Slovenija se deli na Rogliča in Pogačarja
Če gre verjeti Pogačarjevim prijateljem, ki pravijo, da dobiva grozilna sporočila, potem je Slovenija v resnih težavah.
Odpri galerijo
»Slišal sem, da je v Sloveniji devetdeset posto ljudi za Rogliča!« FOTO: Kenzo Tribouillard/AFP
Milo napisano. Grozilna SMS-sporočila najbrž pošiljajo Rogličevi navijači. Sam tega ne verjamem, ker pravi navijači Primoža Rogliča so odlični ljudje, ki znajo ceniti kolesarjev trud. Po drugi strani pa mi peklenšček prišepetava, da je to pri nas čisto mogoče.
Nam takih sporočil ne pošiljajo Rogličevi navijači, ampak mogoče tisti, ki so to postali, ko je začel zmagovati, prej pa so slišali samo za Armstronga in Induraina …
Čakam klic kirurga, da mi bo povedal, kdaj imam operacijo, a ga ne dočakam. Kličem v njegovo ordinacijo, ne javi se sestra, ampak on osebno. »Nisem pozabil nate, samo tale Tour me je čisto iztiril, sploh ne zberem misli, ubogi Roglič … »Tamau« Pogi mu tega ne bi smel narediti, moral bi nekako kalkulirati zaostanek, on ima še čas, bolje bi bilo, da bi najprej zmagal Rogla in potem še tamau … kaj meniš ti, ti si spremljal bolj podrobno. Se strinjaš z mano?« Nisem mogel do sape, kirurg misli na Rogliča, namesto da bi mislil na mojo operacijo.
Meni gre za življenje, on pa me sprašuje o Touru. Besno sem stiskal zobe, kar jih še imam, peklilo me je v životu, ampak peklenščka na rami je bilo treba obvladati. Trikrat vdihnil in izdihnil, toliko, da me je lahko vprašal, ali sem še na zvezi. »Lepa dirka je bila. Zmagal je boljši … pardon, ne boljši, ker je Roglič boljši, tega nisem povedal na glas, ker ne morem žaliti lastnega razuma. Gospod kirurg, bova o Rogliču po operaciji, a prav? Kdaj imam termin, torej?«
»Bova že, saj ne gori voda …, ampak, a si videl včeraj pravico skazico, kaj je naredil Alaphilippu, a? To je pa je bor'c do zadnjega milimetra. Za mišjo dlako je stisnil tistega arogantnega Francoza, mat'r mi gre Alaphilippe na jetra!«
»Gospod kirurg, včeraj je torej naredil Alaphilippu to, kar je Pogačar njemu na Touru?« Vnaprej sem vedel, da ni isto, ali zarineš nož v hrbet Francozu ali pa bratu, rojaku.
»Ne, to pa ne, včeraj je borbal do konca in dokazal, da se nikoli ne smeš predati, Pogačar pa je vedel, koliko sekund ga loči od …« Utihnil je, kaže, da je v evforiji prišel do nekega zaključka, ki mi ga ni hotel povedati. Odložil je slušalko, ne da bi mi sporočil datuma operacije. Spet sem ga poklical. »Ja, oprosti, mi je kapnilo, pravica skazica, ja … operacijo imaš jutri ob 8. uri. Nič jest' prej. Se vidiva.« Lepo sem se zahvalil.
In sem ves dan premišljeval o kirurgu in njegovem razmišljanju o Rogliču. Ali sploh ve, kaj pomeni š v besedi šport, kaj šele, da bi poznal Rogliča. Vem, ljubitelji kolesarstva se bomo morali sprijazniti, da so Rogličevi in Pogačarjevi uspehi, in ne uspehi naših drugih uspešnih kolesarjev, sprožili, kar nogometaši in politiki doživljajo že od nekdaj; vsi se na vse spoznajo. Da, zdaj se vsi spoznajo na kolesarstvo, čeprav ne vedo niti, kaj pomeni Jumbo Visma, kaj šele … ah, ne bom se spuščal v te nižine.
Naslednji dan me je sestra sprejela res ob osmih. »No, slišal sem, da je v Sloveniji devetdeset posto ljudi za Rogliča! Kaj praviš ti?« Bled kot stena zaradi bližajoče se operacije sem lahko samo vprašal, nič odgovoril: »Gospod doktor, svet se deli na Beatle in Rollinge, povejte mi, za koga ste, in povem vam, kdo ste.« V oblaku nad skafandrom se je pokazal vprašaj. »Emti, viš, tu sem pa bolj za Rolinge, samo, potem pa nekaj ne štima ...«
Potem sem bil v lokalni anesteziji, videl sem ga, da ne razmišlja o operaciji, ta je zanj rutina kot meni klik v pedala, zdi se mi, da je ves čas razmišljal, kako je mogoče, da Roglič ni Rolling Stone … Nič me ni bolelo, hvala kemiji.
Na odhodu sem pričakoval spet Rogliča v stavku ali dveh. »Veš, Slovenija se je razdelila na rogliče in pogačarje, t'ko to je.« Hotel sem reči, naj ne razmišlja preveč o tem, naj se drži svojega dela in biznisa, kolesarstvo pa prepusti … Nisem si upal na glas povedati, ker tudi ni smiselno. Zdaj, ko se o kolesarstvu res lahko govori, naj se govori na glas in naj o tem vsi govorijo, mar se nismo borili za to? Samo prikimal sem mu in izustil: »Roglič je res fajn fant, Pogačar pa je hitrejši.« Ne, saj nisem tega rekel, samo pozdravil sem ga z zbogom, kajti nikoli več nočem pod njegov nož.
