Toplejša morja ogrožajo arktične kite

Plavajo v ledenih vodah ob obali Grenlandije, potapljajo se skoraj dva kilometra globoko in so tako skriti pred ljudmi, da so njihove dolge ravne okle Vikingi nekoč prodajali lahkovernim Evropejcem kot rogove mitičnih samorogov. Narvali so danes, tako kot druge živali, ki vse leto živijo v Arktičnem oceanu, del skupine, ki se srečuje z vse večjim številom »nepovabljenih gostov«.

Ker globalno segrevanje povzroča višanje temperature arktičnih voda in taljenje morskega ledu, so morske živali, prilagojene na samotno življenje, ogrožene zaradi prihoda drugih vodnih sesalcev in povečane človeške dejavnosti. Še posebej ogrožene so tri vrste kitov, ki na Arktiki živijo vse leto: narvali, beluge in grenlandski kiti.

Profesor Mads Peter Heide-Jørgensen z Grenlandskega inštituta za naravne vire v Københavnu na Danskem je pojasnil, da so narvali od vseh živalskih vrst Arktike – celo od polarnih medvedov – potrjeno najbolj občutljivi za spremembe habitata, ki jih povzroča globalno segrevanje.

Prof. Heide-Jørgensen skupaj z dr. Philippine Chambault z istega inštituta v projektu WARMM skuša razumeti, kako podnebne spremembe spreminjajo vedenje in fiziologijo teh morskih sesalcev. Raziskovalci so ugotovili, da so razmere že presegle prelomno točko, opredeljeno kot prag, nad katerim bodo nastopile velike, pogosto nepopravljive podnebne motnje.

»Na jugovzhodni Grenlandiji je nastala sprememba v celotnem ekosistemu. Nekatere arktične vrste so izginile, veliko bolj zmernih atlantskih vrst pa se je priselilo,« je povedal profesor Heide-Jørgensen.

Podvodni travniki pomembni za številne vrste in absorpcijo ogljika

Manj mraza, več težav

Pomanjkanje skladastega ledu v poletnih mesecih, skupaj z višjimi temperaturami vode okoli mrzlega toka ob vzhodni obali Grenlandije, je privedlo do prihoda delfinov, kitov grbavcev, brazdastih kitov in kitov ubijalcev. To pomeni, da je na leto na voljo približno 700.000 ton manj rib, s katerimi se lahko hranijo narvali in mroži, katerih število se je prav tako zmanjšalo.

Dodaten vir težav je temperatura vode. Ker so narvali, beluge in grenlandski kiti prilagojeni na hladno vodo, imajo zelo debele plasti maščobe. Nobena od teh vrst ne mara vode, toplejše od dveh stopinj Celzija, je pojasnil profesor Heide-Jørgensen. »Če so ti kiti izpostavljeni motnjam in morajo pobegniti, je to zanje tako, kot da bi ljudje tekli maraton z oblečenim plaščem,« je dejal.

Ugotovitve projekta prihajajo tako rekoč neposredno iz ust kitov. Z uporabo označevanja, merilnikov pospeška in senzorjev raziskovalci zbirajo podatke o spremembah v prehrani ter temperaturi in slanosti morja. Med potovanji na Grenlandijo različne ekipe pritrjujejo oddajnike na grenlandske kite, ki posnamejo njihov lov na zooplankton, kar znanstvenikom, ki delajo pri projektu, omogoča, da zabeležijo njihove habitate v hladni vodi.

»Grenlandske kite namreč lahko uporabljamo kot nekakšno oceanografsko raziskovalno platformo, da pokažemo, kje na Arktiki je voda hladna. Grenlandski kiti so veliko uspešnejši od nas pri iskanju zooplanktona,« je dejal profesor Heide-Jørgensen.

Narvale za kratek čas zadržijo in jim dajo v usta oddajnik v obliki tablete, ki lahko spremlja temperaturne spremembe v želodcu. Ko narvali zaužijejo plen, vključno z morskimi ploščami, trskami in lignji, senzor zazna padec temperature z njihove običajne telesne toplote 35 stopinj. »Vsakič ko temperatura pade, bo tableta poslala signal satelitskemu oddajniku na hrbtu živali, ta pa podatke posreduje naši pisarni v Københavnu,« je pojasnil profesor Heide-Jørgensen.

