»Gozdovi so poleg oceanov ključni ekosistem, kjer se skladišči ogljik. Poleg tega so dom številnih vrst živih bitij. Vse to moramo zaščititi in tudi zato jih raziskujemo,« poudarja Jakob Pavlin, doktorski študent na češki univerzi za znanosti o živem v Pragi.

Ukvarja se predvsem z ekologijo gozda. Več tednov na leto preživi s kolegi v nekaterih najbolj odročnih predelih Evrope, praška raziskovalna skupina je namreč osredotočena predvsem na pragozdove. »Proučujem rast dreves, predvsem njihovo debelinsko rast, in sicer v neokrnjenih pragozdovih v Karpatih in na Balkanskem polotoku. Le pragozdovi nam nam­reč omogočajo uvid v njihov razvoj, v gospodarjenih gozdovih je to onemogočeno. Tam človek s svojimi posegi vpliva na rast dreves in razvoj celotnega ekosistema. Proučujem življenjske strategije najbolj zastopanih drevesnih vrst, to so smreka, bukev, jelka in gorski javor.«

Kot pojasnjuje Jakob Pavlin, ki je na univerzi v Pragi od leta 2018, pri delu uporablja predvsem dendrokronološke pristope. »Torej analiziram izvrtke dreves. In to dreves, ki lahko rastejo nekaj sto let. Našli smo tudi nekatera, stara do šeststo let. To je res dolga doba. Pomislite, to drevo je začelo rasti, še preden je Kolumb naletel na Ameriko,« v časovno perspektivo postavlja Pavlin.

»Interdisciplinarna raziskovalna skupina se precej ukvarja z rekonstrukcijo motenj v preteklosti. Te so naravni del razvoja gozda, ki ga spremenijo. Gre za meteorološke dogodke, vetrolome, snegolome, žledolome, po drugi strani pa tudi gradacije podlubnikov in dogodke, povezane z drugimi živimi bitji. Po takih dogodkih se struktura gozda zagotovo spremeni, začne se obnavljati, v njem je tudi več odmrlega lesa. Ta je ključni gradnik pragozdov, ki manjka oziroma ga je v gospodarjenih gozdovih tipično precej manj. To je grad­nik, ki bolj ali manj ločuje ta dva tipa gozdov, čeprav so pomembni tudi drugi dejavniki,« razlaga Pavlin.

»Pragozdovi so navdih za številne nauke, ki jih lahko apliciramo v sonaravno gospodarjenje z gozdovi. V Sloveniji se radi pohvalimo, da gospodarjenje z gozdovi temelji na sonaravnosti, trajnosti, večnamenskosti. Veliko lekcij izhaja prav iz delovanja naravnega pragozdnega ekosistema.«

Nujna zaščita

Po podatkih evropskega raziskovalnega centra iz leta 2021 je v Evropi 4,9 milijona hektarov pragozdov in starih gozdov s pragozd­nim značajem. Čeprav je na prvi pogled številka precej velika, so ti pragozdovi redki, razdrobljeni in po posameznih državah precej majhni. Predstavljajo le tri odstotke celotne gozdne površine oziroma 1,2 odstotka celotne površine Evrope.

»Navdušeni smo nad gozdovi, imamo jih za naše veliko bogast­vo, se pa zdi, da se ne zavedamo pomembnosti pragozdov. Ti so daleč od naših oči, večina nikoli ne stopi v pragozd in pogosto se ljudje ne zavedajo razlik med pragozdovi in gospodarjenimi gozdovi in zakaj je ključnega pomena, da zaščitimo še teh nekaj osamljenih ekosistemov, ki so nam ostali v Evropi,« poudarja sogovornik. »Pragozdovi zavzemajo majhne površine in nima smisla, da bi jih sekali zaradi gospodarskega izkoriščanja območja. Pogosto pridigajo, kako bi jih morali zaščititi na drugih celinah, pa se še v Evropi dogaja, da posegajo vanje. Pravzaprav vseh evropskih pragozdov nimamo niti mapiranih in tako tudi ne zaščitenih.« Po podatkih omenjenega evropskega poročila je 93 odstotkov evropskih pragozdov in starih gozdov del območij Natura 2000, od tega je 87 odstotkov strogo zaščitenih območij, vendar so v poročilu opozorili, da je ponekod nejasen pravni okvir, kaj pravzaprav pomeni stroga zaščita, zato je nujno nadaljnje popisovanje teh gozdov.

