V nadaljevanju preberite:

Sredi julija 1875 so delavci med čiščenjem jarkov ob Ižanski cesti na Ljubljanskem barju naleteli na stare kole in številne odlomke loncev, kosti ter koščenih in kamnitih orodij. O najdbi je takratni cestni odbornik Martin Peruzzi obvestil kontroverznega politika in kustosa ljubljanskega Deželnega muzeja Karla Deschmanna (Dežmana). Ta se je odločil opraviti arheološke raziskave, ki so se začele natanko pred 150 leti, 26. julija 1875.

V treh izkopavalnih sezonah so med letoma 1875 in 1877 pod vodstvom Karla Dežmana severno od Iga raziskali kolišča, ki jih je v skladu s tedaj uveljavljajočo se tridelno delitvijo prazgodovine uvrstil v zaključni del kamene dobe. Skupaj z nizom raziskav na pomembnih železnodobnih grobiščih, denimo na Vačah, Magdalenski gori, v Šmarjeti in Mokronogu, se je Dežman v naslednjem desetletju odlikoval kot začetnik znanstvene misli o prazgodovini na Slovenskem.

V kakšnem okolju so se dogajala Dežmanova izkopavanja kolišč? V Evropi tistega časa so potekale burne diskusije o daljni preteklosti, ki jih je izzvala revolucionarna evolucijska teorija. Širša javnost se ni preveč vznemirjala ob zapletenih Darwinovih dokazih za skupni izvor živalskih vrst, za procese naravnega izbiranja, borbe za obstanek in preživetja najbolje prilagojenih. Mnogo bolj razburljivo je bilo spoznanje, da je sestavni del teh zapletenih mehanizmov tudi človek, da smo skratka ljudje sestavni del kraljestva živali, da imamo skupne prednike s človeku podobnimi opicami. Vse to je bilo mogoče le v nepredstavljivo dolgi časovni perspektivi evolucije, ki se meri v milijonih in stotinah milijonov let.