pa se bo na višini med 500 in 600 kilometrov. Energijo bo dobival prek devetih majhnih sončnih celic, opremljen pa bo še z radijskim oddajnikom, s katerim bodo lahko vzpostavili stik tudi ljubiteljski astronomi oziroma radioamaterji.
 

Ženske v znanosti
Ženske v znanosti
Štipendistke programa Za ženske v znanosti


Zdravnica specializantka ginekologije in porodništva dr. med. Monika Sobočan, ki raziskuje na področju ginekološke onkologije, toksikologinja dr. Martina Štampar, ki raziskuje na področju genetske toksikologije, in Tanja Šumrada, raziskovalka s področ­ja ekonomike naravnih virov, so letošnje nagrajenke programa Za ženske v znanosti, ki sta jih s štipendijo v višini 5000 evrov nagradila in podprla partnerja programa L'Oréal Adria in Slovenska nacionalna komisija za Unesco.

V okviru programa predstavljajo pomen žensk v znanosti, ki se je ob pandemiji koronavirusa v primerjavi z moškimi kolegi še poslabšal, so zapisali. Ob tem poudarjajo, da 79 odstotkov znanstvenic meni, da je pandemija negativno in močneje kot pri moških kolegih vplivala na njihovo usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter da so se pod večino znanstvenih člankov o covidu-19 podpisali moški. Po podatkih statističnega urada ženske na doktorskem študiju še prevladujejo (54 odstotkov), a jih je v raziskovalni dejavnosti le 33,3 odstotka.

Pomemben vpliv na ženske v znanosti imajo tudi stereo­tipi in pristranskost glede spola. Raziskava o ovirah na karierni poti znanstvenic iz leta 2019 kaže, da je 62 odstotkov vprašanih na delovnem mestu doživelo predsodke zaradi njihovega spola.

Komentarji: