Napaka pri vadbi z merilnikom srčnega utripa
Vadba s tako imenovanim pulzmetrom je koristna le, če vadimo pravilno. To, da nadenete merilni trak na prsi in nenehno pogledujete na zaslon zapestnega računalnika, vam seveda pomaga nadzorovati vadbo, vendar pa ni dovolj za napredek v vašem športu.
Zgolj pogledovanje na ekran je veliko manj od tistega, kar zmore vaša naprava. Seveda je merilnik srčnega utripa zelo koristen treninški pripomoček. Srčni utrip je zanesljiv pokazatelj intenzivnosti vadbe, zato vadba s pulzmetrom lahko pomaga, da vadite dovolj – in ne preveč. Toda zgolj uporaba merilnika srčnega utripa ne zagotavlja, da bo trening tudi učinkovit, učinkovitejši, kot če naprave ne bi imeli ...
Uporaba izračuna 220 minus leta. Ali drži?
Za učinkovito vadbo je potrebno, da opravite več različnih tipov vadbe z različno intenzivnostjo, od nizko intenzivne regeneracijske vadbe do zelo intenzivnih intervalov pri visoki hitrosti. Na zaslonu računalnika lahko namestite podatke za območje napora, ki ste ga nastavili tako, kot si želite, da vaše srce glede intenzivnosti utripa. Toda to pravilno deluje le, če so območja treninga prilagojena vašemu osebnemu profilu srčnega utripa. Vašemu srcu, torej. Ko je vadba z nadzorovanjem srčnega utripa v osemdesetih letih prejšnjega stoletja postala zelo priljubljena, je veljalo, da si najvišji srčni utrip vadeči izračuna tako, da od številke 220 odšteje svojo starost. Tako ni dobljena zgolj najvišja frekvenca srca, ampak tudi vadbena območja pri določeni obremenitvi srca. Vendar je ta formula zelo zelo posplošena in v resnici ne daje pravih odgovorov ne o tem, kaj je najvišji srčni utrip, in seveda tudi ne, kaj je 60-, 70-, 80- in 90-odstotna obremenitev. Take vrste izračun je dober za začetnike ali nezahtevne rekreativce, čeprav se ga večina tekačev še danes poslužuje.
Precej boljši način, da izmerite svoj najvišji srčni utrip je, da opravite 30-minutni napor, tak, kot je takrat, ko tekmujete, in potem ugotovite povprečni srčni utrip v tem času, ki je tudi rob anaerobnega praga. To je tudi vaša oporna točka za vadbo pri anaerobnem pragu, torej za vadbo, ko ne morete več kaj dosti povečati intenzivnosti, ko se zelo zelo trudite, vendar še ne pridete popolnoma v rdeče polje, ko bi odpovedali. Torej, to je takrat, ko greste na tekmi tako rekoč do konca, na polno, a vseeno dosežete cilj. In veste, da če bi šli le malo hitreje, cilja ne bi dosegli, ampak bi padli dol, kot se reče. Večina vrst vadbe mora biti seveda opravljena pri nižjem srčnem utripu. Le enkrat na teden se lotite intervalnega treninga pri višjem srčnem utripu, svetujejo strokovnjaki.
