Asadov režim je preživel in je dejansko zmagovalec sirske vojne
Hajtam Mouzaem, dolgoletni analitik dogajanj na Bližnjem vzhodu, o lokalni, regionalni in globalni vojni.
Odpri galerijo
Hajtam Mouzaem. FOTO: Boštjan Videmšek
Je dolgoletni analitik dogajanj na Bližnjem vzhodu. V Bejrutu, kjer živi in dela, vodi strateški inštitut, ureja več spletnih strani in serijsko izdaja knjige. Pogovarjala sva se po napadih »zahodnih zaveznikov« na Sirijo. O lokalni, regionalni in globalni vojni, zmagovalcih, poražencih, geostrateških razmerjih, Libanonu, pozabljeni Palestini, agresivnem Izraelu, kaotičnem Bližnjem vzhodu in tragičnem koncu arabske pomladi.
Ne moreva mimo dogodkov prejšnjega vikenda. Kako ste videli napad »zahodnih zaveznikov« na cilje sirskega režima? Vas je kar koli presenetilo?
Napadi me niso presenetili. Bilo je le vprašanje časa. Več mesecev se je govorilo o njih, ne le nekaj dni po domnevnem napadu s kemičnim orožjem v Dumi. Ustvarjalo se je ozračje za napad, pripravljalo se je javnost. Na napad so bili pripravljeni tudi Rusi, marsikaj je bilo usklajeno vnaprej. Rusov se napadi niso niti dotaknili – niti od daleč. Z razlogom. Še več, zdi se mi, da se na ta način nekako vzdržuje ravnotežje. A to je izjemno, izjemno nevarno.
Tisto, kar me je presenetilo, je bila omejenost napada. Bil je brez pravega učinka. Pomen ni bil vojaški, morda je bil simboličen. Kot da je bilo namerno tako. Donald Trump je napad oznanil, še preden se je posvetoval s Pentagonom. Morda ni hotel narediti koraka nazaj in je ukaz za napad dal le zaradi lastnih kapric … Napad režimskim silam namreč ni naredil omembe vredne škode. Mislim, da tudi zato, ker sta Rusija in Iran jasno sporočila Združenim državam, da bosta na napade odgovorila.
Nevarnosti, da bi izbruhnil kak večji konflikt, pa še zdaleč ni konec?
Mislim in upam, da je za zdaj to to. Ne bojim se večjega konflikta med Združenimi državami in Rusijo – ta ne bi ustrezal nikomur. Bojim se eskalacije napetosti med Iranom in Izraelom. To je zares velika nevarnost, ki je marsikdaj spregledana. Tu, v primeru ameriško-britansko-francoskega napada na cilje sirskega režima, je bila. Nekaj dni pred tem so Izraelci napadli letalsko oporišče T4 med Homsom in Palmiro, kjer so bili nastanjeni visoki častniki iranske vojske. Vsaj sedem jih je umrlo. V zadnjih dneh sta bila vsaj še dva napada. Iranci se želijo maščevati. Iran krepi svojo vojaško prisotnost v Siriji, tudi blizu izraelskih mej. Veliko orožja prihaja v državo. Situacija je zelo resna, pozorni moramo biti. Za obe državi je to skoraj esencialno vprašanje, a za zdaj sta se izogibali neposrednemu spopadu. Veliko iracionalnosti je na obeh straneh. Ponos … Tudi zato je zelo pomembno, da se odnosi med Ameriko in Rusijo hitro pomirijo. Kajti le tako bodo eni lahko mirili Izraelce, drugi pa Irance. Zelo hitro se lahko zgodi kaj skrajno zoprnega in poti nazaj ne bo več. Libanon pa bo ujet vmes.
Ali Iran zares potrebuje še en odprt konflikt? Mar ni kljub sankcijam in vsem notranjim težavam geostrateško močnejši kot kadar koli v moderni zgodovini – s skoraj »perzijskim« vplivom od afganistanske meje do Sredozemlja? Zakaj bi pljuvali v lastno skledo?
To je res. Temu sicer ne bi rekel šiitski polmesec, kot večkrat slišimo, ni tako preprosto. A ne pozabiti na simboliko, na iracionalno, na ponos. Vse to igra pomembno vlogo pri odločanju, žal. Iran bo težko tiho prenašal izraelske provokacije. Enako velja za Hezbolah – spomnite se napada izpred dveh let … Iran želi imeti pomembno, torej enakovredno vlogo v mednarodni skupnosti. To bo težko dosegel s tišino. Mimogrede, včeraj so Izraelci izvedli še dva napada na iranske cilje v Siriji, a o tem nihče ne govori, tudi Iranci ne. Za zdaj še nočejo vojne. Za zdaj.
