Odkar pomnim, sem se ukvarjala s športom

Maria Miša Pfeifer je nekdanja atletinja, vrhunska zdravnica in profesorica na ljubljanski Medicinski fakulteti ter strokovna direktorica UKC Ljubljana.

Odkar pomnim, sem se ukvarjala s športom. Starši so me zelo zgodaj vpisali k telovadbi v ŠD Partizan. V šoli so me vneti učitelji telesne vzgoje povabili k ritmični gimnastiki, igrala sem rokomet in košarko za šolo, od desetega do dvanajstega leta sem poleti trenirala plavanje. Na domačem vrtu smo si naredili improvizirano skakališče v višino, ko mi je bilo deset let.

Oče je bil tisti, ki naju je z bratom uvajal v različne športne zvrsti, saj je izhajal iz krogov, kjer so se veliko ukvarjali s športom. Oče je igral tenis, jadral in treniral atletiko, kar je bila odlična popotnica tudi zame. Družinska tradicija se nadaljuje v naslednjo generacijo, moj sin je športnik z dušo in telesom, odlično igra nogomet, smuča, teče …

Pri dvanajstih letih so me povabili v Atletski klub Pomurje in takrat sem začela trenirati atletiko. Z velikim veseljem sem vztrajala do konca gimnazije. V skoku v višino sem dosegla pionirski slovenski rekord, ki je veljal dolga leta, dve sezoni sem bila v državni mladinski reprezentanci.

V gimnaziji me je navdušila knjiga češke avtorice Helene Šmahelove Mladost na krilih, in oče, tudi sam jadralni letalec, me je na mojo željo peljal na letališče. Tako sem se ob treniranju atletike pri sedemnajstih letih naučila tudi jadralnega letenja. Brat je postal celo državni jugoslovanski prvak in še danes leti.

Na začetku študija na Medicinski fakulteti sem atletiko počasi opustila. V Ljubljani sem se kljub poškodbi sicer povezala z AK Olimpijo, vendar me ti treningi niso tako pritegnili, bilo je drugače kot v našem malem kraju. Sem pa v drugem letniku medicine tudi izredno vpisala prvi letnik Fakultete za šport. Tako sem imela zagotovljeno »rekreacijo«, dobro sem se naučila smučati in smučanje je postalo eden mojih najljubših športov.

Kot zdravnica sem tekmovala na zdravniških tekmovanjih v alpskem smučanju. Na domačih sem ponavadi zmagovala, kolajne in pokale sem dobivala tudi na mednarodnih tekmovanjih. Predvsem pa sem v smučanju uživala, kar počnem še danes.

Na začetku svoje zdravniške kariere sem bila v prostem času svetovalka za prehrano pri ženski smučarski reprezentanci in pri reprezentanci v nordijskih disciplinah. Bistvo mojega sedanjega dela pa so motnje presnove in bolezni žlez z notranjim izločanjem, kot so hipofizni tumorji, osteoporoza, akromegalija (preveč rastnega hormona). Endokrinologi smo pred veliko leti vodili ambulanto za hujšanje, že od nekdaj pa me zanimajo tudi zdrava prehrana in učinki telesne aktivnosti na zdravje.

Največje učinke na zdravje ima športna dejavnost visoke intenzivnosti, ki se periodično izmenjava z nižjo stopnjo obremenitve. Učinki intervalnega treninga so veliko bolj koristni kakor zmerna aktivnost: menjava ritma, menjava intenzivnosti. Pri tem moramo dosegati meje, za kratek čas, do tja, kot zmoremo. Da se zadihamo, da dosežemo letom primerno visoko frekvenco utripa. Visoka intenzivnost vadbe ima dodatne presnovne učinke, ki jih sicer ne moremo doseči.

Nekateri ljudje, ki se v mladosti sploh niso ukvarjali s športom in postanejo aktivni šele v odrasli dobi iz različnih motivov (hujšanje, lepa postava, tekmovalnost), so pogosto nagnjeni k skrajnostim. Govorim iz lastnih opažanj. Nekateri res pretiravajo in se ženejo do izčrpanja ali zlorabljajo prepovedana sredstva za dosego boljših rezultatov. Nasploh je zelo pomembno, da poznaš svoje potrebe in svoje meje, da znaš samega sebe začutiti in da tem občutkom lahko zaupaš. Najpomembneje pa je, da med športno aktivnostjo uživaš in se po njej dobro počutiš.

Skrbeti za zdravje pomeni uživati zdravo hrano in se redno rekreirati vsaj vsak drugi ali tretji dan. Ključnega pomena je razumeti, da imata redno mišično delo in aktiviranje velikih mišičnih skupin izjemno pomembne učinke na delovanje človeškega telesa, saj izboljšata in optimizirata presnovo in zmanjšujeta pojavnost vseh kroničnih civilizacijskih bolezni, kot so sladkorna bolezen, visok krvni tlak, arterioskleroza, osteoporoza, demenca. Le delujoče mišice namreč izločajo dejavnike, ki ugodno vplivajo na ključne organe v telesu in na presnavljanje sladkorjev in maščob.

Zdravje ni le odsotnost bolezni, ampak pomeni celostno dobro počutje, optimalno stanje telesa in duha, v bistvu stanje, v katerem lahko daš od sebe največ, kar omogočajo tvoji potenciali. To velja na vseh področjih, tudi v odnosih z drugimi ljudmi.

Vsako jutro telovadim, za redno popoldansko rekreacijo pa nimam dovolj časa. Med tednom pogrešam redno vadbo in druženje. Ta primanjkljaj poskušam nadomestiti s hojo v službo in domov, to je dvakrat po 25 minut na dan. Čez vikend in na dopustu pa se rekreiram: poleti na morju plavam po eno uro na dan, drugače pa tečem, zadnja leta pogrešam tenis.

Skozi šport sem osebnostno zorela, izoblikovala svoja načela, pridobila delovne navade, doslednost in odgovornost, ki jih imam še zdaj. V svojem delu in v športu moraš biti pošten do sebe. In do drugih. Verjetno zametke teh vrednot pridobiš že v otroštvu in so popotnica iz družine.

Še vedno mi je najljubši osnovni poklic, delo z bolniki in s študenti me veseli in izpolnjuje. V sedanjem vodstvenem delu pa vidim številne izzive in možnosti, kako bi se dalo izboljšati organizacijo, procese, varnost obravnave, kakovost. Najbolj pa si želim izboljšati komunikacijo med ljudmi: med zdravniki, med zdravniki in sestrami ter med zdravstvenimi delavci in bolniki ali njihovimi svojci.

Vsaka stvar, če je še tako slaba, je vedno za nekaj dobra. To je misel, ki se je že velikokrat potrdila. Sem nepopravljiva optimistka.