Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Polet

»Želje, sanje, vizija,« je rekel Ali

O pozitivnem vplivu vadbe triatlona na razvoj otrok in mladostnikov. Da bi nekoč postali zmagovalci svojega življenja.  
Otroci in mladostniki se družijo, spoznavajo razlike in ponovno pridobijo življenjske izkušnje, ki jih lahko učinkovito izkoristijo v običajnem vsakdanu. Foto: Shutterstock
Otroci in mladostniki se družijo, spoznavajo razlike in ponovno pridobijo življenjske izkušnje, ki jih lahko učinkovito izkoristijo v običajnem vsakdanu. Foto: Shutterstock
Nataša Planko
31. 8. 2019 | 09:10
31. 8. 2019 | 09:34
10:32
Pisali smo že o prednostih in slabostih vadbe triatlona pri otrocih. Bralec je lahko prepoznal, da je več prednosti in da vadba vsekakor pozitivno vpliva na razvoj otroka oziroma mladostnika. Pravzaprav ima že samo gibanje ogromno pozitivnih učinkov, in to ne le pri mladini, ampak na splošno pri večini ljudi.
 

Groba motorika za boljše učenje

Kot specialna in rehabilitacijska pedagoginja v šoli z nižjim izobrazbenim standardom poučujem otroke s posebnimi potrebami. To so otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju, številni pa imajo poleg te še motnje pozornosti in koncentracije, hiperaktivno motnjo, čustveno-vedenjske motnje, motnje avtističnega spektra, govorno-jezikovne motnje in še katere bi se našle. Iz prakse ugotavljam, da otroci, ki so gibalno aktivni in motorično bolj spretni, tudi v šoli bolje delajo in so po navadi uspešnejši.

Če že niso uspešni misleci, je njihova velika prednost v tem, da so zaradi boljše grobe motorike in navajene vztrajnosti prek gibanja tudi pri vzgojnih predmetih uspešnejši, saj je na primer pri tehniki in tehnologiji, gospodinjstvu in likovni vzgoji zelo pomembna motorika. Če je groba motorika dobra ali vsaj zadovoljiva, je tudi fina motorika slej kot prej taka, da je otrok uspešen rokodelec in ustvarjalec. Dolgoročno to pomeni, da bo nekoč lahko dober delavec.

Kar pa je dobro za otroke s posebnimi potrebami, je vselej dobro tudi za povprečno in nadpovprečno populacijo. Ko danes pred poukom vstopimo na hodnike osnovnih šol, opazimo, da starši otrokom nosijo šolske torbe, jim sezuvajo čevlje in obuvajo copate, oni zavežejo pentljo na obuvalu, odpnejo zadrgo, zapnejo gumbke …Še prej pa so jih v šolo pripeljali in po možnosti parkirali kar pred vhodom.

Moj spomin ... Veljala sem za izredno nerodnega otroka in spomnim se dolgih popoldnevov, ko sva z mami sedeli v kuhinji za mizo in se učili brati. Nikakor nisem dojela, kako povezati dve črki oziroma dva glasova in ju vezano brati. V začetku drugega razreda pa sem se naučila voziti kolo, končno sem splavala in tudi nekaj poskokov s kolebnico mi je uspelo narediti. A takrat sem bila »štorast« otrok, ki je bil k sreči trmast in sem želela v gibanju dohiteti vrstnike.

Počasi mi je uspevalo in s popoldansko vadbo doma sem naredila tudi športno značko po vseh zahtevah in v tretjem razredu sem na občinskem krosu že dobila medaljo. Z mojo motorično rastjo se je pokazal napredek tudi pri šolskem delu. Zato sem izredno hvaležna svojemu očetu, ki me je navdušil za šport in mi nevede pomagal, da sem bila v šoli dokaj uspešna, saj bi verjetno le z vztrajnim sedenjem za mizo bistveno teže dosegla lep šolski uspeh.
 

Gibanje bi moralo biti igra

Vendar pa tedaj tega ni nihče poudarjal oziroma so le redki videli pozitivne vzporednice. Tudi znanja je bilo manj. Poleg tega smo se otroci v popoldnevih večinoma gibali sami. Toda vsi smo se kotalkali, žogali, na ograji pred šolo delali prevale, se šli skokico, skakali gumitvist, plezali na drevesa, skakali čez potočke in nihče ni tulil, naj tega ne počnemo, ker bomo padli in se poškodovali. Starši se največkrat z nami sploh niso igrali. Gibanje je bila igra in to nas je zabavalo.

