Kulturna dediščina in internet gresta čudovito skupaj

Z internetom je danes mogoče narediti velike premike v zbiranju, ohranjanju in predvsem posredovanju kulturne dediščine, pri čemer lahko s svojimi spomini veliko prispevajo upokojenci in e-seniorji, ki so vešči uporabe interneta. Takšno sporočanje o bogastvu slovenske kulturne dediščine velja spodbujati, saj se s tem odpirajo tudi priložnosti za turizem, so ugotavljali udeleženci sestanka z naslovom Vloga e-seniorjev 55+ pri e-promociji kulturne dediščine, v organizaciji Omrežja e-seniorji 55+.

Na sestanku so ugotavljali, koliko je na tem področju že narejenega, vendar spletne strani in portali med seboj niso dovolj povezani in pogosto ne vedo drug za drugega. Dali so si nalogo, da bodo na spletu uredili ustrezne medsebojne povezave.

Najprej na internet, nato na ogled v živo

»Po svetu in v EU poteka cela vrsta projektov, kako na primer uporabiti tridimenzionalno tehnologijo za tridimenzionalno predstavljivost, da znamo stvari pokazati, kot so, da jih vidimo, ne da bi bili tam. Ni res, da zaradi tega nihče več ne pride v muzej. Prvi so s tem poskusili v Louvru v Franciji, ko so ugotovili, da so ljudje ob obisku Pariza hoteli v živo videti vse, kar so že videli na internetu,« je poudaril pobudnik slovenskega Kažipota 55+ dr. Jože Gričar, zaslužni profesor mariborske univerze in promotor e-izobraževanja seniorjev za aktivno staranje.

Kot zgled je navedel urejeno spletno stran Podbrezja s 700 prebivalci sredi Gorenjske (www.podbrezje.si): »Če greste v Podbrezje, imajo na spletni strani veliko stvari, kar spodbudi, da to pogledate v živo. Kulturna dediščina in internet gresta čudovito skupaj. To pa premalo uporabljamo.«

»E-seniorji, torej ljudje, starejši od 55 let, ki aktivno uporabljajo računalnik in internet, imajo lahko pomembno vlogo pri e-promociji kulturne dediščine,« je prepričan dr. Jože Gričar. FOTO: Blaž Samec/Delo

Opozoril je še na veliko drugih načinov, kako lahko kulturne ustanove in organizacije uporabijo internet za promocijo kulturne dediščine. Med njimi je ustvarjanje virtualnih muzejev, galerij in zbirk, ki omogočajo obiskovalcem, da si ogledajo kulturno dediščino v obliki 3D-modelov, interaktivne eksponate, zvočne in video posnetke ter druge interaktivne funkcije, ki obiskovalcem omogočajo boljši vpogled v kulturno dediščino in izobražujejo o njenem pomenu.

Spletne strani kulturne dediščine je mogoče med seboj povezati s hiperpovezavami. Tako lahko uporabniki preprosto prehajajo med različnimi spletnimi stranmi, ki predstavljajo kulturno dediščino in si ogledajo različne vidike kulturne dediščine na enem mestu. Vse to pa je mogoče povezati s stranmi turističnih agencij: »Tako lahko skupaj promoviramo kulturno dediščino določene regije ali države, dosežemo večjo prepoznavnost kulturne dediščine in pritegnemo več turistov,« je prepričan dr. Gričar.

Pomembna vloga e-seniorjev

Dobra priložnost so tako imenovani elektronski spomeniki kulturne dediščine (e-spomeniki), to so digitalni spomeniki, ki predstavljajo kulturno dediščino na spletu. Uporabnikom omogočajo, da si ogledajo kulturno dediščino in se o njej učijo kjerkoli in kadarkoli, poleg tega e-spomeniki omogočajo dostop do dediščine, ki je morda sicer nedostopna ali pa je bila uničena. Zelo koristijo v izobraževalne namene, študentom in so pomembno orodje za ohranjanje kulturne dediščine za prihodnje generacije.

»Ne zahtevajo denarja za izdelavo. Za njihovo vzpostavitev ni potrebno pridobiti zapletenih soglasij. Vidni so vsem zainteresiranim po vsem svetu. E-spomeniki pa ne morejo nadomestiti fizičnih spomenikov in obiskov krajev kulturne dediščine. Lahko pa so odličen dodatek in podpora,« pravi dr. Gričar. Med e-spomeniki je naštel Internetno spominsko obeležje Novomeščanom 1745, nastalo leta 2018, Rastoča knjiga jubilejnih e-knjig srednjih šol v Sloveniji 2019, E-spomenik Ilki Vašte, nastal leta 2020, E-spomenik Frančiškan z rastočo knjigo v Novem mestu, iz leta 2020, E-spomenik Življenje Novomeščana Borisa Andrijančiča, magistra farmacije (1910 –1993).

Gričar je prepričan, da imajo e-seniorji, torej ljudje, starejši od 55 let, ki aktivno uporabljajo računalnik in internet, lahko pomembno vlogo pri e-promociji kulturne dediščine. Zato bi morale kulturne ustanove in organizacije spodbujati sodelovanje. Opozoril je, da je ameriška ustanova OpenAI novembra lani objavila storitev, s katero bi radi predstavili vse, kar je bilo v človeštvu napisanega in natiskanega in je na voljo brezplačno, in sicer v jeziku, v katerem želiš, tudi v slovenščini. »Če slovenske kulturne dediščine ne bomo imeli v digitalni obliki, je nihče ne bo našel, saj iskanje poteka po strežnikih. Zato je to strateškega pomena. Če te ni zraven, te ni,« je še dejal Jože Gričar.

Zoran Kristulovič, vodja digitalne knjižnice NUK, je povedal, da je njihovo vodilo, da je vse, kar je digitalno, se pravi digitalizirana in izvorno digitalna pisna kulturna dediščina, odprto in dostopno kjerkoli. Zajamejo tudi obvezni izbor spletnih publikacij, vključno s spletnimi stranmi, da jih znajo shraniti in bodo dostopne še desetletja, ne glede na spremembo formata in programskega jezika. Poleg tistega, kar je na papirju, digitalizirajo tudi zvok, sliko in druge medije.

Pred leti so pripravili nacionalni projekt digitalizacije Slovenije in kulturnozgodovinsko pomembnega knjižničnega gradiva (2021–2030). »Stvari, ki se hranijo v posebnih pogojih, tako postanejo dostopne, mogoče jih je gledati kadarkoli. Tega gradiva je  1.030.000 objektov oz. zapisov (bibliografskih enot). Med njimi na primer Misal iz Savine iz 15. stoletja ali na primer zapuščina Bojana Adamiča, Plečnikove beležke, knjige, periodika, rokopisi, slike, glasba, zemljevidi. Z digitalizacijo je nastalo 12,5 milijona skenogramov.«

Na sestanku Omrežja e-seniorji 55+ so kot primera dobre prakse navedli spletni strani Preloke in Podbrezja. FOTO: Andreja Žibret Ifko/Delo

Spletni portal Digitalne knjižnice Slovenije (dlib.si) vključuje več kot 70 različnih zbirk, ki so vsebinske, osebnostne, tematske, didaktične, zbirke glede na dostop, na kraj izida, obliko gradiva, zbirka tiskov istega tiskarja. Urejene so po sklopih, na primer jezik in književnost, Slovenci brez meja, Domoznanstvo, Šolstvo in izobraževanje, Znanost, Osebnosti, Topografski zemljevidi … Digitaliziranih je tudi 95 odstotkov časopisov, ki so izhajali.

Dnevi evropske kulturne dediščine

Nataša Gorenc, nacionalna koordinatorka dnevov evropske kulturne dediščine z zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS), se je strinjala, da je e-promocija kulturne dediščine premalo izkoriščena in da spletno spoznavanje nikakor ne more nadomestiti ali izpodriniti obiskov in spoznavanja kulturnih spomenikov v živo. Povedala je, da bodo letos od 23. septembra do 7. oktobra potekali 33. dnevi evropske kulturne dediščine in 11. teden kulturne dediščine, poteka tudi tretja izvedba natečaja Mladi raziskovalci kulturne dediščine; zadnja dva sta namenjena šolajočim se otrokom, sodeluje pa veliko kakovostnih mentorjev v tretjem življenjskem obdobju. Odprli jih bodo v Beltincih. Sodeluje 500 organizacij po vsej državi, zvrstilo se bo 450 dogodkov.

Z letošnjo temo redka in dragocena znanja, spretnosti in veščine se pridružujejo širši vseevropski temi nesnovna kulturna dediščina (angl. living heritage). Osredotočali se bodo na tiste kategorije dediščine, ki po konvenciji o varovanju nesnovne kulturne dediščine vključujejo tradicionalne obrti in gospodarske veščine ter znanja in prakse o naravi in svetu, to pa je logično nadaljevanje lanskoletne (Vz)trajnostne dediščine.

»Te obrti izginjajo. Evropski projekti podpirajo le tisti del varovanja kulturne dediščine, ki se osredotoča na njeno dokumentiranje, ni pa mehanizma, ki bi v tem času in prostoru omogočil, da se ta redka znanja, ki jih imajo starejši, prenesejo na mlajše rodove,« je poudarila.

