Ko se zazrem v njen obraz, mi vsaka njena črta, vsaka njena guba govori zgodbo, je del njenih sanj

Kako oblikovati življenje tik pred smrtjo? se sprašuje profesor oblikovalskih strategij na Parsonsu, pedagog, raziskovalec strategij mišljenja in oblikovanja in režiser filma The End of Life.

Objavljeno
01. junij 2019 06.00
Posodobljeno
04. junij 2019 10.58
John A. Bruce, FOTO: Tomi Lombar/delo
Mednarodno priznani predavatelj in profesor. John A. Bruce je pred  dvema letoma dokončal štiriletni projekt, dokumentarni film, v katerem je spremljal umirajoče, The End of Life. Film je bil predstavljen na 56. newyorškem filmskem festivalu in dobil izjemne kritike.

Bruce v okviru newyorške akademije za oblikovanje Parsons School of Design vodi studio Design for Living and Dying, bori se proti marginalizaciji na smrt bolnih in pravi, da ne smemo pozabiti, da so umirajoči vendar še vedno živi, da potrebujejo možnost za dostojanstven in miren odhod.

V Ljubljano je prišel v okviru konference Design Biotop 2019 z naslovom Prostor in kreativno mišljenje, ki je tokrat v ospredje postavila iskanje kreativnih in vključujočih rešitev za boljši ekonomski in socialni napredek mest, pri čemer je ključen trajnostni razvoj. Prišel je na povabilo studia Design Biotop, ki ga vodi oblikovalka Saša Kerkoš, ki se več kot desetletje zavzema za to, da vprašanja o trajnostnem oblikovanju, participatornem dizajnu, dosežejo širši krog ljudi. Skupaj s sodelavcem arhitektom, raziskovalcem Anžetom Zadelom, sta v prostorih Mao pripravila delavnico o orodjih razmišljanja Participatory Led Design Research..

Pomislite na jezik, ki ga uporabljamo, kadar govorimo o umiranju. Gotovo ste že večkrat slišali besedne zveze, kot je recimo: oh, izgubila je bitko z rakom. Bitko? Zakaj bi to morala biti bitka? Saj nismo v vojni. In če ni zmagala, je zato poraženka?


Seznam stvari, ki jih počnete kot raziskovalec, je tako kompleksen in obširen, da potrebujem vašo razlago. Kdo ste, kaj počnete?


(Nasmešek.) Da, na prvi pogled je lahko videti kompleksno. Sem profesor transdisciplinarnega oblikovanja mišljenja, profesor oblikovalskih strategij na Parsonsu; profesor kompleksne teorije, ki razvija orodje za inovativno razmišljanje in spodbuja, da se različni glasovi, različne perspektive združijo v iskanju popolnoma nove, inovativne poti. Sem pa tudi režiser, ki se je pred več kot sedmimi leti lotil nenavadnega dokumentarnega projekta, ko sva s sodelavcem, filmarjem Pawłom Wojtasikom, spremljala pet neozdravljivo bolnih ljudi, ki so se pripravljali na smrt.
 

Oprostite, preden sem si pogledala vaš dokumentarni film The End of Life, sem se zalotila, da se skušam nekako izogniti temu, da bi se zares potopila vanj. Je to nelagodje, ta strah ob stiku z umirajočimi še vedno nekaj, kar je običajno za večino ljudi?


Najprej: ni vsak film, vsaka knjiga, vsaka pesem, vsak dogodek za vsakogar (nasmešek).
 

Toda ravno ta film, ki ste ga posneli, bi moral biti za vsakogar od nas. To je nekaj, čemur se nihče od nas ne bo izognil. Koncu. Smrti. Odhajanju. Zakaj nas je tako strah soočiti se s tem?


Ker je to težko. Težko se je soočiti s tem, da je to stvar, ki ji nihče od nas ne bo ušel. Čeprav imam trenutno nekaj študentov, ki špekulirajo, da bo tehnologija v nekaj letih že tako napredovala, da bodo lahko genetsko modificirali celice. Nekateri od teh mladih ljudi tako sveto verjamejo v znanost, da verjamejo tudi v to, da jim ne bo treba umreti. Poglejte samo, kako je tehnologija napredovala v zadnjih petdesetih letih, hitrost sprememb je neverjetna. A za zdaj je še vedno dejstvo, da se bomo postarali in nekoč umrli. Če bomo seveda sploh imeli srečo, da se bomo lahko postarali.
 

In če bomo imeli srečo, da se bomo postarali dostojanstveno. Mar ni to eno od sporočil vašega filma Konec življenja? Da s sodelavcem tudi kot prostovoljca, negovalca na smrt bolnih, pokažeta, kako pomembno je, da se približamo umirajočim, da jih ne odrivamo iz družbe?


Gotovo. Naše telo usiha, nato zbolimo in umremo. Nihče temu ne more pobegniti. Toda kako se to zgodi, se lahko radikalno razlikuje pri vsakem posamezniku. Kdo je takrat ob meni, kdo skrbi zame, sem ljubljen, sem spoštovan, imam svoje človeško dostojanstvo?

image
John A. Bruce: Ste kdaj pomislili, da je to edini primer, ko se ne vprašate – ali bom umrl, ampak – ko bom umrl? FOTO: Tomi Lombar/delo

 

Kaj se je zgodilo v vašem življenju, da ste se odločili, da ste štiri leta z »nevidno« kamero vsak dan snemali pet oseb z neozdravljivo boleznijo, ki so se bližale smrti?


Ko začnemo razmišljati o tem in spoznamo, kaj v nas resnici vzbuja nelagodje, je to dobro. Dobro je, da razmišljamo o našem usihanju, razpadu, umiranju. Že samo misel na to, da bi izgubili najbližje, v nas vzbuja nelagodje, razmišljanje o lastni umrljivosti nas spravlja v še hujše nelagodje, zato o tem raje ne razmišljamo.

Morda so pred nami le minute, morda dnevi, toda morda nas čakajo meseci in leta, ko se bomo pomikali proti koncu z usodno boleznijo. Vprašanje je, kako te mesece, leta preživeti. Kako se bomo s tem soočili in kako si jih bomo uredili, psihološko, čustveno, socialno, v smislu dostojanstva, socialnih stikov?
 

S sodelavcem Pawłom Wojtasikom sta pred snemanjem filma šla na poseben tečaj za tiste, ki spremljajo umirajoče, da bi spoznala, kaj pomeni pomagati, skrbeti za na smrt bolne.


Da, in to je bila zelo močna izkušnja, brez tega ta film ne bi bil takšen, kot je. Gre za prakso, ki jo je razvil človek, ki je kot prostovoljec v hospicu delal deset let. Biti spremljevalec umirajočih je pravzaprav podobno kot biti spremljevalec tistih, ki se rojevajo. V tem filmu sama skrbiva za vseh pet bolnikov, midva jih hraniva, preoblačiva, nikjer ni nobene ekipe, ki bi se potikala naokrog. Je veliko tišine. In veliko sočutja in povezanosti.
 

Kot pravi mož iz vašega filma, ko se zazre v kamero z jasnim, svetlim pogledom: To smo mi, kakršni v resnici smo.


In to je res. Midva s Pawłom sva z vsemi vzpostavila resnično močen stik, najpomembneje se nama je zdelo, da samo sva. Da sva tam ob njih, z njimi. V teh trenutkih, ko najbolj potrebuješ človeško bližino.


 

Kot pravite v kratkem videu za Parsons New School, ki ga najdemo na spletu: Umirajoči so vendar še vedno živi.


To so provokativne tri minute, ki poskušajo povedati, da imamo na Parsonsu veliko profesorjev, ki se ukvarjajo z inovativnimi pristopi k oblikovanju življenja tik pred smrtjo. In če to posreduješ na izviren način, v ljudeh vzbudi pozornost. In to smo hoteli narediti – ljudi spodbuditi k razmisleku. Ker je to nekaj, o čemer ne želimo razmišljati, pa bi morali. Zato pravim, da se naš film ukvarja ne samo z umirajočimi in s procesom umiranja, ampak tudi z življenjem, ki je tako ali tako obsojeno na smrt. Torej, smo še vedno živi, vendar smo že globoko v fazi, ko se približujemo smrti.

Veste, eno od prvih vprašanj, ki ga zastavim študentom, je: Ste kdaj pomislili, da je to edini primer, ko se ne vprašate – ali bom umrl, ampak – ko bom umrl? Ker v resnici ni pogojnika, to je edini primer, ko ne moremo reči – ali. Vprašanje je samo: kdaj? In ko to izrečemo na tak način, postane zelo zelo resnično. To je nekaj, na kar lahko vsi stavimo in zmagamo.
 

Način, kako ste to rekli, sproži nekakšno katarzo, olajšanje.


Da, jezik postane v takšnem primeru zelo pomemben. Pomislite na jezik, ki ga uporabljamo, kadar govorimo o umiranju. Gotovo ste že večkrat slišali besedno zvezo, kot je recimo: oh, izgubila je bitko z rakom. Bitko? Zakaj bi to morala biti bitka? Saj nismo v vojni. In če ni zmagala, je zato poraženka?
 

Predstavljam si, da so vama ljudje, ki ste jih spremljali, ki ste jih snemali, negovali, tolažili, hranili, z njimi govorili o strahovih, o lepoti, najverjetneje prišli zelo blizu.


So, zagotovo.
 

So kateri od njih še vedno živi?


Dva sta ostala.
 

V filmu je prizor, ko eden od na smrt bolnih pacientov strmo pogleda v kamero in reče: V naši družbi se skoraj vsakdo boji smrti.


To je resnica.
 

In vi?


Jaz ne.
 

Številni ljudje, ki so del življenja posvetili prav spremljanju umirajočih, so proti evtanaziji, ker menijo, da vsak človek potrebuje svoj proces, da se pomiri z življenjem, z najbližjimi in se pripravi na odhod. In da je odhod lahko tudi lep. Kaj ste v tem procesu spoznali vi?


Nisem strokovnjak za evtanazijo, to je zelo delikatno vprašanje, tudi v filmu ne nagovarjamo neposredno te občutljive teme, toda iz mojih izkušenj z umirajočimi mislim, da se dotikamo velikih stvari. Prva je že ta, da se vprašamo, kaj lahko v takšni situaciji sam naredim zase. Kakšen nadzor imam nad sabo? Kakšne odločitve bi lahko sprejemal o svojem življenju, svojem telesu, svojem odhodu, kakovosti življenja, kakšna so moja merila dostojanstva, udobja ali bolečine?

In ko se vprašamo to, ugotovimo, da se to razlikuje pri vsaki osebi. Zato se sprašujem eno samo preprosto vprašanje: Kako lahko postavimo standarde, zakone, ki bi bili nad vsakim človeškim bitjem, ki je izjemno v svoji neponovljivosti? Kdo vam lahko pove, kako misliti, čutiti, živeti in kako umreti, če ne samo vi sami?
 

Vprašanje je tudi, ali se nekateri bolniki z neozdravljivo boleznijo zavedajo sami sebe.


Saj. Stvari postanejo zelo kompleksne, ko vstopamo v prostor demence ali alzheimerja, ko imajo osebe zmanjšano zmožnost odločanja ali pa je sploh nimajo. Kdo bo torej sprejel odločitev za evtanazijo v njihovem imenu? Zato je pomembno, da imamo takšne pogovore veliko prej. Ste razmišljali o tem in pomislili na vašo voljo, oporoko – če doživite prometno nesrečo in vas pri življenju ohranjajo le medicinske naprave, bi si želeli, da vaši domači ugasnejo stikala ali ne?
 

Bi.


To so ekstremni primeri, ampak v takem primeru bi morali pustiti nekakšna navodila, da si želite, da je vaša volja, da v tem primeru bližnji, osebje, nekdo, ki ga pooblastite, dovoli, da se stikalo izključi. To pa sproža številna druga vprašanja.
 

Vaš film ne dela zaključkov, ne poučuje, samo dovoli, da s tem, ko opazujemo podobe, ganljive prizore, prizore, ki so morda za nas neprijetni, vstopamo v paralelni svet, ki nas čaka.


Da, in to prej ali slej. Mislim, da je najbolj ključno vprašanje prav to: Kako blizu si upamo priti k umirajočim? Sami veste, da smo postali družba, ki med zdravimi in bolnimi ali umirajočimi ustvarja nenehne pregrade, včasih fizične, včasih čustvene. Kot da nočemo biti blizu umirajočih, kot da je to nekakšen virus, ki se ga lahko nalezemo. Ne želimo govoriti o tem, ker se počutimo neprijetno, prestrašeno. Kaj mislite, kako to deluje na bolne in umirajoče? Izolira jih. Marginalizira jih. Skrivamo jih. Kaj bi pomenilo, da jih pripeljemo bliže k nam? Kaj bi to pomenilo – ne samo njim, ampak tudi nam? Če si dovolimo, da bi se približali umrljivosti, potem bi se lažje soočali z našo lastno umrljivostjo. Toda mi jo odrivamo, mislimo, da se nam to nikoli ne bo zgodilo.


V Sloveniji imamo karizmatično osebnost, ambasadorko branja, pisateljico, ki se javno zavzema in širi zavest o hospicu in delu z umirajočimi, dr. Manco Košir. V Ljubljani imamo prostor s prostovoljci, ki s pomočjo pogovora, umetnosti, literature pospremijo umirajoče na drugo stran.


To se mi zdi čudovito. Da imate osebe, ki se ukvarjajo prav s tem, kako spremljajo osebe z neozdravljivo boleznijo proti njihovemu koncu in prehodu na drugo stran, to se mi zdi izjemno napredno, progresivno, to se mi zdi dosežek civilizacije. Potrebujemo čim več takšnih hiš. Mar ni to tisto, česar bi se morali najbolj zavedati kot družba – da skrbimo drug za drugega v najbolj težkih trenutkih?


V filmu je med drugim prizor, v katerem hranite staro gospo, shujšano, bolno, vaš obraz sije v sočutju in ljubezni. V tej povezanosti dveh človeških bitij je presunljiva lepota. Ste bili že rojeni s tako močno empatijo?


(Nasmešek.) Mislim, da sem že kot otrok v starših vzbujal strah, ker sem bil resnično preveč občutljiv za trpljenje drugih. Mama me je klicala otrok z Marsa (smeh). Biti preveč občutljiva oseba v tem modernem svetu je smrtno nevarno, to je prekletstvo.

Moja mama je bila prva generacija italijanskih imigrantov, njeni starši so prišli v Ameriko z ladjo, iz Neaplja, babica, ki me je vzgajala, je bila iz Palerma. Bili smo družina delavskega razreda, na obrobju Filadelfije. Moja starša sta zaradi dela za preživetje komaj končala osnovno šolo, a bila sta pametna in dobra človeka. In živeti s takšno preobčutljivostjo pomeni, da je svet lahko čudovit, vznemirljiv prostor, pa tudi zelo nevaren. Ker vse, kar se dogaja v tvoji bližini, vpijaš vase kot spužva – vse emocije, vse negativne odnose, vse krivice, bolečine drugih. To človeka izčrpa. Zato sem želel iz tega nekaj narediti, bil sem radoveden. In ostal sem radoveden, nenehno raziskujem.


Še enkrat: zakaj vas je tako potegnilo na to pot? Ste imeli izkušnjo s katerim od vaših najbližjih, s prijatelji? Je
to vprašanje preveč osebno?


Ne, ni preveč osebno. Mislim, da je veliko ljudi radovednih, zakaj sem radoveden. Vsi bi morali biti radovedni v zvezi z radovednostjo nas vseh. Imel sem številne izkušnje, in to, zakaj to počnem, se mi je razkrilo zelo počasi, skozi ves proces. Moja mama je umrla zelo zgodaj. Vse življenje je bila zdrava, nekega dne pa je šla k zdravniku in tam so ugotovili, da ima raka, ki je tako zelo napredoval, da je imela metastaze po vsem telesu. Umrla je dva tedna po tem. To je bil velik šok za vse nas, najbolj za očeta, s katerim sta bila zelo povezana.

Imaš različne načine smrti, ali umreš zaradi srčne kapi ali v prometni nesreči, imaš bolezni, ki jih poskušajo ublažiti, zdraviti, in v tem primeru imaš čas, da se posloviš od življenja, da se posloviš od svojcev. Ta čas je dragocen.
Nekateri ljudje si želijo, da bi odšli nenadno, v spanju. Ampak žal se ne zgodi tako, kot si želiš. Vsak od nas se na čisto svoj način sooča z mislijo na konec, z lastno umrljivostjo. Woody Allen recimo duhovito pravi: Ne bojim se smrti. Samo nočem biti tam, ko se zgodi (nasmešek). Drugi ljudje pravijo, da želijo imeti čas, veliko časa, da se soočijo s tem.


Kaj ste odkrili v filmu o sebi? Ste v umiranju našli določeno lepoto, o kateri govorijo nekateri ljudje, ki spremljajo umirajoče v hospic negi?


Mislim, da ni vsakdo sposoben sprejeti pojmovanja, da je smrt v resnici lahko lepa. Ali je lahko proces umiranja povezan z vašo lastno predstavo miru, miline in dostojanstva? To je vprašanje. Lahko je. Imamo dovolj časa in prostora, da se vprašamo ta ključna vprašanja?


Ko vidiš nemočna upadajoča telesa, telesa, ki jih je načela bolezen ... Shujšano telo, ki razpada, ki usiha, je za večino nekaj, česar ne bi želeli videti, dokler ne pride čas za to. In hkrati, če želiš, vidiš tudi lepoto človeškega bitja. Milino.


Da, in to je legitimno vprašanje, ker sproži vprašanje, kaj je v resnici lepo, kaj je družbeno priznano kot lepo in zakaj je tako težko sprejeti pogled na človeka, ki umira. Film, ki je imel zelo velik vpliv name, je Opening Night (Premiera) Johna Cassavetesa iz leta 1977, v katerem se poigrava z mejo med gledališčem in resničnostjo pa tudi z vprašanjem strahu pred staranjem, pred smrtjo, ki ga doživlja gledališka igralka v srednjih letih, ki jo igra izjemna Gena Rowlands. V nekem prizoru Rowlandsova na stenah svojega moža zagleda fotografije starih ljudi. Včasih si imel na stenah podobe otrok, zdaj si jih nadomestil s fotografijami teh starih ljudi. Zakaj? In on ji odvrne: Poglej fotografijo tiste starejše ženske, vsakič ko se zazrem v njen obraz, mi vsaka njena črta, vsaka njena guba govori zgodbo, je del njenih sanj, napolnjenih z bogastvom njenega življenja. In to se mi zdi lepo. Lepoto lahko najdemo kjerkoli.

Moj sodelavec pri filmu Paweł Wojtasik je rekel, da ko se približamo koncu življenja, se nam v nekaterih pogledih ta zunanji svet zazdi veliko manjši, kot je bil prej. V smislu, da manj lahko naredimo, manj se lahko vključujemo. Toda zato se naše notranje življenje lahko toliko bolj razprostre, postane širše, večje, bogatejše. Tisto, kar začutimo kot milino, lepoto, ljubezen, polnost bivanja, vse to začutimo globlje. Ker imamo čas za to, da to sploh občutimo, ker nismo ujeti v hektično rutino vsakdana, ker se nenadoma stvari, ki so pomembne, postavijo na prvo mesto. Ker nismo ujeti zgolj v površino tega, kar nam mediji diktirajo kot lepo.


Vaš film ne pridiga, samo kaže podobe miline in bolečine, lepote in tudi strahu. Njegova počasnost je v velikem nasprotju s hektičnostjo naše družbe, s produktivnostjo, s hitrostjo.


Ta naš kapitalistični svet nas sili, da smo samo tisti, ki produciramo. In nenadoma se s pomočjo bolezni ljudje ustavijo, upočasnijo. Mi, ki smo zdravi, nimamo več časa, da bi se soočili s to počasnostjo. A umirajoči nam imajo vendar toliko ponuditi. Toliko lepote, bogastva, modrosti. In to je pomembno spoznanje, ki sem ga dobil skozi ta proces.
Kako jih lahko vrednotimo kot del naše družbene tovarne, ne samo kot del naše zgodovine, ampak kot enakovreden del naše sedanjosti in prihodnosti.


Prihodnosti?


Seveda. Ne moremo gledati na umirajoče telo samo kot na nekaj, kar predstavlja izgubo in preteklost. Ne, ker je to tudi naša prihodnost: tudi mi se bomo postarali, tudi mi bomo morda zboleli. Gre tudi za prenos vrednot, ki jih bomo predali družbi, ki bo živela naprej, tudi ko nas več ne bo.

Delamo, prispevamo in se ukvarjamo drug z drugim in gradimo stvari, pa naj gre za mesta, politiko, gradimo stvari, ki bi morale živeti naprej, dlje od našega umrljivega življenja.

Hannah Arendt je govorila o tem, da nesmrtnost ne pomeni, da želimo živeti večno, ampak da razmislimo o tem, da bo naš prispevek k družbi takšen, da bo preživel naša življenja. In če bi to kot človeštvo končno res dojeli, morda ne bi tako zastrupljali zemlje, morda bi naredili radikalnejše poteze, da zmanjšamo onesnaževanje, zajezili podnebne spremembe, morda ne bi sprejemali odločitev, da so milijoni in milijoni ljudi po svetu prisiljeni v to, da so postali begunci ...

A naša civilizacija se vse bolj usmerja v kratkoročne rešitve, ki jih vodi korporativni kapital, in s tem ustvarja in predstavlja grožnjo sama sebi. Težko je to sprejeti. Ampak to je človeštvo danes. A človeštvo je nad vsem, nad mojo lastno umrljivostjo.


Kako se je torej filmski režiser znašel v vlogi profesorja, kako v vas sobivata umetnik in predavatelj, ki razvija inovativne rešitve v zvezi s strateškim oblikovanjem in ki ga vabijo na predavanja povsod po svetu?


Zanimalo me je, kako lahko sooblikujemo atmosfero, ki ljudi združuje in zbližuje, namesto da jih ločuje. To je tisto, kar počnem (nasmešek). Nisem strokovnjak za industrijski dizajn, sem ekspert za oblikovalske strategije, za oblikovanje načinov za raziskovanje, da pri študentih vzbudim željo po raziskovanju, radovednost in jim pomagam poiskati možnosti, kako lahko sobivamo, kako delimo naše različne perspektive.


Participatory Led Design?


Participatornost, vključevanje, to je ključni pojem za nove rešitve in poti v 21. stoletju. Pripeljati skupaj različne perspektive, različne poglede, vsem prisotnim omogočiti atmosfero, da podpremo izmenjavo različnih pogledov, mnenj, to delam.


Arhitektura prihodnosti? Mesto prihodnosti? Ureditve prihodnosti?


Ne želim razmišljati o problemih in rešitvah, to je zastarelo. Razmišljam o izzivih, o novih poteh naprej. Recimo jim bolj pozitivne poti naprej. Nikoli ne gre za to, da bi bila tam zunaj samo ena prava rešitev, mislim, da je to naivno.


Pred nekaj tedni sem podobne ideje poslušala na podelitvi prestižnih evropskih arhitekturnih nagrad v Barceloni. Nagrajeni arhitekti so govorili o radodarnosti, sočutju, o vključevanju ljudi v načrtovanje stanovanjskih hiš. Spet je na površje prišel občutek za sočloveka.


Gotovo že nekaj zadnjih dekad prihaja v ospredje trend, ki mu rečemo human centered design, oblikovanje, ki se osredotoča na človeka, oblikovanje, ki mu rečemo tudi bottom up design. Oblikovalski sistemi in servisi, bottom up, od spodaj navzgor, so začeli nadomeščati projekte top down, torej od zgoraj navzdol, s pozicije velikih struktur in sistemov. In rad razmišljam, da je moje delo nekakšen most med obema, nekje na sredini, kot povezovalec. In še nekaj je: poleg do človeka prijaznega oblikovanja moramo razmišljati tudi o oblikovanju, ki bo prijazno do drugih oblik življenja. Kaj pa drevo, sova, ribe, mravlje, skala, reka? Tudi ti so tukaj, med nami, z nepremišljeno arhitekturo, načrtom mesta jih lahko poškodujemo.


Torej mravlje, ptice, drevo, kamen prav tako vidite kot del oblikovanja? Kdo jih je oblikoval, po vašem?


Aha, tu prihajamo na tisto spolzko področje (smeh), ne vem, kdo jih je oblikoval, ne bi se rad zapletel v kakršne koli zgodbe o izvoru sveta (smeh). Toda tukaj, na našem planetu, ki je zelo krhek, lahko s svojimi posegi v okolje, ki jih lahko nadzorujemo, razmišljamo tudi o posledicah, ki jih bodo te intervencije imele na živo naravo, na ta planet. O tem govorim. Zelo egoistično se usmerjamo samo v človeka in njegovo udobje, zato pravim, da je tako imenovani do človeka prijazen dizajn zelo dvoumen termin. Kaj pa krava na polju, komarji nad močvirjem, ptice – gre za celoten sistem, ki ga moramo vzeti v obzir.


Kakšen je bil vaš prvi vtis, ko ste vstopili v naše mesto? Kaj vas je navdihnilo? Kaj bi popravili? Kako ste začutili njegov utrip?


Tu sem bil premalo časa, da bi lahko naredil natančnejšo analizo. A moj prvi vtis je bil, da je to mesto, pravzaprav cela dežela v zelo vznemirljivem, razburljivem obdobju, strukturalna zgodovina te države, ki je šla skozi tranzicijo in je naredila ogromen preskok. Zdaj ste v fazi velike priložnosti, da se usmerite v popolnoma nove smeri.
Čutim optimizem, ki ga morda sami ne zaznavate, lepo energijo, sposobnost, da reflektirate, kaj pomeni živeti v takšni državi, ki ima odprte možnosti za nove poti. Od strokovnjakov, oblikovalcev, arhitektov, aktivistov do vladnih uradnikov, inženirjev ... vsi prispevajo k temu, kaj bo za vas postala nova pot. In participacija vseh, ki verjamejo v boljšo pot, je zame velika ideja.


Kako ste se povezali s sodelavcem Biotop Designa, mladim arhitektom, predavateljem in raziskovalcem Anžejem Zadelom?


Z Anžejem sva se povezala na univerzi, na Parsons School of Design, kjer je zaključeval doktorat. Ko je bil tam v New Yorku, je izrazil željo, da bi tudi poučeval, in ker sem bil direktor podiplomskega študija, sem ga povabil kot profesorja v zelo progresivni program Strategic Design and Management.

Torej, poznam ga dolgo, sodelovala sva v oblikovanju različnih delavnic, s katerimi poskušava vzpostaviti določena orodja in spremeniti ustaljene načine razmišljanja; to, kar sva naredila tudi v okviru Biotop Designa, v vašem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, potovala sva v Šanghaj, tam sva v okviru akademske konference imela kar nekaj delavnic.

Tako da deliva veliko skupnih prepričanj o določenih teorijah in metodah, ki vključujejo velik del tega, čemur pravimo Participatory Design Led Research. Tu ne gre toliko za dizajn sam po sebi, ampak kako uporabiti dizajn kot način, kako se učiti, kako biti globlje v situaciji, kako dovoliti glasovom vseh udeleženih, da sodelujejo, da soustvarjajo. Oni so strokovnjaki, ne midva.

Sem sem prišel ne kot strokovnjak za določen tip dizajna, ampak da bi pomagal vašim strokovnjakom z znanjem, izkušnjami, veščinami, da se povežejo v celoto in ustvarijo novo pot. Če vsi stopimo skupaj, s svojimi perspektivami z različnih področij, delimo svoje znanje za skupno dobro. Veste, kakšna moč je to? Moč, s katero se stvari lahko premaknejo naprej. In to me navdihuje in vznemirja.