Triatlon je za otroke human šport, saj so razdalje prilagojene njihovi starosti, poleg tega je na tekmovanjih vsak do 10. leta nagrajen z medaljo, kar jim izredno veliko pomeni. Foto: P. Donahue
Triatlon je za otroke human šport, saj so razdalje prilagojene njihovi starosti, poleg tega je na tekmovanjih vsak do 10. leta nagrajen z medaljo, kar jim izredno veliko pomeni. Foto: P. Donahue


Med študijem sem se odločila, da moji otroci, ko bo prišel čas zanje, ne bodo gibalno tako nerazviti, kot sem bila v zgodnjem otroštvu jaz. K sreči imam moža, ki je razmišljal enako, in sinovoma sva od malega ponujala pridobivanje izkušenj z različnimi oblikami gibanja. Veliko smo hodili, kolesarili in plavali, poleg tega smo veslali, plezali, igrali košarko in nogomet, pozimi pa smo se sankali, smučali, tekli na smučeh, otroka sta drsala in na vaškem igrišču igrala hokej … Doma je marsikatero delo obstalo, a danes vidim, da ni bilo zaman.

Dejansko sta bila motorično dobro opremljena in prepričana sem, da je na njuno šolsko uspešnost vplivalo tudi to. Eden je dislektik, ampak tudi to težavo je z nekakšnim treningom, ki zajema vztrajnost in doslednost, toliko premagal, da v življenju uspešno deluje.

Zato danes tako kot učiteljica kot trenerka staršem svetujem, naj svojim otrokom omogočijo veliko gibanja in različnega gibanja že od malega. Ker pa sem trenerka triatlona, pogosto svetujem vadbo tega.

Žal med otroki ni toliko spontanega gibanja kot nekoč, zato je ena od ustreznih možnosti, da ga vključimo v neko vadbo. V skupini je bolje motiviran, poleg tega pridobiva tudi pri socializaciji. Nauči se prilagajati skupini, upoštevati pravila, počakati in spozna, da se moramo za zadovoljstvo in napredek vsi, ki smo del skupine, tudi poslušati in spoštovati. V poznem otroštvu in mladostništvu sta zelo pomembna druženje in dobro počutje med vrstniki. Priljubljenost in samostojnost sta popotnica za kasnejše življenje in dober trener se trudi na vadbi obdržati tudi mlade, ki pozitivno vplivajo na skupino, in ne dela le s tistimi, v katerih vidi športni potencial.

Kar pa je dobro za otroke s posebnimi potrebami, je vselej dobro tudi za povprečno in nadpovprečno populacijo. Foto: Shutterstock
Kar pa je dobro za otroke s posebnimi potrebami, je vselej dobro tudi za povprečno in nadpovprečno populacijo. Foto: Shutterstock

 

Zmaga, poraz, bolečina!


Socializacija pa se ne razvija le v skupini, ampak otroci navezujejo stike tudi s prijatelji iz drugih klubov. Trenutno pri meni vadi deklica, ki ima v tekmovalki iz Ljubljane resno tekmico. Vedno pa mi na treningih navdušeno pripoveduje, kaj sta skupaj počeli po tekmi. Moram priznati, da mi je to izredno všeč in da v takih majhnih stvareh vidim največji smisel katere koli vadbe pri otrocih.

Poleg tega je to šport, v katerem vadba vključuje oba spola, najprej deklice in dečke, kasneje pa dekleta in fante. Tega pri ekipnih in tudi številnih individualnih športih ni. Otroci in mladostniki se družijo, spoznavajo razlike in ponovno pridobijo življenjske izkušnje, ki jih lahko učinkovito izkoristijo v običajnem vsakdanu.

Poleg pozitivnega vpliva na šolsko uspešnost in socializacijo gibanje krepi pozitivno samopodobo. Triatlon je na začetku individualen šport, otrok se nauči zmagati, biti poražen, premagati prag bolečine, včasih tudi strah (na primer pred globoko vodo), in predvsem ugotovi, da je za svoj uspeh zaslužen sam. Pripraviti ga moramo le na to, da ima do sebe stvarna pričakovanja. Staršem in otrokom vedno rečem, da ni pomembno mesto na tekmovanju, ampak to, da se potrudimo in damo vse od sebe. Ko to dojamejo otroci, z opravljenim dobrim delom ali nastopom, začnejo pridobivati pozitivno samozavest. Ob takem odnosu rezultat pride sam od sebe. To so lahko stopničke, lahko pa je le zadovoljstvo nad samim seboj po končanem tekmovanju.