Izrael je vojaško izjemno močan. Ima vlado, ki je pripravljena na vojno. In ima neomajno podporo Združenih držav. Iran je močnejši, kot je bil. Vojaško, politično, strateško. V Siriji ima najmanj 20.000 svojih vojakov. Teheran je samozavesten, pripravljen tudi napadati in se ne le braniti. Vse skupaj je izjemno nevarno. Konfliktu med Iranom in Izraelom bi se morali na vsak način izogniti. Vse nas bi potegnilo v to vojno, še posebej Libanon. Upam, da bodo Rusi umirili Irance – delujejo racionalno, očitno je, da ne želijo spopada z ZDA. In tudi z Izraelom ne. Rusija in Izrael imata dobre odnose, na vseh ravneh.
Rusko-iranski odnos – še posebej na bojiščih v Siriji – ni lahek. Težko ga je oklicati za partnerstvo?
Gre za zavezništvo, toda vsakdo ima svoje cilje in ambicije. Rusija je, kot rečeno, v dobrih odnosih z Izraelom. Sodelovanje je tudi vojaško, denimo pri dogovarjanju o uporabi zračnega prostora. Rusija je od nekdaj podpirala nastanek palestinske države, bila je članica kvarteta in del zdaj že dolgo mrtvega bližnjevzhodnega mirovnega procesa. To je bil tudi del hladne vojne, a na odnose z Izraelom to ni vplivalo. Rusija je v Sirijo prišla krepit svojo geostrateško pozicijo. Vrnila se je tudi v Sredozemlje. Podprla je Bašarja al Asada – zaradi lastnih interesov. V Siriji je bojevala bitko z islamisti – da ji tega ne bi bilo treba početi na domačih tleh. V Čečeniji, Dagestanu … Rusija je velikanska država, ki je vedno imela tudi nekaj imperialnih značilnosti. Rada širi svoj interes. To je počela tudi Sovjetska zveza.
Z Iranom je povsem drugače – nasprotuje obstoju izraelske države. Podpira Hezbolah in tudi Hamas. Zanje je to vprašanje nacionalne varnosti.
Težko je zanikati, da je Bašar al Asad s svojo vojaško-obveščevalno hierarhijo zmagovalec sirske vojne – z rusko in iransko pomočjo? Sedem let in mesec dni kasneje. Pol milijona izgubljenih življenj kasneje. Ko sva se nazadnje pogovarjala pred dobrimi štirimi leti, je bilo videti drugače?
Ogromno se je spremenilo, a Asadov režim je preživel in je dejansko zmagovalec sirske vojne. To mu seveda nikakor ne bi uspelo brez ruske in iranske pomoči.
A vojne še zdaleč ni konec. Vladne sile obvladujejo skoraj vsa ključna urbana središča. Razen Rake, ki je v rokah večinoma kurdskih Sirskih demokratičnih sil (SDF), Idliba, ki je pod nadzorom uporniških milic in, posredno, Turčije, ter Deir ez Zora, za katerega še vedno potekajo spopadi. V velikem delu Sirije vlada kaos. Razmere so kompleksne, razmerja prav tako. Mislim, da je v tem trenutku v Siriji še vedno okoli sto različnih oboroženih skupin. Vladnih in protivladnih, samosvojih, lokalnih, tujih, plačanskih … In seveda je neposredno vpleteno ogromno držav. Rusija in Iran sta prisotna skoraj po vsej državi, tudi z vojaškimi oporišči. Enako velja za Hezbolah. Američani so prisotni na severovzhodu, tam, kjer so Kurdi – YPG. Vprašanje je, kako dolgo še bodo. Trump je napovedal umik. Zamenjali naj bi jih Saudijci in Egipčani, a to se po moje ne bo zgodilo.
Mimogrede – ameriška vojska je v Siriji prisotna tam, kjer je največ nafte, zemeljskega plina in seveda vode. Na vodo nikakor ne smemo pozabiti. Američani svojega dela v Siriji še niso opravili, to je očitno. Če bi ga, bi se zlahka dogovorili z Rusijo in končali to vojno. Temu bi se morala ukloniti tudi Iran in Saudska Arabija. Džihadističnih gibanj ne kaže kar tako odpisati. Islamska država je sicer bolj ali manj poražena in Al Nusra stisnjena v kot, a ideologija je še kako živa. Tu je še Turčija in nerešeno kurdsko vprašanje – tu se skriva še veliko nevarnosti. Idlib bo gotovo del nekih pogajanj. Mirovni proces morda ni najboljši izraz, a vsi veliki igralci bodo enkrat sedli za pogajalsko mizo, drugače ne bo šlo. To je jasno vsem. Tako kot je vsem jasno, da bo Bašar al Asad ostal na oblasti. Morda bodo v vlado povabljeni pripadniki zmerne opozicije, oni so največji poraženec vojne. Kaj več pa se ne bo spremenilo. Kozmetika.
Ne, vojna se še ne končuje. A konec je blizu.
Zmerna opozicija – v prvih dveh letih vojne sem jih srečeval skoraj povsod, bili so samozavestni, odločni in imeli so denar – je praktično izginila. Večina mladih, ki so se leta 2011 na protestih uprli režimu, je zbežala ali umrla. Izbrisani so iz zgodovinskega spomina. Kot da jih ni bilo. Kot da so bili »na drugi strani« vedno le islamski skrajneži … Kaj se je zgodilo? Za kaj je sploh šlo v tej vojni?
Ker sva v Bejrutu, bom naredil primerjavo s Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO), ki je tu imela sedež do leta 1982. Na začetku je bil PLO močan, bogat, dobro organiziran, imel je jasno strukturo in hierarhijo. Bil je učinkovit. Jasno je bilo, za kaj se borijo. Bili so nacionalisti. Med njimi ni bilo veliko islamistov. Vsekakor jih je bilo manj od socialistov. Ni šlo za ideologijo, ampak za osvobodilni boj. Podobno je bilo na začetku tudi z nasprotniki sirskega režima. Potem pa so različne uporniške milice začele prejemati veliko denarja iz tujine – enako se je v drugi polovici sedemdesetih let zgodilo s PLO, ko so začeli živeti dobro in so kar malce pozabili na »svojo stvar«. Zrasla so še druga, konkurenčna gibanja. V Libanonu smo v sedemdesetih skoraj vsak dan dobili novo palestinsko odporniško skupino … PLO se je medtem oddaljil od ljudi, to velja celo za Jaserja Arafata. Radi so imeli dobro življenje. Malo so pozabili na Palestino. Tudi sirska zmerna opozicija se je oddaljila od ljudi, in to zelo hitro.
Živeli so v prestižnih turških hotelih in organizirali tiskovne konference. Ljudje, ki naj bi jih Sirski nacionalni kongres (SNC) predstavljal, pa so umirali na bojiščih ali kar na domovih …
Točno tako. Govorili so proti režimu in dobro živeli, stika s terenom pa niso imeli. To je bilo pogubno.
Ker politična opozicija ni bila uspešna in Sirska svobodna vojska (FSA) ne dovolj močna, so prostor hitro zasedle različne islamistične skupine, tudi skrajne. Financirane so bile od zunaj. Saudska Arabija, Katar … Uporniške skupine so se začele boriti med seboj. To je bilo idealno za sirski režim. Med uporniki so prevladali skrajneži – poraženi so bili tudi Muslimanski bratje. Tega so bili veseli tudi v Saudski Arabiji in v drugih zalivskih monarhijah, kjer se bojijo političnega islama – najbolj konkretne grožnje monarhičnim diktaturam. Tudi zato po velikem delu sveta Saudska Arabija podpira salafistične šole in mošeje ter vahabitska gibanja. Zato so, denimo, podprli vojaški puč v Egiptu poleti 2013.
Tu ni bilo več prav nič prostora za zmerne upornike. Večina Sircev, ki so se priključili milicam, je bila konservativnih in revnih. Ni jih bilo težko radikalizirati, še posebej ob brutalnosti vojne in režima ne. V takšnih okoliščinah človek hitro postane – skrajnež. Al Kaida je to s pridom izkoristila. Katar je – kot »sponzor« Muslimanskih bratov – podprl Fronto al Nusra, ki se je odmaknila od Al Kaide … Kaos. Tu je bila še Islamska država, ki so ji nekatere države omogočile, da je nemoteno rasla. To je bilo vse koristno za režim. Potem so vstopili Rusi. Stvari so se začele spreminjati, hitro.
Pomembno vlogo v sirski vojni igra tudi libanonsko šiitsko gibanje Hezbolah, seveda na strani režima. V Libanonu je še vedno več kot milijon sirskih beguncev – uradno. Neuradno poldrugi milijon. Nekaj časa je kazalo, da bo demografsko in politično izjemno občutljivo državo potegnilo nazaj v vojno, a se to k sreči ni zgodilo. Kako je vojna v Siriji spremenila Libanon?
Vstop Hezbolaha v sirsko vojno je bil izjemno pomemben. Hezbolah je čez mejo poslal svoje najboljše enote, izkušene in dobro oborožene. Veliko so pripomogli k Asadovim vojaškim zmagam. Danes je v Siriji okoli 5000 pripadnikov Hezbolaha. Tam imajo svoja oporišča, ustanovili pa so tudi lokalne »podružnice« in se povezali z različnimi šiitskimi milicami. Sirskimi, iranskimi, iraškimi, pakistanskimi, afganistanskimi …
Ko je Hezbolah leta 2013 vstopil v sirsko vojno, to v Libanonu ni bilo najbolje sprejeto. Ljudje so se bali, da se bo vojna preselila tudi k nam. Prišlo je več kot milijon beguncev. Zdaj je skoraj tretjina prebivalcev Libanona beguncev iz Sirije. To je spremenilo demografsko sliko in seveda vplivalo tudi na politično dinamiko in gospodarstvo. To nikakor ni v dobri formi in utegne biti faktor nestabilnosti.