Raziskovalci posnamejo tudi eholokacijske zvoke, znane kot brnenje, ki jih narvali uporabljajo, da najdejo plen. Ti zvoki nam povedo, na kakšnih globinah in temperaturah poteka hranjenje. Celoten postopek sledenja traja približno osem dni.

Na tem območju narvali bivajo že od zadnje ledene dobe in imajo majhen specifičen življenjski prostor. Ko bodo enkrat izginili, ne moremo pričakovati, da se bodo vrnili. FOTO: Natalie Thomas/Reuters

Človeška nevarnost

Populacija narvalov na jugovzhodu Grenlandije, ki šteje okoli 100.000 živali, je že močno ogrožena zaradi lova, ki se izvaja zaradi povpraševanja po njihovih oklih, mesu in koži. Toda novi podatki iz projekta kažejo še eno nevarnost, povezano s človekom, in sicer povečanje ladijskega prometa, manj morskega ledu namreč omogoča več morskih poti, ki jih izkoriščajo za raziskovanje virov.

Raziskovalci so ugotovili, da narvali lahko zaznavajo zvoke z ladij, oddaljenih do 40 kilometrov, če so od plovila oddaljeni manj kot pet kilometrov, se močno vznemirijo in nemudoma potopijo. »To je precej presenetljivo. Vedeli smo, da so plašljivi, vendar ne, da tako zelo,« je pojasnil profesor Heide-Jørgensen. Ta dodatni stres bi lahko privedel do njihovega lokalnega izumrtja oziroma dokončnega izginotja iz tradicionalnih habitatov na Grenlandiji.

»Na tem območju bivajo že od zadnje ledene dobe in imajo majhen specifičen življenjski prostor. Ko bodo enkrat izginili, ne moremo pričakovati, da se bodo vrnili,« je dodal.

Čeprav je morda že prepozno, da bi preprečili vstop novih živalskih tekmecev na območje narvalov, profesor Heide-Jørgensen poziva k strožjim pravilom, s katerimi bi zagotovili trajnosten lov in preprečili, da bi ladijski promet postal nevarno moteč.

Lignji v stiski

Ogrožene pa so tudi morske vrste niže v prehranjevalni verigi. Dr. Alexey Golikov proučuje, kako segrevanje Arktike spreminja življenjski cikel glavonožcev (lignjev, hobotnic in sip), o katerih pravi, da so idealen kazalnik sprememb.

»Hitro rastejo in zelo hitro dosežejo obilje biomase,« je dejal dr. Golikov, ki deluje v okviru projekta ArCeph, tega financira EU. »Njihova pospešena menjava generacij pomeni tudi, da se hitro odzivajo na podnebne spremembe.«

Golikov ocenjuje, da je v morjih okoli Norveške in Grenlandije približno 7,2 bilijona lignjev in še več glavonožcev. Pripadajo enajstim vrstam in pravkar je odkril dvanajsto, ki po njegovem mnenju poudarja, kako pomembno je ugotoviti, kako se godi glavonožcem ob Arktiki.

»Spremembe so hitre in v ranljivih okoljih vrste lahko izumrejo, preden jih najdemo,« je dejal dr. Golikov, ki živi v Kielu v Nemčiji. Za določitev osnovnih ravni uporablja prilov norveških in ruskih plovil z vlečno mrežo v Barentsovem morju. Večje glavonožce spremljajo kamere, ki jih vlečejo s plovil.

Živalske populacije je mogoče sestaviti celo tako, da v morju preiščete tako imenovano okoljsko DNK in jo analizirate v genetskem laboratoriju. »Živali pustijo koščke kože in sluz, ki ostanejo v vodi,« je pojasnil dr. Golikov.

Pri spremljanju sprememb v prehrani glavonožcev si pomaga še z eno njihovo edinstveno lastnostjo – hitinastim kljunom, ki ga uporabljajo za grizenje plena namesto zob. Ko glavonožec raste, najnovejši oblikovani del kljuna odraža, kaj je pojedel. Njegovo preteklo prehranjevanje pa razkriva zadnji del kljuna prek shranjenih izotopov ogljika in dušika. Dr. Golikov uporablja vzorce kljunov sodobnih lignjev in primerke iz 19. do 20. stoletja iz Zoološkega muzeja v Københavnu.

--------------------

Raziskave, omenjene v članku, so bile financirane v okviru ukrepov EU Marie Skłodowska-Curie (MSCA). Članek je bil prvotno objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.