Vztrajanje na poti v družbo brez znanja

V zadnjih šestih letih smo bili priča velikemu krčenju proračuna za znanost, s katerim so tri zaporedne vlade javnosti poslale nedvoumen signal, da slovenska politika znanosti ne vidi kot osnovnega gibala napredka, temveč kot nepotreben strošek. V nasprotju z razvitimi državami, ki so tudi med gospodarsko krizo premogle dovolj politične modrosti in so povečevale sredstva za financiranje znanosti, je Slovenija največji varčevalni rez naredila ravno na področju znanosti in ji znižala financiranje kar za 30 odstotkov, s tem pa v veliki meri zaustavila svoj razvoj.

V današnjem modernem svetu je ravno znanost osnovno gonilo družbenega razvoja, saj znanstveni razvoj vodi do tehnološkega razvoja, ta pa naprej do izdelkov in storitev z visoko dodano vrednostjo, ki dolgoročno omogočajo višje prihodke, s katerimi je potem mogoče financirati kulturo, zdravstvo, varnost, socialne transferje. Tako je Slovenija v nekaj letih končala prav na repu članic EU po vlaganju v znanost in je začela v znanstvenem razvoju zaostajati tudi za vzhodnoevropskimi državami, kot so Češka, Poljska in Estonija.

Gospodarska kriza – priročen izgovor

Zakaj je slovenska država prenehala vlagati v znanost in s tem ogrozila svoj obstanek med razvitim svetom? Priročen izgovor je bila gospodarska kriza, pri čemer pa ne smemo pozabiti, da je kriza prizadela veliko razvitih držav, marsikatero, na primer Irsko in Islandijo, še huje kot našo, a prav nobena od njih ni tako uničujoče zarezala v znanstveni proračun. Razvite države so prebrodile krizo tako, da so znanost ne le ohranile, temveč jo celo okrepile, ker so se zavedale, da se z razvojno prihodnostjo države ne sme igrati. Zakaj je torej Slovenija ravnala drugače?

Vzrok izvira iz napačnega razumevanja pomena znanosti v družbi in s tem povezanega prepričanja, da je znanost v službi gospodarstva in da mora za svoj obstoj tudi denar zaslužiti od gospodarstva. To zmotno prepričanje se je iz ekonomsko-gospodarskih krogov razširilo v politične, od tam pa prek medijev tudi v velik del slovenske javnosti. Tako skorajda vsaka medijska novica o kakšnem uspehu slovenske znanosti izzove množico komentarjev tipa: »spet delajo kar nekaj, le da bo nekdo objavil članek«, »akademiki spet zapravljajo denar davkoplačevalcev, in kaj imamo mi od tega?« ali pa »naj zaslužijo denar na trgu, če je njihovo delo res tako pomembno«.

Država tako znanosti ne razume kot javne dobrine, za katero je dolžna skrbeti, ampak jo priročno vidi kot podaljšek industrije, kar ji rabi kot izgovor za zniževanje financiranja. Zato mnogi ministri slovenskih vlad ob pritoževanju znanstvenikov nad skromnim financiranjem le skomignejo z rameni in jih pošljejo po denar h gospodarstvu ali pa v EU. Takšno zmotno stališče smo od predstavnikov večine političnih strank slišali tudi na javni tribuni za znanost, ki je bila 17. maja v Cankarjevem domu.

Namen znanosti ni služenje gospodarstvu

Znanstveniki veliko premalo poudarjamo preprosto resnico, da osnovni namen znanosti ni služenje gospodarstvu. Osnovni namen znanosti je ustvarjanje novega znanja, znanje pa je javna dobrina, za katero je v prvi vrsti pristojna država. Seveda je zaželeno, da industrija čim bolje izkoristi znanstvene dosežke in da se znanje učinkovito pretaka tudi v gospodarstvo, vendar to ne pomeni, da je treba raziskovati le tisto, kar industrija trenutno potrebuje. Takšen način razmišljanja znanost pohabi in jo »poniža« na nivo prekarnega inovatorstva.

Si lahko predstavljamo, kakšen bi bil svet, če bi znanost sledila le trenutnim potrebam industrije? Človeštvo ne bi poznalo teorije o razvoju vrst, ne bi poznalo teorije relativnosti, ničesar ne bi vedelo o črnih luknjah in temni energiji ... še elektrike verjetno ne bi poznali, ker bi se ukvarjali z izboljševanjem sveč in petrolejk. Znanost ne more biti sluga gospodarstvu, tako kot ne more biti sluga ideologijam.