Gozdovi so ključni ponor ogljika, prav tako biotski raj, vplivajo na vreme. »V njih so shranjene ogromne količine ogljika, in če jih izsekamo, se ta ogljik na neki točki sprosti v ozračje. Natančno je treba poznati, koliko ogljika lahko ti ekosistemi shranjujejo, saj gre za cikle. Ne moremo govoriti o konstantnih količinah. S podnebnimi spremembami se dinamika spreminja. Sploh v gorskih predelih. Drevesa načeloma rastejo hitreje, po drugi strani pa se spreminjajo tudi režimi naravnih motenj. Vremenski in drugi ekstremi so čedalje pogostejši in obsežnejši, vse to pa vpliva na kapaciteto shranjevanja ogljika.«

Terensko delo

Številne študije dokazujejo, da ima preživljanje prostega časa v gozdu izjemno pozitivne učinke na naše počutje. Naš sogovornik prebije v »divjini« tudi precej službenega časa. »Kar nekaj je terenskega dela. Naše raziskave so zastavljene sezonsko, veliko dela opravimo od aprila do oktobra, ko je vegetacijska sezona v polnem teku, marsikaj pa tudi zunaj te sezone. Tako več tednov na leto preživljamo v odročnih predelih Karpatov ali južne Evrope. Lani smo bili tri ted­ne v Romuniji in Bolgariji.«

Čeprav se sliši prijetno, je delo vsekakor fizično naporno. »Ampak na koncu je vredno. Tega dela oziroma kar načina življenja ne bi menjal. Ob beleženju podatkov se vsakokrat zavem neizmernega naravnega bogastva, hkrati pa vem, da delamo nekaj dobrega za celot­no družbo, saj bogatimo znanje o teh ekosistemih. Prvi teden terenskih odprav je praviloma najtežji, treba se je privaditi na drugačen način bivanja, tudi razmišljanja. Velikokrat smo odrezani od sveta, ni elektronskih sporočil, tehnoloških naprav. Ko pa se telo in um privadita novega ritma, hitro začneš dihati z gozdom,« pravi Jakob Pavlin, ki prihaja iz majhne vasi na Gorjancih, tako je bil že v otroštvu povezan z gozdom in je morda tudi zato ubral to študijsko pot. »Gozd mi pomeni vir miru. Vse te vonjave, barve, teksture, nikjer drugje tega ne vidiš in ne občutiš.«

Zagrabi priložnost

Gozdarstvo je študiral na ljubljanski biotehniški fakulteti, v Prago pa ga je usmeril njegov profesor Thomas A. Nagel. »Med magistrskim študijem sem bil na izmen­javi v Nemčiji, ko mi je profesor poslal sporočilo o skupini v Pragi. Pojasnil je, da imajo imenitno mrežo raziskovalnih ploskev v evropskih pragozdovih. Drugih konkretnejših načrtov v tistem trenutku nisem imel in sem zagrabil priložnost, poskusil, se prijavil in tako pristal v Pragi.«

Upa, da bo letos končal doktorski študij, a vsaj še kakšno leto ali dve zagotovo ostaja na Češkem. »Tudi sam se večkrat vprašam, ali se bom vrnil v Slovenijo. Ta je vedno v mislih, in ko si enkrat v drugi državi, tudi opaziš, da pri nas marsikaj deluje zelo dobro. Bomo videli, kaj mi bo prinesla prihodnost.«

Kot pravi Jakob Pavlin, je Praga sicer precej mirno mesto, a vendarle ni tolikšnega občutka, da si obkrožen s podeželjem oziroma naravo, kakor v Ljubljani. »Da kam prideš, moraš na metro. Precej me je zmotila neprijaznost do vožnje s kolesom. Infrastruktura je slaba, res je mesto precej hribovito, zato morda ni kulture kolesarjenja. Prav tako ni kulture med drugimi udeleženci v prometu, zato nimam nobene želje, da bi sedel na kolo,« se zasmeje in doda, da pa je javni potniški promet dostopen in učinkovit. Glede najema stanovanj pojasni, da so cene prav tako precej visoke in še naprej rastejo. »Tujec morda še malo težje najde stanovanje, nekako se zdi, kot da mnogi niso naklonjeni tujcem, četudi govoriš češko,« je opazil. Sam se je češčine priučil za vsakodnevno rabo, znanstvena skupina, v kateri so raziskovalci z različnih koncev sveta, pa uporablja angleščino, ki je primarni znanstveni jezik.