Tudi živali se socialno distancirajo
Okuženi netopirji preživijo manj časa v družbi, je pokazala nedavna raziskava.
Odpri galerijo
Vampirski netopir (Desmodus rotundus) FOTO: Shutterstock
Odmik in vzdrževanje telesne razdalje, da se v populaciji ne širi bolezen, je v živalskem svetu naraven odziv pri marsikateri vrsti, tako med sesalci, ribami, žuželkami kot pticami. Raziskava univerze v Oxfordu, objavljena v reviji Behavioral Ecology, je pokazala, da bolni vampirski netopirji preživijo manj časa v družbi drugih.
Ekipa raziskovalcev je to najprej potrdila z laboratorijskimi testi, nato pa tudi v divjini. Obnašanje v populaciji je pogosto ključno pri širjenju patogenov. Ti sicer lahko spremenijo obnašanje gostitelja, kar pripomore k širitvi, lahko pa se bolna žival umakne sama ali jo zdravi posamezniki izločijo in tako omejijo širjenje bolezni.
Netopirji so družabna bitja, ki živijo v velikih kolonijah, žal pa so že dolgo, še pred pojavom koronavirusa, na slabem glasu, čeprav imajo v ekosistemu zelo pomembno vlogo – med drugim oprašujejo rastline in omejujejo število škodljivih žuželk.
Raziskovalci so v Lamanaiju v Belizeju v votlih deblih ujeli 31 odraslih samic divjih vampirskih netopirjev Desmodus rotundus. Šestnajstim so vbrizgali snov, ki je aktivirala imunski odziv, petnajstim pa placebo. Vsem so namestili tipala, ki so beležila stike. »Bolni« netopirji so se takoj začeli obnašati drugače in postali manj družabni. Že laboratorijski testi so pokazali, da več spijo, se manj premikajo in manj časa namenijo skrbi za druge.
V prvih šestih urah po »okužbi« so imeli »bolni« v povprečju štiri stike manj kot kontrolna skupina, tudi čas druženja je bil manjši, in sicer za 25 minut. Po 48 urah, ko je »bolezen« izzvenela in so se počutili bolje, so se spet normalno družili.
»Sprememba je bila očitna. Že brez tipal in statistične analize smo lahko opazovali, kako delujejo družbene mreže,« je povedal Simon Ripperger, raziskovalec z univerze v Ohiu.
Raziskovalci so sicer še dodali, da bi bilo obnašanje netopirjev morda precej drugačno, če bi bila populacija dejansko okužena in bi se med njimi širila prava bolezen, saj lahko patogeni vplivajo na samo obnašanje, poleg tega je šlo za precej majhno skupino.
Ekipa raziskovalcev je to najprej potrdila z laboratorijskimi testi, nato pa tudi v divjini. Obnašanje v populaciji je pogosto ključno pri širjenju patogenov. Ti sicer lahko spremenijo obnašanje gostitelja, kar pripomore k širitvi, lahko pa se bolna žival umakne sama ali jo zdravi posamezniki izločijo in tako omejijo širjenje bolezni.
Netopirji so družabna bitja, ki živijo v velikih kolonijah, žal pa so že dolgo, še pred pojavom koronavirusa, na slabem glasu, čeprav imajo v ekosistemu zelo pomembno vlogo – med drugim oprašujejo rastline in omejujejo število škodljivih žuželk.
Raziskovalci so v Lamanaiju v Belizeju v votlih deblih ujeli 31 odraslih samic divjih vampirskih netopirjev Desmodus rotundus. Šestnajstim so vbrizgali snov, ki je aktivirala imunski odziv, petnajstim pa placebo. Vsem so namestili tipala, ki so beležila stike. »Bolni« netopirji so se takoj začeli obnašati drugače in postali manj družabni. Že laboratorijski testi so pokazali, da več spijo, se manj premikajo in manj časa namenijo skrbi za druge.
V prvih šestih urah po »okužbi« so imeli »bolni« v povprečju štiri stike manj kot kontrolna skupina, tudi čas druženja je bil manjši, in sicer za 25 minut. Po 48 urah, ko je »bolezen« izzvenela in so se počutili bolje, so se spet normalno družili.
»Sprememba je bila očitna. Že brez tipal in statistične analize smo lahko opazovali, kako delujejo družbene mreže,« je povedal Simon Ripperger, raziskovalec z univerze v Ohiu.
Raziskovalci so sicer še dodali, da bi bilo obnašanje netopirjev morda precej drugačno, če bi bila populacija dejansko okužena in bi se med njimi širila prava bolezen, saj lahko patogeni vplivajo na samo obnašanje, poleg tega je šlo za precej majhno skupino.
