Švedski golf z zimzelenim prizvokom

Najmanjši Volvov model ne spada več med rosno mlade, se pa staranju upira s sodobnim dizlom in bogato varnostno opremo.

Poznamo ga od leta 2012, pred dvema letoma je prestal kozmetično pomladitev v slogu najnovejših hišnih modelov, v ponudbi bo le še letos. Kakih presenečenj ne prinaša, a je pod črto še vedno vozniško in vsesplošno všečen avtomobil. Počutje, še toliko bolj na prednjih sedežih, je dobro, čeprav je res, da se V40 v svojem velikostnem razredu ne uvršča med najbolj prostorne modele. Se pa nanj hitro navadiš – kot na večino volvov. Serijsko usnjeno sedežno oblazinjenje je eno prijetnejših, povsem digitalizirani merilniki z možnostjo izbire med tremi grafičnimi zasnovami delujejo precej premijsko.





Bolj zimzelen vtis pustita informacijski sistem in sredinska konzola, ki se jima, ko gre za priročnost, poznajo leta. Bolj kot to ugaja filozofija varne in udobne vožnje. Je pa jasno, da je zadnja klop prostorsko skrom­nejša od recimo golfove, tudi v višini glave in ramen. Nič gromozanski ni 324-litrski prtljažnik. V tem velikostnem in cenovnem razredu, kot rečeno, poznamo prostornejše avtomobile.



Vse prej kot zastarela pa je pogonska vsebina, dizelski štirivaljnik z oznako D2 z začetka zmogljivostne ponudbe. Strah o podhranjenosti je odveč, čeprav drži, da gre predvsem za prožen in ne športen stroj z 88 kW (120 KM) in 280 Nm navora pri nizkih 1500 vrtljajih na minuto. Kombinacija deluje ležerno in všečno, tako med mestno vož­njo kot pri doseganju avtocest­ne hitrosti – vse do končnih 190 km/h. Manj adrenalinski je pospešek z mesta do 100 km/h v 10,6 sekunde. Bolj kot slednje šteje vozno udobje, naj gre za blaženje cestnih neravnin ali občutek mehkosti, s čimer spet prideta v ospredje pregovorni švedski avtomobilski vrlini – varnost in dobro počutje.