Vodstvo Hezbolaha je očitno dobro premislilo svojo odločitev. V vojno so vstopili v pravem trenutku. Pridružili so se Irancem, nato so prišli še Rusi. Tok vojne se je obrnil. Hezbolah je pred dvema letoma in pol v Arsalu, na libanonsko-sirski meji, skupaj z libanonsko vojsko porazil skupino skrajnih sunitskih borcev, ki so dlje časa obvladovali to območje. To nas je obvarovalo pred terorističnimi napadi, kar je Hezbolah okrepilo tako vojaško kot tudi politično. Brez podpore Hezbolaha v Libanonu, kjer bomo čez dva tedna volili, sploh ni mogoče sestaviti vlade. Tudi predsednik Michel Auon, sicer kristjan, je odvisen od podpore Hezbolaha. Zaradi vojaških in političnih zmag se je spremenila Hezbolahova doktrina – zdaj je pripravljen napasti in se ne le braniti.
Seveda govorim o morebitnem novem konfliktu z Izraelom na jugu države. Hezbolah je danes bistveno močnejši, kot je bil v času zadnje vojne z Izraelom leta 2006. Izrael se je iz svojih napak veliko naučil. Vedo, kako močan je Hezbolah. Vedo tudi, da imajo njihovi nasprotniki zdaj odlično protiletalsko orožje in da bi bila morebitna nova vojna drugačna. Zdaj je Hezbolah sposoben odprtega napada na Izrael. Obstajajo rdeče črte, ki jih ne eni ne drugi ne želijo prestopiti, vsaj za zdaj ne. Veliko je, kot sem že dejal, odvisno od razmer v Siriji. Tam je zdaj tako, kot je bilo nekoč v Libanonu. Vsi so tam. Plus proxy vojne.
Hezbolah nove vojne ne potrebuje. Upam, da tudi Izrael ne. A groženj z druge strani meje je bilo v zadnjih mesecih kar nekaj.
Kaj pričakujete od volitev?
Libanon je danes stabilen. Tudi zato upam, da se sirski konflikt ne bo razširil in da se bomo ekonomsko okrepili. Libanon je močno zadolžen. Smo na ravni Grčije.
Od volitev pričakujem modrost, novo vlado in obraze. Sekularnost. Vključevanje. Pot k miru in spravi. Gospodarsko okrevanje. Konec vojne v Siriji – in začetek obnove – bi bil lahko ključen za libanonsko gospodarstvo. In družbo, saj bi se begunci začeli vračati domov. »Sektaške« napetosti bi popustile. Evropa bi morala sprejeti bistveno več ljudi. Tako se je v Libanonu in denimo Jordaniji ustvarilo velik pritisk, skoraj nevzdržen. Begunci trpijo, njihov status ni urejen. Opravljajo lahko le fizična dela. Delodajalci jih izkoriščajo, so cenena delovna sila. Upam, da bo vojne kmalu konec, res.
Čez nekaj dni bo Izrael praznoval sedemdesetletnico nastanka judovske države, Palestinci pa bodo obeležili sedemdesetletnico nakbe (arabsko: katastrofa), ko je moralo leta 1948 več kot 700.000 Palestincev zapustiti domove. To je močno vplivalo tudi na Libanon in Sirijo. Ali palestinsko vprašanje danes sploh še obstaja?
Ko sva se nazadnje srečala, ste mi po uri pogovora dejali, da sploh še nisem omenil Palestine. Danes je podobno. To je dokaz, da so Palestinci izbrisani s političnih zemljevidov, da sta njihova zgodba in tragedija še komaj prisotni v zavesti mednarodne javnosti. Ne le mednarodne, tudi regionalne. Arabski svet je že davno pozabil na Palestince.
Palestinci so največji poraženci vseh geostrateških in tudi lokalnih bitk. Ves čas le izgubljajo in izgubljajo. Njihovo vodstvo ni le razdeljeno med Fatahom in Hamasom, med Zahodnim bregom in območjem Gaze, ampak je tudi popolnoma nekredibilno in pasivno. Predsednik Mahmud Abas ne počne ničesar. Ljudje ga imajo dovolj, a on ostaja. In ostaja. Ne upira se Izraelu, ne daje političnih pobud, ni prisoten v diplomatskem svetu, boji se, da ga bodo ob kakršnem koli pozivu Izraelci zaprli. Palestinske oblasti (PA), ki so bile oblikovane po mirovnem procesu v Oslu, so izdale palestinsko stvar. Ogoljufali so ljudi. Podpisali so mirovni sporazum, države pa niso dobili. Še več. Palestinsko ozemlje se je močno skrčilo, zrasel je zid; vidimo, kaj se dogaja v Gazi. Svet to dovoljuje, arabske države prav tako. Edina palestinska identiteta je tragedija preganjanega ljudstva.
Zdaj se bo ameriško veleposlaništvo iz Tel Aviva preselilo v Jeruzalem. V naslednjih tednih bo še huje. Nobenega upanja ni. V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja je bilo drugače … Palestinski osvobodilni boj je bil resna stvar. Tudi Izrael je bil tedaj drugačen.
Kaj je ostalo od »arabske pomladi«?
