V nadaljevanju preberite:

Gorazd Trušnovec je bil dolga leta filmski kritik, založnik, scenarist in urednik filmske revije Ekran ter nekaj časa tudi umetniški direktor Festivala slovenskega filma. Po poklicu je arhitekt. Nekega dne pred več kot desetimi leti se je odločil, da se bo začel ukvarjati s čebelarstvom. Z urbanim čebelarstvom. Zakaj? »Ni racionalne razlage za to odločitev. Sem pa popolnoma spremenil način življenja, več sem zunaj, na terenu, in to mi je všeč.«

Začel je počasi z dvema panjema na balkonu. »Pri čebelarstvu me navdušuje kombinacija intelektualnega in fizičnega. Ves čas moraš misliti in hkrati moraš biti tudi spreten. Vsakič, ko odpreš panj, tako kot sva ga zdajle midva, moraš znati razbrati, kaj se v njem dogaja. In za to nimaš veliko časa, saj je to zanje stresno. Videla sva, da so bile precej slabe volje in obrambno razpoložene zaradi bližajočega se dežja. Nabiralke so se začele vračati s terena pred dežjem in te – tudi zato, ker so že stare – so vedno bolj slabe volje in agresivne.«