Razvite države to že dolgo razumejo in tudi v ZDA, gospodarski velesili z dolgoletno kapitalistično tradicijo, večino univerzitetnih raziskav financira vlada. Na elitni zasebni univerzi Stanford, ki stoji sredi Silicijeve doline in je obkrožena s tehnološkimi giganti, kot so Apple, Google, Facebook in Intel, kar 81 odstotkov raziskav financira ameriška zvezna vlada. Na drugi strani Sanfranciškega zaliva, na javni univerzi Berkeley, je financiranja iz vrst industrije še manj. V letu 2016/2017 je industrija prispevala le 8,5 odstotka raziskovalnega denarja te univerze. Tudi na švicarski državni tehniški visoki šoli ETH v Zürichu, ki je ena najuglednejših evropskih univerz, le 15 odstotkov raziskav financira industrija.

Kakšno rešitev ponuja slovenska politika?

Medtem ko v industrijsko razvitih državah vlade izdatno financirajo znanost, nas slovenska politična elita že leta prepričuje, da mora v industrijsko šibki Sloveniji znanost živeti predvsem od industrije. Institut Jožef Stefan, ki je naša najbolj znana državna raziskovalna institucija, tako država financira le v 64 odstotkih. In kakšno rešitev ponuja slovenska politika?

Še bolj nas potiska v naročje gospodarstva, ker znanstveniki pač res ne smemo biti na »državnih jaslih«. Nikakor nočejo slišati, da je državno financiranje znanosti motor razvoja. Država mora poskrbeti za izdatno in stabilno financiranje bazične znanosti na univerzah in raziskovalnih inštitutih, da bodo ti lahko ustvarjali novo znanje in tehnološko usposobljene kadre. Šele potem bodo z novim znanjem in kvalitetnimi kadri lahko nastale aplikativne raziskave, ki jih bo mogoče prenesti v industrijo in ki bodo na koncu izboljšale življenjski standard državljanov.

Če to verigo prekinemo na samem začetku, tako da država finančno izstrada bazično znanost, se celotna veriga podre. Le dobra podlaga bazične znanosti bo prinesla tudi razcvet tehnoloških inkubatorjev in startupov, ki bodo razvijali nove tehnologije in prinašali visoko dodano vrednost. Od raziskovalnih institucij z zastarelo opremo in prekarnimi raziskovalci, ki so preveč zaposleni z golim preživetjem, da bi uspešno delali, nihče ne bo imel koristi, še najmanj pa gospodarstvo.

Vztrajanje pri neambiciozni raziskovalni politiki

Ob vseh primerih dobre prakse v tujini je težko razumeti, zakaj Slovenija tako trmasto vztraja na poti v družbo brez znanja. Zakaj je popolnoma normalno, da v gospodarskih velikanih, kot so Švica in ZDA, vlada financira večino univerzitetnih znanstvenih raziskav, pri nas pa se na to gleda kot na nekakšen nepotreben ostanek socializma?

Na že omenjeni tribuni v Cankarjevem domu je večina predstavnikov političnih strank v en glas ponavljala »najprej moramo poskrbeti za gospodarstvo, potem pa bo gospodarstvo poskrbelo za znanost«, kar je popolna iluzija. Lep dokaz je ravno Silicijeva dolina, kjer so bile univerze, kot je Stanford, ključne za razcvet visokotehnoloških podjetij in ne obratno. In države z razvito znanostjo privlačijo tudi visokotehnološke investicije, ki jih je v Sloveniji veliko premalo. Tako na primer v angleškem univerzitetnem središču Cambridge farmacevtska družba Astra Zeneca gradi raziskovalno središče, ki bo zaposlilo dva tisoč ljudi, pri nas pa je največja tuja investicija zadnjih let gradnja lakirnice avtomobilov.

Postati visokotehnološka družba je stvar izbire in vztrajanja pri takšni izbiri, ne glede na to, katere barve je politična stranka na oblasti. Če bo kljub trenutni visoki gospodarski rasti Slovenija nadaljevala neambiciozno raziskovalno politiko, bo postala vir surovin, polizdelkov in poceni delovne sile, kar je precej trhel temelj za blagor državljanov. V času oblikovanja nove vlade bi se namesto o tem, koliko nas stane nekaj sto beguncev, bilo bolje pogovarjati o tem, koliko nas stane znanost – in zakaj je ta številka tako sramotno nizka.