Nič, razen tragičnih posledic. Stari režimi so se postavili nazaj na noge. Kontrarevolucije so bile uspešne. Ljudje očitno niso bili pripravljeni na hitre spremembe. Ni bilo demokratične tradicije in – razen Muslimanskih bratov – resne politične opozicije. To je odločilo. Egipt je najbolj šolski primer. Tunizija je kolikor toliko uspešna. A ne pozabite, da je v arabskem svetu dejansko nepomembna. Hkrati nima veliko naravnih bogastev.
Ne moreva mimo dogodkov prejšnjega vikenda. Kako ste videli napad »zahodnih zaveznikov« na cilje sirskega režima? Vas je kar koli presenetilo?
Napadi me niso presenetili. Bilo je le vprašanje časa. Več mesecev se je govorilo o njih, ne le nekaj dni po domnevnem napadu s kemičnim orožjem v Dumi. Ustvarjalo se je ozračje za napad, pripravljalo se je javnost. Na napad so bili pripravljeni tudi Rusi, marsikaj je bilo usklajeno vnaprej. Rusov se napadi niso niti dotaknili – niti od daleč. Z razlogom. Še več, zdi se mi, da se na ta način nekako vzdržuje ravnotežje. A to je izjemno, izjemno nevarno.
Tisto, kar me je presenetilo, je bila omejenost napada. Bil je brez pravega učinka. Pomen ni bil vojaški, morda je bil simboličen. Kot da je bilo namerno tako. Donald Trump je napad oznanil, še preden se je posvetoval s Pentagonom. Morda ni hotel narediti koraka nazaj in je ukaz za napad dal le zaradi lastnih kapric … Napad režimskim silam namreč ni naredil omembe vredne škode. Mislim, da tudi zato, ker sta Rusija in Iran jasno sporočila Združenim državam, da bosta na napade odgovorila.
Nevarnosti, da bi izbruhnil kak večji konflikt, pa še zdaleč ni konec?
Mislim in upam, da je za zdaj to to. Ne bojim se večjega konflikta med Združenimi državami in Rusijo – ta ne bi ustrezal nikomur. Bojim se eskalacije napetosti med Iranom in Izraelom. To je zares velika nevarnost, ki je marsikdaj spregledana. Tu, v primeru ameriško-britansko-francoskega napada na cilje sirskega režima, je bila. Nekaj dni pred tem so Izraelci napadli letalsko oporišče T4 med Homsom in Palmiro, kjer so bili nastanjeni visoki častniki iranske vojske. Vsaj sedem jih je umrlo. V zadnjih dneh sta bila vsaj še dva napada. Iranci se želijo maščevati. Iran krepi svojo vojaško prisotnost v Siriji, tudi blizu izraelskih mej. Veliko orožja prihaja v državo. Situacija je zelo resna, pozorni moramo biti. Za obe državi je to skoraj esencialno vprašanje, a za zdaj sta se izogibali neposrednemu spopadu. Veliko iracionalnosti je na obeh straneh. Ponos … Tudi zato je zelo pomembno, da se odnosi med Ameriko in Rusijo hitro pomirijo. Kajti le tako bodo eni lahko mirili Izraelce, drugi pa Irance. Zelo hitro se lahko zgodi kaj skrajno zoprnega in poti nazaj ne bo več. Libanon pa bo ujet vmes.
Ali Iran zares potrebuje še en odprt konflikt? Mar ni kljub sankcijam in vsem notranjim težavam geostrateško močnejši kot kadar koli v moderni zgodovini – s skoraj »perzijskim« vplivom od afganistanske meje do Sredozemlja? Zakaj bi pljuvali v lastno skledo?
To je res. Temu sicer ne bi rekel šiitski polmesec, kot večkrat slišimo, ni tako preprosto. A ne pozabiti na simboliko, na iracionalno, na ponos. Vse to igra pomembno vlogo pri odločanju, žal. Iran bo težko tiho prenašal izraelske provokacije. Enako velja za Hezbolah – spomnite se napada izpred dveh let … Iran želi imeti pomembno, torej enakovredno vlogo v mednarodni skupnosti. To bo težko dosegel s tišino. Mimogrede, včeraj so Izraelci izvedli še dva napada na iranske cilje v Siriji, a o tem nihče ne govori, tudi Iranci ne. Za zdaj še nočejo vojne. Za zdaj.
Izrael je vojaško izjemno močan. Ima vlado, ki je pripravljena na vojno. In ima neomajno podporo Združenih držav. Iran je močnejši, kot je bil. Vojaško, politično, strateško. V Siriji ima najmanj 20.000 svojih vojakov. Teheran je samozavesten, pripravljen tudi napadati in se ne le braniti. Vse skupaj je izjemno nevarno. Konfliktu med Iranom in Izraelom bi se morali na vsak način izogniti. Vse nas bi potegnilo v to vojno, še posebej Libanon. Upam, da bodo Rusi umirili Irance – delujejo racionalno, očitno je, da ne želijo spopada z ZDA. In tudi z Izraelom ne. Rusija in Izrael imata dobre odnose, na vseh ravneh.
Rusko-iranski odnos – še posebej na bojiščih v Siriji – ni lahek. Težko ga je oklicati za partnerstvo?
Gre za zavezništvo, toda vsakdo ima svoje cilje in ambicije. Rusija je, kot rečeno, v dobrih odnosih z Izraelom. Sodelovanje je tudi vojaško, denimo pri dogovarjanju o uporabi zračnega prostora. Rusija je od nekdaj podpirala nastanek palestinske države, bila je članica kvarteta in del zdaj že dolgo mrtvega bližnjevzhodnega mirovnega procesa. To je bil tudi del hladne vojne, a na odnose z Izraelom to ni vplivalo. Rusija je v Sirijo prišla krepit svojo geostrateško pozicijo. Vrnila se je tudi v Sredozemlje. Podprla je Bašarja al Asada – zaradi lastnih interesov. V Siriji je bojevala bitko z islamisti – da ji tega ne bi bilo treba početi na domačih tleh. V Čečeniji, Dagestanu … Rusija je velikanska država, ki je vedno imela tudi nekaj imperialnih značilnosti. Rada širi svoj interes. To je počela tudi Sovjetska zveza.
Z Iranom je povsem drugače – nasprotuje obstoju izraelske države. Podpira Hezbolah in tudi Hamas. Zanje je to vprašanje nacionalne varnosti.
Težko je zanikati, da je Bašar al Asad s svojo vojaško-obveščevalno hierarhijo zmagovalec sirske vojne – z rusko in iransko pomočjo? Sedem let in mesec dni kasneje. Pol milijona izgubljenih življenj kasneje. Ko sva se nazadnje pogovarjala pred dobrimi štirimi leti, je bilo videti drugače?
Ogromno se je spremenilo, a Asadov režim je preživel in je dejansko zmagovalec sirske vojne. To mu seveda nikakor ne bi uspelo brez ruske in iranske pomoči.
A vojne še zdaleč ni konec. Vladne sile obvladujejo skoraj vsa ključna urbana središča. Razen Rake, ki je v rokah večinoma kurdskih Sirskih demokratičnih sil (SDF), Idliba, ki je pod nadzorom uporniških milic in, posredno, Turčije, ter Deir ez Zora, za katerega še vedno potekajo spopadi. V velikem delu Sirije vlada kaos. Razmere so kompleksne, razmerja prav tako. Mislim, da je v tem trenutku v Siriji še vedno okoli sto različnih oboroženih skupin. Vladnih in protivladnih, samosvojih, lokalnih, tujih, plačanskih … In seveda je neposredno vpleteno ogromno držav. Rusija in Iran sta prisotna skoraj po vsej državi, tudi z vojaškimi oporišči. Enako velja za Hezbolah. Američani so prisotni na severovzhodu, tam, kjer so Kurdi – YPG. Vprašanje je, kako dolgo še bodo. Trump je napovedal umik. Zamenjali naj bi jih Saudijci in Egipčani, a to se po moje ne bo zgodilo.
Mimogrede – ameriška vojska je v Siriji prisotna tam, kjer je največ nafte, zemeljskega plina in seveda vode. Na vodo nikakor ne smemo pozabiti. Američani svojega dela v Siriji še niso opravili, to je očitno. Če bi ga, bi se zlahka dogovorili z Rusijo in končali to vojno. Temu bi se morala ukloniti tudi Iran in Saudska Arabija. Džihadističnih gibanj ne kaže kar tako odpisati. Islamska država je sicer bolj ali manj poražena in Al Nusra stisnjena v kot, a ideologija je še kako živa. Tu je še Turčija in nerešeno kurdsko vprašanje – tu se skriva še veliko nevarnosti. Idlib bo gotovo del nekih pogajanj. Mirovni proces morda ni najboljši izraz, a vsi veliki igralci bodo enkrat sedli za pogajalsko mizo, drugače ne bo šlo. To je jasno vsem. Tako kot je vsem jasno, da bo Bašar al Asad ostal na oblasti. Morda bodo v vlado povabljeni pripadniki zmerne opozicije, oni so največji poraženec vojne. Kaj več pa se ne bo spremenilo. Kozmetika.
Ne, vojna se še ne končuje. A konec je blizu.
Zmerna opozicija – v prvih dveh letih vojne sem jih srečeval skoraj povsod, bili so samozavestni, odločni in imeli so denar – je praktično izginila. Večina mladih, ki so se leta 2011 na protestih uprli režimu, je zbežala ali umrla. Izbrisani so iz zgodovinskega spomina. Kot da jih ni bilo. Kot da so bili »na drugi strani« vedno le islamski skrajneži … Kaj se je zgodilo? Za kaj je sploh šlo v tej vojni?
Ker sva v Bejrutu, bom naredil primerjavo s Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO), ki je tu imela sedež do leta 1982. Na začetku je bil PLO močan, bogat, dobro organiziran, imel je jasno strukturo in hierarhijo. Bil je učinkovit. Jasno je bilo, za kaj se borijo. Bili so nacionalisti. Med njimi ni bilo veliko islamistov. Vsekakor jih je bilo manj od socialistov. Ni šlo za ideologijo, ampak za osvobodilni boj. Podobno je bilo na začetku tudi z nasprotniki sirskega režima. Potem pa so različne uporniške milice začele prejemati veliko denarja iz tujine – enako se je v drugi polovici sedemdesetih let zgodilo s PLO, ko so začeli živeti dobro in so kar malce pozabili na »svojo stvar«. Zrasla so še druga, konkurenčna gibanja. V Libanonu smo v sedemdesetih skoraj vsak dan dobili novo palestinsko odporniško skupino … PLO se je medtem oddaljil od ljudi, to velja celo za Jaserja Arafata. Radi so imeli dobro življenje. Malo so pozabili na Palestino. Tudi sirska zmerna opozicija se je oddaljila od ljudi, in to zelo hitro.
Živeli so v prestižnih turških hotelih in organizirali tiskovne konference. Ljudje, ki naj bi jih Sirski nacionalni kongres (SNC) predstavljal, pa so umirali na bojiščih ali kar na domovih …
Točno tako. Govorili so proti režimu in dobro živeli, stika s terenom pa niso imeli. To je bilo pogubno.
Ker politična opozicija ni bila uspešna in Sirska svobodna vojska (FSA) ne dovolj močna, so prostor hitro zasedle različne islamistične skupine, tudi skrajne. Financirane so bile od zunaj. Saudska Arabija, Katar … Uporniške skupine so se začele boriti med seboj. To je bilo idealno za sirski režim. Med uporniki so prevladali skrajneži – poraženi so bili tudi Muslimanski bratje. Tega so bili veseli tudi v Saudski Arabiji in v drugih zalivskih monarhijah, kjer se bojijo političnega islama – najbolj konkretne grožnje monarhičnim diktaturam. Tudi zato po velikem delu sveta Saudska Arabija podpira salafistične šole in mošeje ter vahabitska gibanja. Zato so, denimo, podprli vojaški puč v Egiptu poleti 2013.
Tu ni bilo več prav nič prostora za zmerne upornike. Večina Sircev, ki so se priključili milicam, je bila konservativnih in revnih. Ni jih bilo težko radikalizirati, še posebej ob brutalnosti vojne in režima ne. V takšnih okoliščinah človek hitro postane – skrajnež. Al Kaida je to s pridom izkoristila. Katar je – kot »sponzor« Muslimanskih bratov – podprl Fronto al Nusra, ki se je odmaknila od Al Kaide … Kaos. Tu je bila še Islamska država, ki so ji nekatere države omogočile, da je nemoteno rasla. To je bilo vse koristno za režim. Potem so vstopili Rusi. Stvari so se začele spreminjati, hitro.
Pomembno vlogo v sirski vojni igra tudi libanonsko šiitsko gibanje Hezbolah, seveda na strani režima. V Libanonu je še vedno več kot milijon sirskih beguncev – uradno. Neuradno poldrugi milijon. Nekaj časa je kazalo, da bo demografsko in politično izjemno občutljivo državo potegnilo nazaj v vojno, a se to k sreči ni zgodilo. Kako je vojna v Siriji spremenila Libanon?
Vstop Hezbolaha v sirsko vojno je bil izjemno pomemben. Hezbolah je čez mejo poslal svoje najboljše enote, izkušene in dobro oborožene. Veliko so pripomogli k Asadovim vojaškim zmagam. Danes je v Siriji okoli 5000 pripadnikov Hezbolaha. Tam imajo svoja oporišča, ustanovili pa so tudi lokalne »podružnice« in se povezali z različnimi šiitskimi milicami. Sirskimi, iranskimi, iraškimi, pakistanskimi, afganistanskimi …
Ko je Hezbolah leta 2013 vstopil v sirsko vojno, to v Libanonu ni bilo najbolje sprejeto. Ljudje so se bali, da se bo vojna preselila tudi k nam. Prišlo je več kot milijon beguncev. Zdaj je skoraj tretjina prebivalcev Libanona beguncev iz Sirije. To je spremenilo demografsko sliko in seveda vplivalo tudi na politično dinamiko in gospodarstvo. To nikakor ni v dobri formi in utegne biti faktor nestabilnosti.
Vodstvo Hezbolaha je očitno dobro premislilo svojo odločitev. V vojno so vstopili v pravem trenutku. Pridružili so se Irancem, nato so prišli še Rusi. Tok vojne se je obrnil. Hezbolah je pred dvema letoma in pol v Arsalu, na libanonsko-sirski meji, skupaj z libanonsko vojsko porazil skupino skrajnih sunitskih borcev, ki so dlje časa obvladovali to območje. To nas je obvarovalo pred terorističnimi napadi, kar je Hezbolah okrepilo tako vojaško kot tudi politično. Brez podpore Hezbolaha v Libanonu, kjer bomo čez dva tedna volili, sploh ni mogoče sestaviti vlade. Tudi predsednik Michel Auon, sicer kristjan, je odvisen od podpore Hezbolaha. Zaradi vojaških in političnih zmag se je spremenila Hezbolahova doktrina – zdaj je pripravljen napasti in se ne le braniti.
