Ventuzalna terapija
»Živjo, Mojca! Gledam Rio, športniki z nekimi čudnimi modricami. Pa mal pomislim, da sem bil pred kakim mesecem jaz ravno tak. Škoda, da si nisem letalske karte kupil, bi bil gotovo v konkurenci tam … če že ne bi medalj pobiral, bi vsaj izgledal kot Phelps … :))(Jure M.)«. To je le eno izmed mnogih podobnih sporočil, ki smo jih v naši fizioterapiji dobili po olimpijskih igrah. Za kaj gre?
Krogi, a ne olimpijski
Rdeči, modri in pozneje zeleno-rumeni krogci (ki se razbarvajo v nekaj tednih) so posledica terapije z ventuzami (angleško »cupping«). Pri tovrstni starodavni kitajski terapiji s »kozarčki« oziroma ventuzami, ki se v praksi v takšni ali drugačni obliki uporablja že skoraj pet tisoč let, izvajamo podtlak na koži in podkožju. Preprosta tehnika, ki zahteva nekoliko spretne roke, poteka s segrevanjem kozarčkov, ki jih nato narobe obrnjene položimo na kožo. Ti se na kožo prisesajo in ustvarijo podtlak, ki kožo in podkožje potegne v notranjost kozarčka. Takšna terapija s podtlakom lokalno spodbudi krvni pretok in aktivira limfni sistem, kar je lahko terapevtu v prid v procesu rehabilitacije. Pacient po ventuzni terapiji običajno občuti olajšanje in sprostitev mišic, zato je lahko tudi v pomoč pri lajšanju bolečin oziroma sprostitev nepotrebne napetosti mišičnega izvora pred tekmo. Terapija lahko traja od nekaj minut do 15 minut, odvisno predvsem od namena, ki ga želimo doseči. Pri sodobni različici te terapije podtlak ustvarimo z napravami, kar pomeni, da se lahko intenzivnost podtlaka v posamezni ventuzi uravnava in tako terapijo povsem prilagodi posamezniku. Terapevti, ki si v procesu rehabilitacije pomagajo s to metodo, jo najpogosteje uporabljajo za odpravljanje bolečin v mišicah in sklepih, saj je v teh primerih bolečina namreč pogosto povezana z motnjami v pretočnosti telesa in tkiv (pravilno delovanje teh mehanizmov je pomembno za ohranjanje in obnavljanje naših celic). Ventuzna terapija s podtlakom odpravlja vaskularne zastoje, izboljša lokalno cirkulacijo in periferno ishemijo (nezadostno oskrbo s krvjo na površini telesa).
Številni zdravilni učinki
Pravilna izvedba ventuzne terapije lahko ima številne različne terapevtske učinke na človeško telo. Znanstveno utemeljeni učinki segajo od preventivnega učinka na čiščenje krvi in intersticijskih prostorov do nespecifičnega biokemičnega čiščenja seruma, vpliva na trigliceride, skupni holesterol, LDL-holesterol, feritin itd. Metoda ventuzne terapije naj bi učinkovala tudi na očiščenje in detoksifikacijo telesa, saj lahko prečisti presežek železa in drugih patofizioloških substanc v krvi, prav tako naj bi imela analgetske učinke, saj lahko razredči kemične substance (vnetne in nociceptivne faktorje) ter jih preusmeri stran od bolečinsko občutljivih struktur. Z mehansko spremembo so lahko izzvani hemodinamski, hematološki in hemostatični učinki na telo, s cirkulatornimi učinki ventuzne terapije pa so ugotovili tudi uspešnost pri dihalni funkciji. Z nevrološkega področja poročajo o lajšanju glavobolov in migren, na področju imunologije pa ugotavljajo spodbuditev naravne imunosti oziroma povečano število obrambnih celic. Ventuzna terapija naj bi imela tudi pozitivne protirevmatične in varovalne učinke na srčno in jetrno funkcijo, potrjeni so tudi kozmetični učinki, saj razbijanje tkivnih adhezij/zlepljenj pomaga pri mobilizaciji kože in podkožja, uporabna je lahko tudi pri vnetnih stanjih kože in zatekanju.
Terapevtske indikacije za tovrstno alternativno metodo ventuzne terapije s podtlakom (glede na terapevtske učinke) so predvsem mišično-skeletna patološka stanja (bolečine v križu, ledvena bolečina, lumbago, vratne spondiloze, herniacije ledvenega diska, fibromialgije in fibrositis, osteoartritis kolena, ledveni prolaps diska, bolečina v vratu in ramenskem obroču, splošna skeletna bolečina, miofascitis ramenskega obroča in hrbta, športne poškodbe in stanja po rehabilitaciji kostnega zloma). Številne druge indikacije so opisane v pregledu ventuzne terapije, ki je bil objavljen leta 2012 v ameriškem časopisu za medicinske in biološke raziskave (Sayed in sodelavci, 2014).
Kaj pa šport?
Uporaba te metode se je v zadnjem desetletju povečala predvsem pri športnikih. Ne glede na deljena znanstvena mnenja o fiziološki učinkovitosti jo v praksi terapevti uporabljajo predvsem za pospešitev okrevanja po poškodbah mišic, saj je športnik hitreje pripravljen na novo preizkušnjo. Čeprav terapija z ventuzami v redkih primerih zadošča kot samostojna in edina terapija, jo največkrat uporabljajo kot dopolnilno terapijo po poškodbi oziroma regeneraciji. Ne smemo namreč pozabiti na vlogo aktivnega raztezanja mišic, izčrpne manualne mobilizacije in manipulacije, sklepne trakcije in številne druge terapevtske metode, ki ne povzročijo takšnih sledi, lahko pa vseeno zahtevajo precejšnje delo in sodelovanje športnika s terapevtom. Podobno je s kineziotrakovi (kineziotaping), priljubljeno terapevtsko metodo preteklih olimpijskih iger. Naj nas ne zavede videz, da lahko zgolj takšni »krogci in trakovi« rešijo vse naše težave, saj ti športniki sodelujejo s fizioterapevti v precej večji meri, kakor lahko vidimo. Verjetno bi se s tem strinjal tudi plavalec Michael Phelps, saj je poudaril sodelovanje s terapevti. O učinkovitosti njegovega treninga in okrevanja po poškodbi oziroma regeneraciji pa ni dvoma, saj je to znova dokazal tudi na nedavnih olimpijskih igrah, ko je osvojil že 19. zlato kolajno.
