Išče se logoped

Če ga ne potrebujete, bodite veseli, zelo veseli! Če ga, pa že tako veste, o čem pišem. Logopedov v tej državi hudo primanjkuje, in to že nekaj let. V Sloveniji je dostopnost do logopeda izjemno slaba.
Fotografija: Foto Abed Omar Qusini/Reuters
Odpri galerijo
Foto Abed Omar Qusini/Reuters

Logopedija je veda, ki proučuje govorno-jezikovno komunikacijo, logoped pa strokovnjak, ki ugotavlja prisotnost motenj, vzroke in posledice motenj, načine preprečevanja motenj in rehabilitacijo.

Težave v govorno-jezikovni komunikaciji imajo lahko namreč hude posledice za posameznika. Vsaka motnja otežuje vključevanje posameznika v družbo, zmanjšana sposobnost komunikacije otežuje tudi celoten razvoj otroka. Veliko sposobnosti in veščin si mali otrok razvija in pridobi v zgodnjem otroštvu, in če zamudimo to obdobje, imajo otroci manjše možnosti, da bodo v kasnejšem obdobju odpravili motnje v govoru.

Govorno-jezikovne motnje so tudi kategorija otrok s posebnimi potrebami v zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, kot otroke s posebnimi potrebami v predšolskem obdobju z ovirami oz. motnjami na sporazumevalnem področju pa jih prepoznava tudi zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami.

V Sloveniji je dostopnost do logopeda izjemno slaba. Evropsko združenje logopedov navaja, da en slovenski logoped skrbi za 12.500 prebivalcev, nemški, francoski in britanski logoped za 2500 do 5000 prebivalcev.


V ogenj dve žabi, iz ognja logoped?

Postopek usmerjanja otrok s posebnimi potrebami določa zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Na kratko: starši podajo vlogo za usmerjanje otroka na Zavod Republike Slovenije za šolstvo (ZRSŠ), ta izda odločbo o usmeritvi v program vzgoje in izobraževanja na podlagi strokovnega mnenja, ki ga pripravi komisija za usmerjanje na prvi stopnji.

Na dolgo: ZRSŠ pred izdajo odločbe zahteva od vrtca potrditev izpolnjevanja pogojev za vključitev otroka. V tem primeru logopeda. V petih dneh je treba odgovoriti, ali imamo logopeda. V tem času ne morem pridobiti od nikogar niti ustne informacije, ali nam lahko »posodijo« logopeda, kaj šele kaj drugega. Pokličem višjo svetovalko na ZRSŠ, da v petih dneh ne morem najti logopeda. Niti v več dneh ne. V Ljubljani ima namreč mobilno službo zavoda za gluhe in naglušne, kjer pa se tudi borijo s pomanjkanjem – takoj lahko zaposlijo pet logopedov, če bi se prijavili na razpis. Pravi, da mi bo pač kar izdala odločbo, tudi brez mojega odgovora o izpolnjevanju pogojev.

Svetovalka mi svetuje, da povprašam še v bližnjih institucijah. Napišem poizvedbo v vse ljubljanske vrtce, osnovne šole, zavod za usposabljanje otrok s posebnimi potrebami, zdravstvene domove.

Odgovor že poznate. Logopedov ni. Na zavodu za gluhe in naglušne ne vedno niti za naslednje šolsko leto, ali bodo lahko pomagali.

Svetovalka nadaljuje in pravi, da se ne trudim dovolj, da je eden od otrok vseeno dobil logopeda, čeprav je bila poizvedba o zagotavljanju pogojev staršem? posredovana še kasneje kot nam. Sumi, da logopeda dobijo tisti vrtci, ki se bolj trudijo, in da je mogoče preskakovati po listi čakajočih.

Svetovalka je pametna in ima prav, pozabila pa je, da imajo prednost pri pridobivanju logopeda gluhi otroci. Kar je meni jasno, komu pač ne.

Predlagam svetovalki, da na pristojnih institucijah s pomembnega delovnega mesta, ki ga zaseda, opozori na problematiko pomanjkanja logopedov, pa pravi, da to ni njen problem.



Torej, logopeda še nimam. Začnem razmišljati o tem, da vržem v ogenj dve žabi, pa morda skoči ven logoped? Nisem še poskusila tega, pa me kličejo starši otroka, ki potrebuje logopeda; da so jim na ZRSŠ rekli, naj mi povejo, da se ne trudim dovolj, in naj vprašajo, kdaj bo logoped.

Logopeda še nimam. In razmišljam o strokovnosti in etičnosti in morali nekaterih institucij, ki me silijo v delo zaradi dela in ki nagovarjajo starše, naj pritiskajo name. Pri tem pa vedo, da tistega, česar ni, tudi jaz ne morem pridobiti. Kako bi lahko to imenovali?


Bodo že drugi

Aprila letos je v Ljubljani potekal strokovni posvet o celostni zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami, ki ga je organiziral aktiv ravnateljev ljubljanskih vrtcev, pokrovitelj je bila Mestna občina Ljubljana. Pred začetkom veljave novega zakona o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami – veljati bo začel prihodnje leto – smo želeli opozoriti na svoje dileme.

Mimogrede, predvideva se nova skupina otrok z rizičnimi dejavniki. Mislite, da bo kdo od teh tudi potreboval logopeda?

Kljub osebnim vabilom se predstavniki ministrstva za izobraževanje in šport niso udeležili tega posveta, pa tudi iz zavoda za šolstvo ne, pa tudi ne s pedagoške fakultete v Ljubljani.

Zdaj berem odgovor ministrice za šolstvo na poslansko vprašanje o pomanjkanju logopedov (julij 2017). Ministrstvo se trudi, spodbuja, spremlja zaposljivost, prehode na trg dela, od leta 2011 do 2017 se je na fakulteti izobrazilo 22 logopedov.

Ne povedo pa, koliko logopedov je odšlo v pokoj, koliko jih je odprlo zasebne prakse, je kje kakšen logoped brezposeln?

Verjetno se tudi na fakultetah trudijo, da bi izobrazili logopede, jaz ne vem. Očitno se vsi nekaj trudimo, pa od tega nobene koristi. Kaj tu manjka? Kdo tu manjka?


Kaj narediti?

Kaj lahko storim s svojega mesta? Če ne podam nobenega predloga, mi bodo očitali, da sem kritizerska, kar je menda najlažje, če ga podam, me bodo kritizirali, da nimam pojma. Torej, kaj?

Zakonodajalec naj se trudi in prouči možnosti za zaposljivost logopedov v vrtcih, če jih že predvideva v zakonih in predpisuje z odločbami. Fakultete naj se malo bolj trudijo, da v program vpisujejo več kandidatov, morda razmislijo o dokvalifikaciji specialnih in rehabilitacijskih pedagogov. Na zavodu za šolstvo se naj trudijo razumeti, da česar ni, še vojska ne more vzeti.

Tudi jaz se bom še trudila in zbirala dopise o tem, da logopedov ni.

Mag. Dragica Kraljič je ravnateljica Vrtca Pod gradom.

Komentarji: