V nadaljevanju preberite:

Ko sem nekega Pekinžana vprašala, ali je Truman naredi napako, ko je odobril, da se na Hirošimo in Nagasaki odvržeta bombi, je bil odgovor brutalno jasen: »Da, naredil je napako. Na vsako mesto bi moral odvreči po dve bombi!« V Južni Koreji pogovor o jedrskem bombardiranju logično vodi do kakšnih 40.000 Korejcev, ki so bili žrtve Dečka in Debeluha. A kot je to opazil japonski novinar in nekdanji župan Hirošime Takaši Hiraoka, ki je tudi sam preživel bombardiranje, je razlika med japonskimi in korejskimi hibakušami (kot se imenujejo preživeli) zelo indikativna: medtem ko Japonci svoja pričevanja praviloma začnejo s spomini na zaslepljujočo svetlobo nad mestom, ki ga je deset minut pozneje zajel požar, se Korejci najprej trudijo podrobno pojasniti, zakaj so 6. oziroma 9. avgusta 1945 sploh bili tam.

Bolj kot brazgotine na telesu jih boli to, da je zgodovina nekako pozabila, da je bilo med vojno skoraj 800.000 Korejcev prisiljenih delati v japonskih rudnikih in tovarnah in da jih je najmanj deset odstotkov pustilo kosti na japonskih tleh. Posmrtni ostanki mnogih niso bili nikoli najdeni, kaj šele vrnjeni v domovino. Spomenik, ki so ga leta 1970 postavili za okoli 20.000 Korejcev, ki so izgubili življenje v Hirošimi, je vse do leta 1999 stal izven spominskega Parka miru, posvečenega žrtvam jedrskega bombardiranja. Šele Hiraoka je v času, ko je bil župan mesta, dopustil, da se granitni nagrobnik s korejskimi imeni premesti v notranjost omenjenega kompleksa.