Preberite še:
Kakšen spomenik si je prislužil Roglič?
Kakšen spomenik si je prislužil Roglič?
Nam takih sporočil ne pošiljajo Rogličevi navijači, ampak mogoče tisti, ki so to postali, ko je začel zmagovati, prej pa so slišali samo za Armstronga in Induraina …
Čakam klic kirurga, da mi bo povedal, kdaj imam operacijo, a ga ne dočakam. Kličem v njegovo ordinacijo, ne javi se sestra, ampak on osebno. »Nisem pozabil nate, samo tale Tour me je čisto iztiril, sploh ne zberem misli, ubogi Roglič … »Tamau« Pogi mu tega ne bi smel narediti, moral bi nekako kalkulirati zaostanek, on ima še čas, bolje bi bilo, da bi najprej zmagal Rogla in potem še tamau … kaj meniš ti, ti si spremljal bolj podrobno. Se strinjaš z mano?« Nisem mogel do sape, kirurg misli na Rogliča, namesto da bi mislil na mojo operacijo.
Meni gre za življenje, on pa me sprašuje o Touru. Besno sem stiskal zobe, kar jih še imam, peklilo me je v životu, ampak peklenščka na rami je bilo treba obvladati. Trikrat vdihnil in izdihnil, toliko, da me je lahko vprašal, ali sem še na zvezi. »Lepa dirka je bila. Zmagal je boljši … pardon, ne boljši, ker je Roglič boljši, tega nisem povedal na glas, ker ne morem žaliti lastnega razuma. Gospod kirurg, bova o Rogliču po operaciji, a prav? Kdaj imam termin, torej?«
»Bova že, saj ne gori voda …, ampak, a si videl včeraj pravico skazico, kaj je naredil Alaphilippu, a? To je pa je bor'c do zadnjega milimetra. Za mišjo dlako je stisnil tistega arogantnega Francoza, mat'r mi gre Alaphilippe na jetra!«
»Gospod kirurg, včeraj je torej naredil Alaphilippu to, kar je Pogačar njemu na Touru?« Vnaprej sem vedel, da ni isto, ali zarineš nož v hrbet Francozu ali pa bratu, rojaku.
»Ne, to pa ne, včeraj je borbal do konca in dokazal, da se nikoli ne smeš predati, Pogačar pa je vedel, koliko sekund ga loči od …« Utihnil je, kaže, da je v evforiji prišel do nekega zaključka, ki mi ga ni hotel povedati. Odložil je slušalko, ne da bi mi sporočil datuma operacije. Spet sem ga poklical. »Ja, oprosti, mi je kapnilo, pravica skazica, ja … operacijo imaš jutri ob 8. uri. Nič jest' prej. Se vidiva.« Lepo sem se zahvalil.
Potem sem bil v lokalni anesteziji, videl sem ga, da ne razmišlja o operaciji, ta je zanj rutina kot meni klik v pedala, zdi se mi, da je ves čas razmišljal, kako je mogoče, da Roglič ni Rolling Stone … FOTO: Kenzo Tribouillard/AFP
In sem ves dan premišljeval o kirurgu in njegovem razmišljanju o Rogliču. Ali sploh ve, kaj pomeni š v besedi šport, kaj šele, da bi poznal Rogliča. Vem, ljubitelji kolesarstva se bomo morali sprijazniti, da so Rogličevi in Pogačarjevi uspehi, in ne uspehi naših drugih uspešnih kolesarjev, sprožili, kar nogometaši in politiki doživljajo že od nekdaj; vsi se na vse spoznajo. Da, zdaj se vsi spoznajo na kolesarstvo, čeprav ne vedo niti, kaj pomeni Jumbo Visma, kaj šele … ah, ne bom se spuščal v te nižine.
Naslednji dan me je sestra sprejela res ob osmih. »No, slišal sem, da je v Sloveniji devetdeset posto ljudi za Rogliča! Kaj praviš ti?« Bled kot stena zaradi bližajoče se operacije sem lahko samo vprašal, nič odgovoril: »Gospod doktor, svet se deli na Beatle in Rollinge, povejte mi, za koga ste, in povem vam, kdo ste.« V oblaku nad skafandrom se je pokazal vprašaj. »Emti, viš, tu sem pa bolj za Rolinge, samo, potem pa nekaj ne štima ...«
Potem sem bil v lokalni anesteziji, videl sem ga, da ne razmišlja o operaciji, ta je zanj rutina kot meni klik v pedala, zdi se mi, da je ves čas razmišljal, kako je mogoče, da Roglič ni Rolling Stone … Nič me ni bolelo, hvala kemiji.
Na odhodu sem pričakoval spet Rogliča v stavku ali dveh. »Veš, Slovenija se je razdelila na rogliče in pogačarje, t'ko to je.« Hotel sem reči, naj ne razmišlja preveč o tem, naj se drži svojega dela in biznisa, kolesarstvo pa prepusti … Nisem si upal na glas povedati, ker tudi ni smiselno. Zdaj, ko se o kolesarstvu res lahko govori, naj se govori na glas in naj o tem vsi govorijo, mar se nismo borili za to? Samo prikimal sem mu in izustil: »Roglič je res fajn fant, Pogačar pa je hitrejši.« Ne, saj nisem tega rekel, samo pozdravil sem ga z zbogom, kajti nikoli več nočem pod njegov nož.