Omenila je še Regijski portal Kamra, spletno mesto, ki združuje digitalizirane vsebine s področja domoznanstva v knjižnicah in drugih lokalnih kulturnih ustanovah ter zavod Dobra pot, ki od leta 2022 skrbi za aplikacijo za zapisovanje spominov, za skupno beleženje ustnega izročila starejših, ki se je zelo dobro prijela in pomeni digitalno ohranjanje pričevanj.

Projekt eDediščina

Lilijana Pretnar, vodja projekta e-dediščine na direktoratu za kulturno dediščino pri ministrstvu za kulturo, je predstavila ta projekt, katerega namen je bil vzpostaviti celovito informacijsko podporo varstvu nepremične kulturne dediščine. Trajal je od leta 2017 do 2022, vreden je bil 2 milijona evrov, z 20-odstotno slovensko udeležbo. Register kulturne dediščine zajema register nepremične dediščine, za katerega skrbi ZVKDS, register nesnovne dediščine, pri katerem je koordinator Slovenski etnografski muzej, in register premične dediščine, ki ga koordinirajo državni in pooblaščeni muzeji.

Dušica Kunaver, predsednica turističnega in kulturnega društva Naše gore list, je poudarila, da z digitalizacijo lahko prikličemo stare dragocenosti v naš čas in jih ohranimo za prihodnost. V vsakem kraju bi lahko mladi, ki obvladajo snemanje filmov s telefonom, poiskali ostarele krajane, ki bi v kamero povedali stara sporočila svojega kraja, ki jih danes, razen njih, ne pozna nihče več.

E-predstavitev muzejskih zbirk spodbudi obiskovalce, da muzej obiščejo v živo. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

»Kaka stara gospodinja bi vedela povedati, kakšen je bil obvezen jedilnik na dan košnje, ko so kosci in grabljice iz cele vasi kosili na njenem travniku. Ti jedilniki niso bili nikjer zapisani, bili so pa dolga stoletja strogo spoštovani. Kak starec pa bi v kamero lahko povedal, kako je bilo v davnih dneh, ko je kot eden od vaških fantov pomagal pripravljati ceremonije za svatbo v domači vasi. V vsaki vasi je imela svatba svoje posebnosti, ki so bile v sosednji vasi že malo drugačne. Ne le svatbe, vse šege so pri nas krajevno obarvane, zato je tako zelo pomembno ohranjati krajevno ljudsko dediščino in rešiti, kar se rešiti da. Šege, pesmi, pripovedi so v naši deželi pomagale preživeti trda, dolga stoletja, ko je naše ljudstvo sanjalo o svobodni, lastni domovini,« pravi Dušica Kunaver.

Primer dobre prakse: Preloka

Primer dobre prakse s spletno stranjo Preloka (www.preloka.si), ki ima veliko animacijsko in motivacijsko vlogo pri digitalnem opismenjevanju starejših prebivalcev te belokranjske vasice, je predstavila urednica Ana Starešinič. Pred 17 leti je v tej vasici, ki ima danes 100 prebivalcev, delovala močna sekcija za raziskovanje in ohranjanje kulturne dediščine vasi. Zasnovali so celo projekt Poskus revitalizacije vasi na temelju ohranjanja njene kulturne in naravne dediščine.

V projekt so pritegnili vso lokalno skupnost, najbolj nujni in dragoceni pri teh raziskavah so bili starejši ljudje, kot pričevalci in informatorji. A kmalu jih je projekt tako  zmotiviral, da so postali sodelavci raziskav in soavtorji ali tudi avtorji objav. Izsledke so sprva objavljali v časopisu, ki ga je izdajalo in financiralo kulturno društvo. Nato pa so leta 2006 predlagali, da bi vzpostavili spletno stran, kar so starejši sprejeli zelo zadržano. Najprej so digitalizirali stare fotografije in nastala je obsežna fototeka. Navdušenje je zajelo njihove izseljence po svetu, ki so začeli pošiljati digitalizirane črno-bele fotografije.

»Danes ima spletni portal, ki deluje neprekinjeno že 17 let in na katerem je objavljenih okoli 2500 avtorskih prispevkov, že več kot tri milijone virtualnih Preločanov, raztresenih po svetu, ter takih in drugačnih prijateljev Preloke. So dnevi, ko je celo po tisoč obiskovalcev ali še več. Tudi po zaslugi tega portala ima Preloka že vrsto let optično omrežje in njeni prebivalci so v glavnem digitalizirani,« je povedala Ana Starešinič.