Kasneje je triatlon, tako kot kolesarjenje, lahko ekipni šport in morajo tekmovalci med seboj sodelovati predvsem na kolesu. Tu lahko govorimo o ekipnem duhu oziroma timskem sodelovanju, ki se ga mladi lahko naučijo prav pri triatlonu in jim bo nekoč prav prišlo tudi na delovnem mestu.

Če je groba motorika dobra ali vsaj zadovoljiva, je tudi fina motorika slej kot prej taka, da je otrok uspešen rokodelec in ustvarjalec. Dolgoročno to pomeni, da bo nekoč lahko dober delavec. Foto: Shutterstock
Če je groba motorika dobra ali vsaj zadovoljiva, je tudi fina motorika slej kot prej taka, da je otrok uspešen rokodelec in ustvarjalec. Dolgoročno to pomeni, da bo nekoč lahko dober delavec. Foto: Shutterstock

 

Za kakovost življenja gre

Triatlon je za otroke human šport, saj so razdalje prilagojene njihovi starosti, poleg tega je na tekmovanjih vsak do 10. leta nagrajen z medaljo, kar jim izredno veliko pomeni. Tu pa že lahko govorimo o vplivu na čustva in posledično na vedenje.
Triatlon je disciplina, ki zajame tri športe, in prednost je v tem, da se ga otroci zaradi raznolikosti ne naveličajo tako kmalu. To je šport, ki naj ne bi bil ozko usmerjen in daje možnost širokega spektra motorične razvitosti. Res je, da je treba plavanju nameniti več časa, saj je zgodnje učenje plavanja zelo pomembno, če želimo, da otrok nekoč postane dober triatlonec v tekmovalnem smislu. Vsi pa le ne nameravajo postati vrhunski in z ustrezno vadbo jim lahko ponudimo dobro kakovost življenja. Ob pravilnem pristopu ga bomo navdušili, da bo podobno kakovost, ki bo vsebovala rekreativno gibanje, ohranil v odraslosti.

Ko sem razmišljala o pozitivnem vplivu, ki ga je triatlon prinesel v življenje naše družine in ne nazadnje tudi v življenje otrok, ki obiskujejo vadbo triatlona, nisem mogla mimo tega, da imajo tekmovanja svoj čar, saj se dogajajo v naravnem okolju in v različnih krajih. Starši niso vedno navdušeni, da morajo otroke peljati na tekmo na drug konec Slovenije, a dobra stran je, da je družina ponavadi zato skupaj ves dan. Otroci prav zato poznajo številna mesta, kot so Ribnica, Kamnik, Bled, Ljubljana, Kočevje, Ptuj, Logatec, Celje, Ajdovščina, Koper, Ankaran, Maribor … Spoznajo slovenska jezera in kopališča in s tem širijo splošno poučenost o svoji domovini.

Poleg tega se mnogi udeležijo tekmovanj v tujini, predvsem v Avstriji, Italiji in na Hrvaškem. Tu se srečamo še z orientacijo v okolju in razumevanjem jezika. Ko je moj sin še zelo majhen zmagal na akvatlonu v Avstriji, mu je napovedovalec zastavil nekaj vprašanj in otrok je bil v zadregi, ker ni znal jezika. Spomnim se, da je že med potjo domov glasno razmišljal, da se mora dobro naučiti vsaj angleščino, saj najbrž v Avstriji bolje govorijo angleško kot slovensko. Svoj sklep je uresničil in danes se v podobnih okoliščinah suvereno odzove.

Želim si, da bi otroci in mladostniki postali zmagovalci. Ni nujno, da so zmagovalci v triatlonu ali katerem drugem športu. Pomembno je, da so zmagovalci svojega življenja ali z besedami boksarske legende, Muhammada Alija: »Zmagovalci se ne naredijo v telovadnici. Zmagovalci se naredijo iz nečesa, kar je v njih – iz želje, sanj, vizije.«

Nataša Planko je defektologinja, specialna in rehabilitacijska pedagoginja v šoli z nižjim izobrazbenim standardom.

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine