Strahovlada nezdravega sramu
Stigmatizacija ali celo zasramovanje nekoga, ker je debel, ni sprejemljivo. Debelost je bolezen kot vsaka druga kronična bolezen.
Odpri galerijo
Stigmatizacija ali celo zasramovanje nekoga, ker je debel, ni sprejemljivo. Debelost je bolezen kot vsaka druga kronična bolezen. FOTO: Shutterstock
Debelost in sladkorna bolezen sta pogosto »združeni« ali »pridruženi« bolezenski stanji in strokovnjaki danes prepoznavajo, da lahko stigmatizacija problema debelosti močno negativno pripomore k slabšemu obvladovanju obeh zdravstvenih težav.
Ne samo da načenja posameznikovo pravico do človeške integritete, napada tudi njegov občutek sramu, ki ima korenine nastanka v zgodnjem razvoju duševnosti.
Neposredni udarci na posameznikovo občutenje in odnos do samega sebe so zelo varljiva in nevarna pot za obvladovanje kompleksnega bolezenskega stanja, ki ima lahko različne korenine. Nemalokrat tudi te segajo ravno v zgodnjo otroško dobo.
Strokovnjaki ugotavljajo, da razni strahovalni manevri in prepovedi ne bodo rešili bolezenskega problema debelosti, kvečjemu ga bodo še poslabšali. Zato se morajo ob tej točki zamisliti tudi zdravstveni sistem in njegove politike ter seveda individualno obravnavati debelega pacienta.
Pa poglejmo malo nazaj, čez mejo. Leta 2015 je Canadian Journal of Public Health objavil članek z zanimivim naslovom (prevedeno): Neučinkoviti in nenamerni učinki vojne javnega zdravja z debelostjo. V članku je bilo posebej poudarjeno, da je eden izmed ključnih razlogov za slab učinek javnozdravstvenih intervencij njihov fokus – namesto na zdravje se akcije osredotočajo na debelost. To pomeni, da sistem bolj kot zdravstveno stanje posameznika zanimajo kilogrami na tehtnici. Tej noriji nato zapadejo vsi in merila družbe postanejo merila tudi za zdravstveni sistem.
Vmes pa je posameznik. Nenamerni učinki teh politik in programov vodijo v stigmatizacijo posameznikov, nezadovoljstvo ali celo sramovanje svojega telesa, norenje z dietami, pospešujejo razvoj motenj hranjenja ter celo pripomorejo k bolezenskim in smrtnim izidom zaradi hujšanja v stanjih, kot so resne bolezenske težave in operativni poseg. V članku omenjajo celo, da ta pristop pripomore k suicidalnemu vedenju. Posledice nekritičnega napada na kilograme so torej lahko resne ali celo smrtne, če hočete.
Verjetno je tako zaradi časa in prostora naše družbe. Hiter tempo življenja narekuje instant reševanje problemov. Začne se z hitro »obsojo« ali slabo strokovno presojo posameznikovega prehranskega stanja. Skratka, posameznika označijo, da je predebel in mora nekaj narediti. Torej točno to, kar ni prava pot za »zdravo« obvladovanje problema.
Najprej je namreč vedno in nujno raziskati, zakaj je nekdo po merilih indeksa telesne mase debel. Ali je res? Če je, kaj ga sili v napade prenažiranja (najpogostejši vzrok debelosti)? Vse to zelo redko temeljito raziščejo oziroma medicinsko diagnosticirajo.
Ker se posamezniki s prehranskimi pregrehami nemalokrat tolažijo v duševnih stiskah, jih te obsodbe še bolj potiskajo proti temnim kotom njihove duše. Svetlobe je tam zelo malo. Strokovno vodenih programov za obvladovanje debelosti je manj kot belih vran, večinoma se od njih zahteva, da jedo manj, da ne jedo tega ali onega, da tlačijo v usta nekaj, kar jim je zoprno, in potem morajo še tekati naokoli ali delati počepe.
Če ni tako, jih še dodatno šikanirajo. Celo javno, po televiziji. Potem so si še bolj zoprni, dobijo občutek, da jih okolica ne mara, ker imajo veliko številk na tehtnici (kar je včasih tudi res). Tako sta zdravje in veselje v edinem življenju, ki ga imajo, še manjša ali celo vse skupaj postane nesreča, ki se vrti okoli številk na tehtnici. Te pa postajajo še višje. In ko čedalje pogosteje obiskujejo svojega družinskega zdravnika, ta v ambulanti, pred katero je prepolna čakalnica bolnikov, nima časa, da bi natančno prisluhnil njihovim stiskam in tegobam. Napiše nujna zdravila za kronične bolezni, ki se družijo z debelostjo, in jih usmeri v »zdravo šolo hujšanja«. Ali pa priporoči, naj manj jedo. Kar sicer pacient že ve …
Stigmatizacija ali celo zasramovanje nekoga, ker je debel, ni sprejemljivo. Debelost je bolezen kot vsaka druga kronična bolezen. Za njeno obvladovanje mora zdravstveni sistem poiskati rešitve, ki bodo prilagojene bolezenskemu problemu. Tega pa moramo najprej razumeti in opredeliti tako kot druga zdravstvena stanja v medicini, ne le na podlagi indeksa telesne mase. Obsojanje torej ne spada v zdravstveno obravnavo. Pacientu je treba ponuditi možnosti za obvladovanje bolezni, ki jih zmore, si jih lahko privošči in bo lahko terapevtske ukrepe vzdrževal. Le tako res dobimo bolezensko stanje pod kontrolo in preprečimo poslabševanje zdravstvenih problemov, povezanih z debelostjo. Še več, glede na to, da spoznavamo, kako trd bolezenski oreh je debelost, je treba individualno prilagojena izhodišča upoštevati tudi pri preventivnih dejavnostih.
Vse pa se začne in konča s sprejemanjem samega sebe, takšnega, kot smo, tudi s kakšnim kilogramom več. Imeti se radi v svojem telesu je zagotovo prvi korak k uravnavanju telesne mase, ki naj bo taka, da jo bomo lahko vzdrževali in da se ne bo vse naše življenje vrtelo zgolj okoli slabe samopodobe zaradi odvečnih kilogramov.
Navsezadnje smo tako človeško različni in prepogosto je bistvo očem nevidno.
***
doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med.
Ne samo da načenja posameznikovo pravico do človeške integritete, napada tudi njegov občutek sramu, ki ima korenine nastanka v zgodnjem razvoju duševnosti.
Neposredni udarci na posameznikovo občutenje in odnos do samega sebe so zelo varljiva in nevarna pot za obvladovanje kompleksnega bolezenskega stanja, ki ima lahko različne korenine. Nemalokrat tudi te segajo ravno v zgodnjo otroško dobo.
Strokovnjaki ugotavljajo, da razni strahovalni manevri in prepovedi ne bodo rešili bolezenskega problema debelosti, kvečjemu ga bodo še poslabšali. Zato se morajo ob tej točki zamisliti tudi zdravstveni sistem in njegove politike ter seveda individualno obravnavati debelega pacienta.
Izkušnje javnega zdravja, tuje
Pa poglejmo malo nazaj, čez mejo. Leta 2015 je Canadian Journal of Public Health objavil članek z zanimivim naslovom (prevedeno): Neučinkoviti in nenamerni učinki vojne javnega zdravja z debelostjo. V članku je bilo posebej poudarjeno, da je eden izmed ključnih razlogov za slab učinek javnozdravstvenih intervencij njihov fokus – namesto na zdravje se akcije osredotočajo na debelost. To pomeni, da sistem bolj kot zdravstveno stanje posameznika zanimajo kilogrami na tehtnici. Tej noriji nato zapadejo vsi in merila družbe postanejo merila tudi za zdravstveni sistem.
Vmes pa je posameznik. Nenamerni učinki teh politik in programov vodijo v stigmatizacijo posameznikov, nezadovoljstvo ali celo sramovanje svojega telesa, norenje z dietami, pospešujejo razvoj motenj hranjenja ter celo pripomorejo k bolezenskim in smrtnim izidom zaradi hujšanja v stanjih, kot so resne bolezenske težave in operativni poseg. V članku omenjajo celo, da ta pristop pripomore k suicidalnemu vedenju. Posledice nekritičnega napada na kilograme so torej lahko resne ali celo smrtne, če hočete.
Prekletstvo sodobne družbe
Verjetno je tako zaradi časa in prostora naše družbe. Hiter tempo življenja narekuje instant reševanje problemov. Začne se z hitro »obsojo« ali slabo strokovno presojo posameznikovega prehranskega stanja. Skratka, posameznika označijo, da je predebel in mora nekaj narediti. Torej točno to, kar ni prava pot za »zdravo« obvladovanje problema.
Vse pa se začne in konča s sprejemanjem samega sebe, takšnega, kot smo, tudi s kakšnim kilogramom več. FOTO: Shutterstock
Najprej je namreč vedno in nujno raziskati, zakaj je nekdo po merilih indeksa telesne mase debel. Ali je res? Če je, kaj ga sili v napade prenažiranja (najpogostejši vzrok debelosti)? Vse to zelo redko temeljito raziščejo oziroma medicinsko diagnosticirajo.
Ker se posamezniki s prehranskimi pregrehami nemalokrat tolažijo v duševnih stiskah, jih te obsodbe še bolj potiskajo proti temnim kotom njihove duše. Svetlobe je tam zelo malo. Strokovno vodenih programov za obvladovanje debelosti je manj kot belih vran, večinoma se od njih zahteva, da jedo manj, da ne jedo tega ali onega, da tlačijo v usta nekaj, kar jim je zoprno, in potem morajo še tekati naokoli ali delati počepe.
Če ni tako, jih še dodatno šikanirajo. Celo javno, po televiziji. Potem so si še bolj zoprni, dobijo občutek, da jih okolica ne mara, ker imajo veliko številk na tehtnici (kar je včasih tudi res). Tako sta zdravje in veselje v edinem življenju, ki ga imajo, še manjša ali celo vse skupaj postane nesreča, ki se vrti okoli številk na tehtnici. Te pa postajajo še višje. In ko čedalje pogosteje obiskujejo svojega družinskega zdravnika, ta v ambulanti, pred katero je prepolna čakalnica bolnikov, nima časa, da bi natančno prisluhnil njihovim stiskam in tegobam. Napiše nujna zdravila za kronične bolezni, ki se družijo z debelostjo, in jih usmeri v »zdravo šolo hujšanja«. Ali pa priporoči, naj manj jedo. Kar sicer pacient že ve …
Smer
Stigmatizacija ali celo zasramovanje nekoga, ker je debel, ni sprejemljivo. Debelost je bolezen kot vsaka druga kronična bolezen. Za njeno obvladovanje mora zdravstveni sistem poiskati rešitve, ki bodo prilagojene bolezenskemu problemu. Tega pa moramo najprej razumeti in opredeliti tako kot druga zdravstvena stanja v medicini, ne le na podlagi indeksa telesne mase. Obsojanje torej ne spada v zdravstveno obravnavo. Pacientu je treba ponuditi možnosti za obvladovanje bolezni, ki jih zmore, si jih lahko privošči in bo lahko terapevtske ukrepe vzdrževal. Le tako res dobimo bolezensko stanje pod kontrolo in preprečimo poslabševanje zdravstvenih problemov, povezanih z debelostjo. Še več, glede na to, da spoznavamo, kako trd bolezenski oreh je debelost, je treba individualno prilagojena izhodišča upoštevati tudi pri preventivnih dejavnostih.
Vse pa se začne in konča s sprejemanjem samega sebe, takšnega, kot smo, tudi s kakšnim kilogramom več. Imeti se radi v svojem telesu je zagotovo prvi korak k uravnavanju telesne mase, ki naj bo taka, da jo bomo lahko vzdrževali in da se ne bo vse naše življenje vrtelo zgolj okoli slabe samopodobe zaradi odvečnih kilogramov.
Navsezadnje smo tako človeško različni in prepogosto je bistvo očem nevidno.
***
doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med.
