Poletova zdravnica: 4 dejstva o pretreniranosti

Klinično sliko sindroma pretreniranosti ali stanj, ki vodijo do njega, opisujemo z več izrazi. Včasih smo to stanje poime­no­vali izgorelost, izčrpanje, slaba rege­ne­racija, sindrom treninškega stresa, kronična utrujenost in še bi se našlo. O tem stanju obstaja veliko zgodb, tudi knji­ge. Ker je to stanje, ki ima posledice na športnikovem zdravstvenem stanju, je svoje mesto našlo tudi v današnji terminologiji športne znanosti.

4 dejstva o pretreniranosti

- Evropska akademija športnih znanosti priporoča, da se v praksi uporablja uradna terminologija. Tako bo boljša tudi strokovna komunikacija. Gre torej za stanje preseganja športnikovih zmogljivosti, ki se lahko nadaljuje v sindrom pretreniranosti in se klinični praksi kaže kot sindrom zmanjšane zmogljivosti športnika, ki je z bolezenskimi vzroki ne moremo razložiti.

- Klinična priporočila iz leta 2012 povzemajo niz preiskav pri obravnavi pretreniranosti; poudarek je na natančni športni anamnezi. To opažamo tudi v zdravniški praksi. Športnik pride v ambulanto s šopom neprepričljivih izvidov raznih specialistov in natančna anamneza jasno prikaže, da je bilo dlje časa nečesa preveč, bodisi obsega vadbe, intenzivnosti bodisi stresa različnih vrst.

- V praksi nimamo nobenega natančnega biokemičnega, hematološkega, imunskega ali fiziološkega označevalca, ki bi ločil preseganje trenutnih zmogljivosti športnika od pretreniranosti. Zelo pa pomaga, če športnika redno spremljamo in tako lahko iz sicer majhnih sprememb zgoraj omenjenih kazalcev sklepamo o njegovem stanju.

- Kot preventivni ukrep se priporočata spremljanje profila športnikove volje in ustrezno prilagajanje vadbe temu profilu. V pomoč pri preventivi pretreniranosti je tudi športnikov dnevnik. Iz dnevniških zapisov lahko športnik sam razbere, da zahaja v težave, še posebno če vodi dnevnik dlje časa (več let) .