Seveda govorim o morebitnem novem konfliktu z Izraelom na jugu države. Hezbolah je danes bistveno močnejši, kot je bil v času zadnje vojne z Izraelom leta 2006. Izrael se je iz svojih napak veliko naučil. Vedo, kako močan je Hezbolah. Vedo tudi, da imajo njihovi nasprotniki zdaj odlično protiletalsko orožje in da bi bila morebitna nova vojna drugačna. Zdaj je Hezbolah sposoben odprtega napada na Izrael. Obstajajo rdeče črte, ki jih ne eni ne drugi ne želijo prestopiti, vsaj za zdaj ne. Veliko je, kot sem že dejal, odvisno od razmer v Siriji. Tam je zdaj tako, kot je bilo nekoč v Libanonu. Vsi so tam. Plus proxy vojne.
Hezbolah nove vojne ne potrebuje. Upam, da tudi Izrael ne. A groženj z druge strani meje je bilo v zadnjih mesecih kar nekaj.
Kaj pričakujete od volitev?
Libanon je danes stabilen. Tudi zato upam, da se sirski konflikt ne bo razširil in da se bomo ekonomsko okrepili. Libanon je močno zadolžen. Smo na ravni Grčije.
Od volitev pričakujem modrost, novo vlado in obraze. Sekularnost. Vključevanje. Pot k miru in spravi. Gospodarsko okrevanje. Konec vojne v Siriji – in začetek obnove – bi bil lahko ključen za libanonsko gospodarstvo. In družbo, saj bi se begunci začeli vračati domov. »Sektaške« napetosti bi popustile. Evropa bi morala sprejeti bistveno več ljudi. Tako se je v Libanonu in denimo Jordaniji ustvarilo velik pritisk, skoraj nevzdržen. Begunci trpijo, njihov status ni urejen. Opravljajo lahko le fizična dela. Delodajalci jih izkoriščajo, so cenena delovna sila. Upam, da bo vojne kmalu konec, res.
Čez nekaj dni bo Izrael praznoval sedemdesetletnico nastanka judovske države, Palestinci pa bodo obeležili sedemdesetletnico nakbe (arabsko: katastrofa), ko je moralo leta 1948 več kot 700.000 Palestincev zapustiti domove. To je močno vplivalo tudi na Libanon in Sirijo. Ali palestinsko vprašanje danes sploh še obstaja?
Ko sva se nazadnje srečala, ste mi po uri pogovora dejali, da sploh še nisem omenil Palestine. Danes je podobno. To je dokaz, da so Palestinci izbrisani s političnih zemljevidov, da sta njihova zgodba in tragedija še komaj prisotni v zavesti mednarodne javnosti. Ne le mednarodne, tudi regionalne. Arabski svet je že davno pozabil na Palestince.
Palestinci so največji poraženci vseh geostrateških in tudi lokalnih bitk. Ves čas le izgubljajo in izgubljajo. Njihovo vodstvo ni le razdeljeno med Fatahom in Hamasom, med Zahodnim bregom in območjem Gaze, ampak je tudi popolnoma nekredibilno in pasivno. Predsednik Mahmud Abas ne počne ničesar. Ljudje ga imajo dovolj, a on ostaja. In ostaja. Ne upira se Izraelu, ne daje političnih pobud, ni prisoten v diplomatskem svetu, boji se, da ga bodo ob kakršnem koli pozivu Izraelci zaprli. Palestinske oblasti (PA), ki so bile oblikovane po mirovnem procesu v Oslu, so izdale palestinsko stvar. Ogoljufali so ljudi. Podpisali so mirovni sporazum, države pa niso dobili. Še več. Palestinsko ozemlje se je močno skrčilo, zrasel je zid; vidimo, kaj se dogaja v Gazi. Svet to dovoljuje, arabske države prav tako. Edina palestinska identiteta je tragedija preganjanega ljudstva.
Zdaj se bo ameriško veleposlaništvo iz Tel Aviva preselilo v Jeruzalem. V naslednjih tednih bo še huje. Nobenega upanja ni. V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja je bilo drugače … Palestinski osvobodilni boj je bil resna stvar. Tudi Izrael je bil tedaj drugačen.
Kaj je ostalo od »arabske pomladi«?
Nič, razen tragičnih posledic. Stari režimi so se postavili nazaj na noge. Kontrarevolucije so bile uspešne. Ljudje očitno niso bili pripravljeni na hitre spremembe. Ni bilo demokratične tradicije in – razen Muslimanskih bratov – resne politične opozicije. To je odločilo. Egipt je najbolj šolski primer. Tunizija je kolikor toliko uspešna. A ne pozabite, da je v arabskem svetu dejansko nepomembna. Hkrati nima veliko naravnih bogastev.
