Odnosi: Strah me je, da sem gej
Objavljamo pismo bralca, ki ga pri 37 letih mučijo občutki manjvrednosti, po spodrsljaju v spolnem odnosu pa se je sprašuje, ali je morda prikrit homoseksualec.
Odpri galerijo
Foto Shutterstock
Pismo bralca: Spoštovani! Na vas se obračam v veliki stiski, ker nimam sogovornika za svoje težave. Star sem 37 let, zaposlen, z urejenim življenjem. Bilo je nekaj zvez, med njimi tudi daljše, vendar se nobena ni izšla. Načeloma sem še kar zadovoljen. V zadnjih letih sem občasno imel obdobja velike tesnobe. Mučili so me občutki manjvrednosti, kot sogovornik sem nezanimiv.
Od deklet dobivam pozitivne signale, ki jih pogosto dolgo ne prepoznam. Zveze se ne izidejo. Bojim se navezanosti. Pogosto me tudi skrbi za zdravje, a se je do zdaj vedno izkazalo za neutemeljeno. Ta stanja so včasih zelo naporna. Zato sem pomislil tudi na antidepresive, a se nisem odločil zanje. Nedavno so se stvari zapletle. Spoznal sem čudovito dekle. Povezala sva se, postala intimna. Potem pa se je zgodilo, da med odnosom v ključnem trenutku nisem imel erekcije. Najraje bi se od sramu vdrl v zemljo. In to kljub temu, da me dekle izjemno privlači in si želim resnega odnosa z njo.
Ustrašil sem se in začel iskati razloge. Pomislil sem, da sem morda prikrit, latenten homoseksualec. Kaj, če sem istospolno usmerjen in so bila vsa moja dosedanja partnerstva zgolj (podzavestno) pretvarjanje, laži samemu sebi. Tega sem se zelo ustrašil. Nimam se sicer za homofoba, pa vendar ... Ob misli, da bi bil sam istospolno usmerjen, me je popadla panika. Zelo zelo me je zaskrbelo. Kaj bodo rekli prijatelji? Starši? Vedno sem si predstavljal normalno življenje, družino, otroke. Vse moje dosedanje življenjske vizije razpadajo ... Ta misel, ta strah me dobesedno obseda. Ne morem nehati misliti na to. Kar naprej preverjam, ali me morda vzburjajo moški. Opazujem jih in preverjam, ali se pri tem vzburim. Zato se težko skoncentriram v službi, delam napake. Predvsem pa sem zelo napet.
Od teh skrbi tudi slabo spim, celo shujšal sem. Nikakor se ne morem osvoboditi teh misli. Nenehno iščem informacije, googlam, preverjam. Raziskujem svoje otroštvo, tudi z mamo sem se pogovarjal. Pravi, da sem se igral kot vsi drugi fantki. Vendar me to ne pomiri. Kaj, če sem zgolj tako potlačil vse skupaj in bo čez nekaj let izbruhnilo ... Razmišljam celo, da bi prekinil odnos s punco, da je ne bi razočaral. Izogibati sem se začel prijateljem, občutek imam, da jim lažem, če jim ne povem, kako je z mojo spolno usmeritvijo. Čeprav še sam nisem prepričan glede tega. Nujno bi moral ugotoviti, ali sem gej, pa ne vem, kako. Ta razmišljanja in preverjanja so tako neprijetna, da sem se začel celo izogibati ljudem, da se izognem stiku z moškimi in opazovanju, preverjanju samega sebe. Hvaležen vam bom za kak nasvet. Obupani Primož
Odgovor Tjaše M. Kos: Primož, pozdravljeni! Iz vašega pisanja res veje velika obremenjenost. Stiska se poglablja, ker se o tem očitno ne morete pogovoriti. Vznemirjeni in tesnobni ste, zapletate se v lastne misli, kar še povečuje vaše težave. Očitno pa je v vašem življenju tudi veliko pozitivnih elementov. Ste zdravi, z urejenimi razmerami. Torej kar nekaj dejavnikov, ki lahko prispevajo k ugodnemu razpletu vaših stisk.
Čeprav je naša družba na deklarativni ravni precej tolerantna in smo glede različnosti na področju spolne usmerjenosti naredili velike premike, ostaja znotraj nas precej tabujev in strahov. To je tudi velik del razloga za vašo stisko. Spolna usmerjenost je ena izmed tem v človekovem osebnostnem ustroju. Dobro bi bilo, če bi našli sogovornika, s katerim se boste o teh svojih strahovih lahko pogovorili v zaupnem, odprtem vzdušju. Tako se boste rešili dvomov in predelali stališča, ki vas obremenjujejo.
Spraševanje o spolni identiteti je pogosto. Marsikdo se s takšnimi vprašanji sreča na določenih točkah v življenju, najpogosteje v adolescenci. V nasprotju z vami, Primož, se istospolno usmerjeni ne sprašujejo toliko o tem, kakšna je njihova spolna usmerjenost, temveč jih bolj skrbi, kako spolno usmerjenost, ki jo čutijo, če odstopa od mainstreama, pristno zaživeti. Situacija, ki jo opisujete vi, pa je psihološko drugačna. Vas predvsem zaposluje vprašanje, ali ste istospolno usmerjeni, pri čemer se tega bojite.
Ob vašem pismu sem bolj kot na vprašanje istospolne usmerjenosti pomislila, da imate neko ranljivost za razvoj anksioznosti. O tem pričajo tudi vaša pretekla obdobja tesnobe. Če smo bolj ranljivi in smo ob tem izpostavljeni velikemu stresu, se lahko zgodi, da se nekaterih misli, ki bi jih drugače odvrnili kot nesmiselne, ustrašimo. Običajno gre za bolj ali manj naključne misli, ki pa so v izrazitem nasprotju z našimi vrednotami. Prav zaradi tega nasprotja pritegnejo našo pozornost, tako da se začnemo ukvarjati z njimi.
Bolj ko se z mislijo ukvarjamo, bolj raste. Zapletamo se, iščemo dokaze za in proti. Včasih se ljudem zazdi, da morajo nujno nekaj narediti, da preprečijo nesrečo, ki bi se po njihovem mnenju sicer utegnila zgoditi ... Predstavljam si, Primož, da je bilo intimno vzdušje s privlačnim dekletom za vas sprožilec. Morda ste se hoteli dokazati, morda vas je skrbelo, ali ji boste dovolj všeč ... Že sama bližina in potencial za resno zvezo sta lahko izvor stresa. Slednji se povezuje s težavami z erekcijo, ta pa s sramom. Ob iskanju razlage ste pomislili, da ste morda istospolno usmerjeni. Ker bi to za vas pomenilo problem, ste se ustrašili in se začeli ukvarjati s to mislijo. Tako ste se ujeli v samoojačajočo se zanko preverjanja in tesnobe. Bolj ko boste razmišljali, preverjali, iskali informacije, več negotovosti in stiske boste doživljali.
Primož, toplo bi vam priporočila, da se oglasite pri kvalificiranem strokovnjaku s področja mentalnega zdravja, ki pozna tematiko anksioznosti in oblikovanja spolne identitete. V odkritem pogovoru boste dobili konkretne napotke, kako se lahko razbremenite trpljenja, v katero se zapletate. Če drži hipoteza, da ne gre za istospolno usmerjenost, temveč težave zaradi anksioznosti, je pot do zmanjšanja stiske zelo dostopna. Pomembno je, da misli, ki vas obremenjujejo, jemljete kot to, kar so – torej zgolj kot misli, ne pa objektivna dejstva.
Usposobljen strokovnjak s področja mentalnega zdravja vas bo znal usmeriti naprej. Sami pa lahko veliko naredite s tem, da poskrbite za sprostitev. Razbremenite se. Redna kardiovaskularna vadba, sprostitvene vaje, predvsem iz konteksta čuječnosti, in družba ljudi, za katere čutite, da vas sprejemajo, vam bodo dobro dele. Vsekakor pa vam priporočam, da prenehate iskati informacije po internetu in si poiščete boljšo strokovno podporo. Primož, pot iz stiske je blizu, le pogum!
Od deklet dobivam pozitivne signale, ki jih pogosto dolgo ne prepoznam. Zveze se ne izidejo. Bojim se navezanosti. Pogosto me tudi skrbi za zdravje, a se je do zdaj vedno izkazalo za neutemeljeno. Ta stanja so včasih zelo naporna. Zato sem pomislil tudi na antidepresive, a se nisem odločil zanje. Nedavno so se stvari zapletle. Spoznal sem čudovito dekle. Povezala sva se, postala intimna. Potem pa se je zgodilo, da med odnosom v ključnem trenutku nisem imel erekcije. Najraje bi se od sramu vdrl v zemljo. In to kljub temu, da me dekle izjemno privlači in si želim resnega odnosa z njo.
Ustrašil sem se in začel iskati razloge. Pomislil sem, da sem morda prikrit, latenten homoseksualec. Kaj, če sem istospolno usmerjen in so bila vsa moja dosedanja partnerstva zgolj (podzavestno) pretvarjanje, laži samemu sebi. Tega sem se zelo ustrašil. Nimam se sicer za homofoba, pa vendar ... Ob misli, da bi bil sam istospolno usmerjen, me je popadla panika. Zelo zelo me je zaskrbelo. Kaj bodo rekli prijatelji? Starši? Vedno sem si predstavljal normalno življenje, družino, otroke. Vse moje dosedanje življenjske vizije razpadajo ... Ta misel, ta strah me dobesedno obseda. Ne morem nehati misliti na to. Kar naprej preverjam, ali me morda vzburjajo moški. Opazujem jih in preverjam, ali se pri tem vzburim. Zato se težko skoncentriram v službi, delam napake. Predvsem pa sem zelo napet.
Od teh skrbi tudi slabo spim, celo shujšal sem. Nikakor se ne morem osvoboditi teh misli. Nenehno iščem informacije, googlam, preverjam. Raziskujem svoje otroštvo, tudi z mamo sem se pogovarjal. Pravi, da sem se igral kot vsi drugi fantki. Vendar me to ne pomiri. Kaj, če sem zgolj tako potlačil vse skupaj in bo čez nekaj let izbruhnilo ... Razmišljam celo, da bi prekinil odnos s punco, da je ne bi razočaral. Izogibati sem se začel prijateljem, občutek imam, da jim lažem, če jim ne povem, kako je z mojo spolno usmeritvijo. Čeprav še sam nisem prepričan glede tega. Nujno bi moral ugotoviti, ali sem gej, pa ne vem, kako. Ta razmišljanja in preverjanja so tako neprijetna, da sem se začel celo izogibati ljudem, da se izognem stiku z moškimi in opazovanju, preverjanju samega sebe. Hvaležen vam bom za kak nasvet. Obupani Primož
Odgovor Tjaše M. Kos: Primož, pozdravljeni! Iz vašega pisanja res veje velika obremenjenost. Stiska se poglablja, ker se o tem očitno ne morete pogovoriti. Vznemirjeni in tesnobni ste, zapletate se v lastne misli, kar še povečuje vaše težave. Očitno pa je v vašem življenju tudi veliko pozitivnih elementov. Ste zdravi, z urejenimi razmerami. Torej kar nekaj dejavnikov, ki lahko prispevajo k ugodnemu razpletu vaših stisk.
Čeprav je naša družba na deklarativni ravni precej tolerantna in smo glede različnosti na področju spolne usmerjenosti naredili velike premike, ostaja znotraj nas precej tabujev in strahov. To je tudi velik del razloga za vašo stisko. Spolna usmerjenost je ena izmed tem v človekovem osebnostnem ustroju. Dobro bi bilo, če bi našli sogovornika, s katerim se boste o teh svojih strahovih lahko pogovorili v zaupnem, odprtem vzdušju. Tako se boste rešili dvomov in predelali stališča, ki vas obremenjujejo.
Spraševanje o spolni identiteti je pogosto. Marsikdo se s takšnimi vprašanji sreča na določenih točkah v življenju, najpogosteje v adolescenci. V nasprotju z vami, Primož, se istospolno usmerjeni ne sprašujejo toliko o tem, kakšna je njihova spolna usmerjenost, temveč jih bolj skrbi, kako spolno usmerjenost, ki jo čutijo, če odstopa od mainstreama, pristno zaživeti. Situacija, ki jo opisujete vi, pa je psihološko drugačna. Vas predvsem zaposluje vprašanje, ali ste istospolno usmerjeni, pri čemer se tega bojite.
Ob vašem pismu sem bolj kot na vprašanje istospolne usmerjenosti pomislila, da imate neko ranljivost za razvoj anksioznosti. O tem pričajo tudi vaša pretekla obdobja tesnobe. Če smo bolj ranljivi in smo ob tem izpostavljeni velikemu stresu, se lahko zgodi, da se nekaterih misli, ki bi jih drugače odvrnili kot nesmiselne, ustrašimo. Običajno gre za bolj ali manj naključne misli, ki pa so v izrazitem nasprotju z našimi vrednotami. Prav zaradi tega nasprotja pritegnejo našo pozornost, tako da se začnemo ukvarjati z njimi.
Bolj ko se z mislijo ukvarjamo, bolj raste. Zapletamo se, iščemo dokaze za in proti. Včasih se ljudem zazdi, da morajo nujno nekaj narediti, da preprečijo nesrečo, ki bi se po njihovem mnenju sicer utegnila zgoditi ... Predstavljam si, Primož, da je bilo intimno vzdušje s privlačnim dekletom za vas sprožilec. Morda ste se hoteli dokazati, morda vas je skrbelo, ali ji boste dovolj všeč ... Že sama bližina in potencial za resno zvezo sta lahko izvor stresa. Slednji se povezuje s težavami z erekcijo, ta pa s sramom. Ob iskanju razlage ste pomislili, da ste morda istospolno usmerjeni. Ker bi to za vas pomenilo problem, ste se ustrašili in se začeli ukvarjati s to mislijo. Tako ste se ujeli v samoojačajočo se zanko preverjanja in tesnobe. Bolj ko boste razmišljali, preverjali, iskali informacije, več negotovosti in stiske boste doživljali.
Primož, toplo bi vam priporočila, da se oglasite pri kvalificiranem strokovnjaku s področja mentalnega zdravja, ki pozna tematiko anksioznosti in oblikovanja spolne identitete. V odkritem pogovoru boste dobili konkretne napotke, kako se lahko razbremenite trpljenja, v katero se zapletate. Če drži hipoteza, da ne gre za istospolno usmerjenost, temveč težave zaradi anksioznosti, je pot do zmanjšanja stiske zelo dostopna. Pomembno je, da misli, ki vas obremenjujejo, jemljete kot to, kar so – torej zgolj kot misli, ne pa objektivna dejstva.
Usposobljen strokovnjak s področja mentalnega zdravja vas bo znal usmeriti naprej. Sami pa lahko veliko naredite s tem, da poskrbite za sprostitev. Razbremenite se. Redna kardiovaskularna vadba, sprostitvene vaje, predvsem iz konteksta čuječnosti, in družba ljudi, za katere čutite, da vas sprejemajo, vam bodo dobro dele. Vsekakor pa vam priporočam, da prenehate iskati informacije po internetu in si poiščete boljšo strokovno podporo. Primož, pot iz stiske je blizu, le pogum!
