Čemu se smejemo, ko se smejemo Boratu

Če verjamemo spletu, so Združene države danes podobne temu, kar je bil večji del 20. stoletja Balkan.
Fotografija: Sacha Baron Cohen računa na to, da njegovi sogovorniki ne bodo zavrnili čudaškega prišleka, temveč se bodo vživeli v njegov svet.
Odpri galerijo
Sacha Baron Cohen računa na to, da njegovi sogovorniki ne bodo zavrnili čudaškega prišleka, temveč se bodo vživeli v njegov svet.

So ideološki zverinjak. Postale naj bi prostor, kjer se ideološke pozicije, nabrane iz različnih časov in prostorov, spoprijemajo v skrajnih oblikah. Nova dokumentarna serija Sacha Barona Cohena je vodič po tem zverinjaku. V Who is America se avtor, ki je sicer znan po vlogi Borata, srečuje z aktivisti orožarskega lobija, socialisti, radikalnimi umetniki in rasisti.

Filmi Barona Cohena so narejeni po preprostem modelu. Avtor se preobleče v neki odbit lik in gre na turnejo po ZDA, kjer smeši lahkomiselnost in vodljivost Američanov. Po tem receptu je ustvaril Borata ter Brüna; po enakem vzorcu je posnel Who is America. V krinki izraelskega specialca, rahločutnega levičarskega aktivista ali desničarskega teoretika zarot obiskuje ljudi, ki jim je skupno to, da imajo neko stopnjo ugleda, denimo lokalnega političnega veljaka ali progresivno kustosinjo. Svojo žrtev zaplete v pogovor o ideološki temi, z namenom, da bi se spozabila in svoje stališče – ali celotno persono – prikazala v čim bolj groteskni podobi. Karikaturo, v katero se našemi, hoče Baron Cohen prenesti na sogovornika. Običajno mu to uspe. Senatorja pripravi do tega, da zagovarja oborožitev štiriletnih otrok. Ugledna kustosinja hvali portret, ki naj bi ga Cohen naslikal z lastnimi izločki.



Borat in Brüno sta bila smešna in Who is America prav tako. A če bolje pomislimo, ni povsem jasno, kaj Sacha Baron Cohen sploh smeši. Vzemimo Borata, torej lik kazahstanskega kmeta, ki odpotuje v ZDA na kulturno izmenjavo. Borat spravlja Američane v zadrego. Pripoveduje jim o bizarnih običajih svoje domovine. Pred njimi se obnaša groteskno in jih pripravi, da se groteskno obnašajo tudi sami. Je karikiran Kazahstanec, ki sili ljudi okoli sebe, da postajajo karikirani Američani. Mi, inteligentni ljudje na drugi strani Atlantika, se jim nato smejemo. A čemu se smejemo? Žrtve Borata so ljudje, ki nekega odbitega tujca sprejmejo s skrajno prizanesljivostjo. Pripravljeni so ustreči njegovim muham, ne glede na njihovo očitno kulturno bizarnost. Na podobno karto igra tudi Who is America. Sacha Baron Cohen računa na to, da njegovi sogovorniki ne bodo zavrnili čudaškega prišleka, temveč se bodo vživeli v njegov svet. To je prav tista zmožnost, ki jo aktiviramo tedaj, ko kot nekaj povsem običajnega sprejmemo burko ali palico za selfije, torej nekaj, kar nam v resnici ni običajno. Filmar pa pripravi svoje žrtve, da to zmožnost prikažejo v skrajni, groteskni obliki, kot vodljivo ustrežljivost. Čemu se torej smejemo v teh filmih? Karikirani toleranci.
 

Neskrita kamera


Ameriška kolumnistka Megan McArdle je opozorila, da Baron Cohen izrablja neko značilno ameriško vrlino, namreč agreeableness, ki pomeni pripravljenost, da drugemu človeku ugodimo (mu damo prav, ne dvomimo o njegovih namerah, se brez zadržkov odzovemo na nagovor tujca na ulici). Filmar pokaže, da je ta vodljiva ustrežljivost v skrajni obliki komična. Borat ne smeši zaplankanosti Američanov, temveč dejstvo, da so pogosto pripravljeni pogledati predaleč čez planke in dopustiti tujcu več, ko bi se spodobilo po njihovi lastni morali.

Čemu se torej smejemo v teh filmih? Karikirani toleranci.
Čemu se torej smejemo v teh filmih? Karikirani toleranci.


A tu se pojavi neki problem. Težava je v tem, da gledalec ne vidi tistega glavnega dejavnika, ki v komikovih sogovornikih sproži pretirano ustrežljivost. Ta faktor je kamera. V sobi ali studiu, kjer poteka intervju, nista le Baron Cohen in njegova žrtev. Tu so še vsaj dva snemalca, lučkar, zvočni tehnik, morda tudi producent (ali nekdo, ki se pretvarja, da je producent). Žrtve torej ne prepriča le Baron Cohen oziroma lik, ki ga komik igra. V stanje ustrežljivosti jo pripravita tudi prisotnost kamere ter profesionalno ozračje, ki obdaja snemanje oddaje. A gledalec tega ne vidi! Gledalec vidi lahkovernega Američana, ki sledi komikovim sugestijam; ne vidi pa, da v naivnega Američana strmijo tudi snemalci, tehniki in drugi člani ekipe – ter oko kamere.
Kamera nas razoroži. Pred kamero nas skrbi, kako bomo videti v očeh drugih. Zato pred njo zlahka pozabimo na moč, ki jo imamo, da sami ocenjujemo in tehtamo obnašanje drugih ljudi. Boratove žrtve so pozabile na lastno zmožnost ocenjevanja, ki bi jo morale aktivirati ob tem odbitem liku.

Naredimo miselni poskus. Zamislimo si, da bi Borat obiskal Združene države brez snemalne ekipe. Ob komunikaciji s prišlekom bi veliko Američanov podvomilo o njegovi pristnosti. Začeli bi gledati naokrog. S pogledom bi iskali skrito kamero. Filmi Barona Cohena pa so v resnici osnovani na nasprotni logiki. Prav zato, ker vidijo kamero, njegovi sogovorniki sklepajo, da je Borat – ali izraelski specialec ali Brüno – avtentična osebnost. Prisotnost »odkrite kamere« je kot pečat: bizaren lik pred njimi spremeni v polnopravnega sogovornika, ki mu je treba ustreči.

Baron Cohen naj bi beležil ekscese ameriške ideologije. Njegova dokumentarna serija hoče pokazati ekstreme, v katere zaidejo ljudje, ko jim začne ideologija »kisati možgane«, če uporabimo plastičen izraz. Toda verjetno je, da se njegovi sogovorniki ne obnašajo tako, kot se – torej kot karikature – zaradi trenutnega ideološkega cirkusa v ZDA. Morda so odvratni zato, ker jih Baron Cohen postavi v neko izjemno situacijo (soočenje z odbitim tujcem pred kamero), kjer neka specifična ameriška vrlina – torej agreeableness, prijetnost ali ustrežljivost – postane pregreha.

Več iz te teme:

Komentarji: