Miro Cerar: Odkar smo na oblasti, je politika manj primitivna (VIDEO)

Volilni intervju z Mirom Cerarjem: Dokler SDS pod vodstvom Janeza Janše ne spremeni radikalnih populističnih stališč, z njimi ne morem in ne želim sodelovati.
Fotografija: Miro Cerar: Bližji mi je stil vodenja, kjer se v procesu sprejemanja odločitve prisluhne različnim družbenim skupinam in političnim akterjem, potem pa je treba v realnem času sprejeti odločitev. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Odpri galerijo
Miro Cerar: Bližji mi je stil vodenja, kjer se v procesu sprejemanja odločitve prisluhne različnim družbenim skupinam in političnim akterjem, potem pa je treba v realnem času sprejeti odločitev. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Stranko, ki je sprva nosila njegovo ime, je leta 2014 ustanovil le nekaj tednov pred volitvami. SMC je na volitvah pred štirimi leti zbrala osupljivih 34,5 odstotka glasov, kar ji je zagotovilo 36 poslanskih sedežev. Pravnik, ki bo avgusta letos dopolnil 55 let, sporoča, da se ponovno poteguje za premiersko funkcijo, da s Stranko modernega centra dokonča začete projekte.

Katera poglavja bo imela knjiga Kako sem otrokom razložil vladanje?

(Nasmeh in razmislek.) Ponovil bi nekaj ugotovitev iz knjige Kako sem otrokom razložil demokracijo. Ko gre za vladanje, je treba razložiti, kaj pomeni koalicijsko vladanje. Sodobna demokracija terja veliko dialoga, napora, da so vsi relevantni akterji vključeni v proces odločanja. Tako koalicijske stranke kot tudi različne družbene skupine – od občin, gospodarstvenikov, sindikatov, nevladnih organizacij do raznih društev, združenj upokojencev, športnikov, veteranov. Treba je biti inkluziven. To je kompleksnost, ki jo je najtežje razumeti. Ljudje imajo o demokraciji pogosto poenostavljene, črno-bele predstave, zadeva pa je mavrična. To moraš v procesu odločanja upoštevati. Ko sprejmeš premišljeno odločitev, moraš stati za njo in zanjo prevzeti odgovornost. Prevzemanje odgovornosti pa je nekaj, kar v Sloveniji pogosto izostane. Tako kot je opaziti tudi strah pred sprejemanjem odločitev. Jaz tega strahu nimam. Sem pa zelo naklonjen temu, da pred sprejemanjem odločitev prisluhnem različnim skupinam in sogovornikom.

Ali so zaradi tega, ker je potrebnega veliko dialoga, na koncu odločitve boljše ali slabše?

Če voditelj zna prisluhniti in ima znanje ter širino, da razume dolgoročni pomen odločitev, potem je proces, v katerega je vključenih več akterjev, boljši. Vsako avtoritarno vodenje na kratki rok prinese odrezave odločitve, ki so morda dopadljive, na dolgi rok pa se običajno izkažejo za slabe. In koristijo le ožjim skupinam, ne pa celotni družbi.

Če se ozremo na 25 let parlamentarne demokracije, smo imeli v Sloveniji oba stila vodenja – dialoškega in komandnega. V politiki ste bili dolgo nekakšen bližnji opazovalec. Kateri stil vodenja vam je bil takrat bližji?

Bližji mi je stil vodenja, kjer se v procesu sprejemanja odločitve, kot sem dejal, prisluhne različnim družbenim skupinam in političnim akterjem, potem pa je treba v realnem času sprejeti odločitev. Od tu dalje je treba stati za svojo odločitvijo in z njo obstati, včasih tudi zelo odločno. Ni več cincanja. Denimo kot v primeru arbitraže – ko sem se odločil, da gremo po pravni poti naprej, ni bilo več odstopanja. Seveda smo to odločitev zelo dobro premislili. Ta kombinacija se mi zdi edina prava.

Kakšna bo Slovenija čez štiri leta, če bo SMC ponovno v vladi?

Leta 2014 sem v politiko stopil zato, da pomagam Sloveniji, ki je bila globoko v krizi. Kot največja stranka smo imeli tudi v parlamentu odločilno vlogo pri vseh procesih odločanja. Danes rezultati govorijo sami zase. Vsi kazalci – finančni, ekonomski, socialni – so pozitivni. Dosegli smo politično stabilnost. Smo država, ki jo Evropa in svet priznavata za sogovornika in relevantnega partnerja. Vključeni smo v razne iniciative, tudi sami dajemo pobude, smo na svetovnem parketu. Smo država, ki je odprta, ki spodbuja domače gospodarstvo, in gospodarstvu smo hvaležni za ves razvoj. Smo država, ki prisluhne tudi socialno ranljivim skupinam – invalidom, nezaposlenim, upokojencem. Predlagamo reforme. Nekatere nam je uspelo uresničiti, druge so v procesu. Ni naključje, da je predsednik evropskega sveta dejal, in to v slovenščini, da je Slovenija zgodba o uspehu.



Na podlagi te pozitivne bilance menim, da je SMC dokazala, da zna voditi vlado in državo ter stabilizirati politiko. Kar je posebej pomembno: dokazali smo, da znamo dvigniti nivo politične kulture. Odkar smo na oblasti, je politika manj primitivna, četudi je primitivizem in sovražni govor še zaslediti. Bolj se ukvarjamo s prihodnostjo, razvojem. Naredili smo premike, ki jih potrjujejo tudi statistike. Kot predsednik SMC si želim, da s to zgodbo nadaljujemo, dokončamo projekte, ki smo jih začeli, in še bolj uveljavimo vladavino prava, boj proti korupciji in ohranimo stabilnost. Sistemi, kot so gospodarstvo, šolstvo, znanost in kultura, lahko delujejo le v stabilnosti. Zato si prizadevamo, da bi znova dobili mandat za sestavo vlade in imeli v njej vodilno vlogo. Če se to ne bo zgodilo, bi osebno to štel za neuspeh. Vsak dan zadnja štiri leta sem si prizadeval za boljšo Slovenijo in zato so kazalci dobri. Če to ni dovolj, potem me Slovenija v tej vlogi očitno ne potrebuje. A bojim se, da se bomo v tem primeru vrnili v druge čase.

Etablirane stranke so nas pripeljale v krizo, saj so s slabimi praksami in premajhno osredotočenostjo na prihodnost Slovenijo preslabo pripravile na pretrese in krizo ter jo s korupcijskimi aferami celo same zapeljale vanjo. Govorim o Tešu 6, orožarskih aferah, patriah, avtocestnih slabih praksah. Poglejte, koliko je bilo umetnih stečajev, slabih bančnih posojil. Če bodo te stranke ponovno prevzele vodenje vlade, se vprašam, kam nas bo to pripeljalo. Iskreno si želim, da bi volivci prepoznali, da je SMC tista, ki je uspešno naredila premik iz krize v razvojno naravnano državo, v kateri vsi živimo bolje kot pred štirimi leti. Boli me sicer, da mnogim še vedno ni dovolj dobro. A prav zato si želim, da bi lahko nadaljevali zastavljene projekte, tako tiste socialne kot infrastrukturne, denimo drugi tir, ki smo ga premaknili z mrtve točke, tretjo razvojno os …

S katero stranko ne bi šli v koalicijo?

Zame je bolj pomembno to, s kom si želimo sodelovati. Smo levosredinska socialnoliberalna stranka, ki je dokazala, da zna povezati politični prostor. Povezovali smo znotraj koalicije in jo obdržali do konca mandata. Segli pa smo tudi prek sredine in v državnem zboru dosegali tudi dvotretjinsko večino, česar prejšnje vlade pogosto niso znale. To nam je uspelo pri zelo pomembnih projektih, vpisu pravice do pitne vode v ustavo in ustavnem fiskalnem pravilu. Država si je postavila samoomejitev glede državnih financ, da ne bi trošili več, kot smo pridelali, kar nas je v preteklosti pripeljalo v krizo. SDS pri obeh omenjenih projektih ni sodelovala. Delovala je tako, kot da se ne bi želela postaviti na stran, ki vodi v konstruktivno prihodnost. Zato pri SDS ne berem programa, temveč spremljam, kakšna so njihova dejanja. Straši me, ko poslušam, da bodo ukinili nevladne organizacije. S stranko, ki najavlja državo strahovlade in zapiranja, težko sodelujem, še posebej če podpira sovražni govor in ni naklonjena vladavini prava.

Želim si sodelovanja s strankami, ki znajo misliti odprto, ki so svobodomiselne, z nekaterimi novimi političnimi obrazi, ker upam, da so neobremenjeni s preteklimi izkušnjami in z aferami.

Torej bi s SDS težko sodelovali – približno tako kot je Drnovšek težko sodeloval s krščanskimi demokrati ali SLS. A vendarle je sodeloval ...

Dokler SDS pod vodstvom Janeza Janše ne spremeni radikalnih populističnih stališč, z njimi ne morem in ne želim sodelovati.

V vašem mandatu v državnih podjetjih ni bilo kadrovskih sprememb, medtem ko je tik pred volitvami v javnih agencijah kadrovski kaos: Umar, AZN, AVK, Akos, SDH. Naslednji vladi zapuščate kadrovsko zmedo. Kako ste dopustili, da se vam je to zgodilo?

O kakšni zmedi je govora? Umar vsa štiri leta deluje nemoteno in strokovno, v delovanje tega organa nisem posegal. Kljub različnim insinuacijam je Umar ohranil vodstvo, čeprav izvira iz drugih političnih časov. Delovali so strokovno, kar vlada potrebuje, saj ji to zagotavlja neprizanesljiv in objektiven vpogled v gospodarska gibanja. Vlada je na seji ta četrtek podaljšala vedejevstvo mag. Boštjana Vasleta. Agencija za varstvo konkurence (AVK) deluje. Dejstvo pa je, da je težava z direktorjem, saj je ministrstvo za gospodarstvo sledilo uveljavljeni pravni praksi in imenovalo gospoda Matvoza za direktorja. A so pristojne institucije ugotovile, da način imenovanja, kot je bil uveljavljen vsa ta leta, ni zakonit. Nato je minister Počivavšek pozval gospoda Matvoza, naj se umakne s funkcije, a je gospod Matvoz tudi sam sprožil upravne postopke in zdaj čaka, da se bodo morda razrešili v njegov prid. Menim, da je to dejanje sporno, a nimam pristojnosti, da bi neposredno posegel v zadevo. Čakamo torej na razplet dogodkov.

Miro Cerar: Umar vsa štiri leta deluje nemoteno in strokovno, v delovanje tega organa nisem posegal. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Miro Cerar: Umar vsa štiri leta deluje nemoteno in strokovno, v delovanje tega organa nisem posegal. FOTO: Voranc Vogel/Delo


Omenili ste tudi AZN in Akos, tudi ta telesa delujejo. Če sem samokritičen: ni mi všeč, da smo ostali pri vedejevstvu, ampak ti mandati so se iztekli v času, ko se je v koaliciji začelo kazati, da koalicijska partnerja Desus in SD že začenjata predvolilno kampanjo. Morda sem bil nekoliko naiven, ker sem verjel, da se bodo zadeve odvile do konca mandata. Vlada je v tem času še sprejemala pomembnejše odločitve, pri kadrovskih vprašanjih pa so zadeve postale občutljive, zato nisem želel na silo, zgolj s prevlado SMC odločati o tem. Zato se mi ni zdelo nič narobe, da še pol leta na mestu vedeja ostane nekdo, ki je v teh organih že prej dobro deloval in ohranjal njihovo kontinuiteto, ter o tem odloči nova vlada.

Ali dopuščate možnost, da prek Hrvaške pride večja skupina beguncev?

Situacijo na celotnem Balkanu, pa tudi širše, ves čas spremljamo z različnih zornih kotov. V zadnjih mesecih se je pretok migrantov prek novih balkanskih poti res povečal, niso pa niti približno tako pretočne, kot so bile v kritičnem obdobju v letih 2015 in 2016. Zato smo v stalni koordinaciji z državami na tej poti in evropskimi institucijami. Slovenija je v letih 2015–2016 prevzela vodilno koordinativno vlogo pri reševanju balkanske poti. Z našo pobudo je tedaj prišlo do učinkovitejšega nadzora na makedonsko-grški meji, kar je ustavilo prehod ilegalnih migrantov. V zadnjem času, ko se je ta pretok povečal, gre praviloma za ilegalne migrante, ki jih prek meja prevažajo kriminalne združbe. Zahteval sem, da se okrepi budnost naše policije in vojske na meji. Če bo potrebno, bomo njihovo prisotnost na mejah v jugovzhodni Sloveniji še okrepili.

V zadnjih dneh opažamo, da je koordinacija, o kateri smo večkrat neformalno govorili, nazadnje tudi v Sofiji, kjer sem bil na srečanju EU in Zahodni Balkan, porodila rezultate, saj v teh dneh ni večjega pretoka. Zato upamo, da bodo tudi na ravni drugih držav, kot so Bosna in Hercegovina, Črna gora, Albanija, sprejeti strožji ukrepi, tudi s pomočjo EU in Slovenije. Ne bom dopustil, da bi Slovenija postala begunski žep. Vedno pa si bom prizadeval za izvajanje korektne migracijske in azilne politike ter za razumevanje razlike med tistimi, ki svoje države zapuščajo v strahu za življenje in jim je treba zagotoviti dostojno, humano pomoč. Vedno se bom zavzemal za to, da smo pri tem solidarni, predvsem pa moramo zagotoviti varnost tako naših državljanov kot samih migrantov. Vse to smo doslej uspešno zagotavljali. Menim, da je bila naša politika v tem uravnotežena. Slovenija je zelo aktivna v spodbujanju evropskih rešitev v deželah Severne in podsaharske Afrike, na Bližnjem vzhodu, pa tudi širše v Aziji, da bi torej reševali probleme tam, kjer so izvori kriz.

Boste odstranili rezilno žico, če boste dobili nov mandat za sestavo vlade?

Ta proces že poteka. Tehnične ovire, tudi rezilno žico, smo postavili v času največje krize, ko je hrvaško-slovensko mejo prečkalo tudi do 12 tisoč migrantov na dan. To smo storili samo zato, ker smo morali usmeriti migrante na skupne vstopne točke, da smo lahko nadzirali vstop in za njih tudi poskrbeli, saj v prehodnih državah zanje žal nihče ni poskrbel. K nam so prihajali v slabem stanju, mi smo tedaj to zares dobro uredili. Takoj ko se je zmanjšala stopnja množičnih ilegalnih prehodov in ko je tudi Hrvaška začela ubirati nekoliko bolj korektno pot, saj je prej sama spodbujala razpršeno prehajanje meje, kar je bilo nevarno za naše ljudi in za migrante, smo začeli uveljavljati politiko, da se žičnata ograja nadomesti s panelno ograjo, s čimer bomo nadaljevali. Ta hip še ne moremo umakniti tehničnih ovir, saj strokovnjaki na terenu ugotavljajo, da jih na določenih mestih še vedno potrebujemo. Si pa kot človek, državljan in kot predsednik vlade želim, da bi jih lahko čim prej odstranili. Pomembno je, da krepimo policijske vrste. S posebnim vladnim sklepom smo predvideli 107 novih zaposlitev v policiji za šengensko mejo, kar je zelo pomembno z vidika varovanja. S tega vidika zato menim, da nam bo v naslednjem mandatu uspelo žičnato ograjo v celoti nadomestiti s panelno ali pa jo povsem odstraniti.

Miro Cerar: Kakršen koli prevzem mora vedno potekati zakonito in po standardih, o katerih odločajo pristojni organi. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Miro Cerar: Kakršen koli prevzem mora vedno potekati zakonito in po standardih, o katerih odločajo pristojni organi. FOTO: Voranc Vogel/Delo


Kdo so prijatelji Slovenije?

Imamo veliko prijateljev. Ko sem nastopil mandat, sem na svojo grozo ugotovil, da se ministri prejšnjih vlad večinoma niso udeleževali sej Sveta EU v Bruslju. Zato sem leta 2014 jasno zahteval, da vsi ministri redno hodijo v Bruselj in se pogovarjajo s svojimi kolegi na najvišji ravni. Če namreč pošlješ tja nekega visokega uradnika, te ne jemljejo resno. S tem, ko sem postal zelo aktiven sogovornik v evropskem svetu, smo v evropskih institucijah spet postali faktor. Ko smo Slovenijo potegnili iz krize, ko smo dali pobudo za rešitev migrantske krize, ki se je tudi uresničila, sem sodeloval na več sestankih, ki so bili na mojo zahtevo sklicani na ravni Evropske unije. Tako si je Slovenija pridobila dodaten ugled, ne le zaradi reševanja migracijske krize, ampak tudi kot poznavalka balkanskih razmer. Kot sem že večkrat rekel: ko si v krizi, si plen, ko si uspešen gospodar, postaneš partner. Ni naključje, da se je Donald Tusk pri nas oglasil kar dvakrat, enkrat pred odhodom v Makedonijo, kjer je bila huda vladna kriza, in drugič, ko se je pripravljala konferenca v Sofiji. O tem sem se pogovarjal tudi z drugimi voditelji, ker si želijo slišati moje mnenje in mnenje naše vlade. Rekel bi, da smo v dobrih odnosih z vsemi članicami Evropske unije in veliko večino držav v svetu. Posledično o tem pričajo tudi investicije, ki prihajajo v našo državo, tako iz Kanade, Japonske, Kitajske in sosednjih držav, pa tudi to, da nas različne države vabijo na konference in razna srečanja. Kot članica Evropske unije moramo ostati v jedrnem delu EU, kar pomeni, da smo verodostojna članica šengenskega in evrskega območja in da podpiramo nadaljnje integracijske interese, kjer je to v nacionalnem interesu.

Torej Balkan?

Sem velik zagovornik integracije zahodnega Balkana v EU. Zavedam se težavnosti tega procesa, ampak to je edini način, da to območje varnostno stabiliziramo. Če v nekaj letih teh držav ne bomo povezali z EU, bodo prevladali interesi drugih velesil, Rusije, Turčije, Kitajske, in bo ta del za EU izgubljen. Na to stalno opozarjam kolege iz evropskih držav. Slovenija je država srednje Evrope s posebno geostrateško lego. Smo povezovalec med vzhodom in zahodom, severom in jugom. To nam priznajo. Zato sem se še posebej potrudil, da sem navezal stik s tremi jedrnimi državami, ustanoviteljicami EU, državami Beneluksa. Želim si, da bi Slovenija imela v tem krogu intenzivne sogovornike. Belgija, Nizozemska in Luksemburg so države, ki z nami delijo ključne evropske vrednote. Takoj ko je bila sprejeta, so javno podprle implementacijo arbitražne odločbe – še preden je evropska komisija podala izjavo podpore implementaciji. V formatu Slovenija-Beneluks sem že imel nekaj posebnih srečanj, ki so bila izredno plodna. Na zadnjem smo na primer na mojo pobudo sprejeli skupno stališče, da bomo predlagali, da se v prihodnjo evropsko finančno perspektivo vključi krožno gospodarstvo kot ena ključnih kategorij za prihodnost Evrope. Poleg tega imamo velike zaveznike na področjih, kot sta migrantska politika in arbitraža.

Zakaj v času vaše vlade ni bilo uradnega obiska v Beli hiši?

Ko sem začel vodenje vlade, je bila prva, skoraj obsesivna skrb, kako Slovenijo potegniti iz krize in jo repozicionirati znotraj Evropske unije. Dvakrat sem obiskal Merklovo v Berlinu, bil sem v Parizu pri tedanjem predsedniku Hollandu, z več evropskimi voditelji sem se srečal, ker sem si prizadeval za to, da se Slovenija izvije izpod nadzora čezmernega primanjkljaja. Ko sem prevzel vlado, nam je grozilo kar dvanajst zavez EU. Vse smo izpolnili in ostali ekonomsko in finančno suvereni. Šele nato smo fokus lahko usmerili širše. Po dveh letih smo sanirali finance, vzpostavili organizirano gospodarjenje z državnim premoženjem. Bil sem izredno šokiran, da tega ni bilo že prej, in smo šele v tem mandatu vlade zagotovili strategijo upravljanja z državnimi naložbami, precej pozno za neko resno državo – s tem smo pripomogli k urejenemu gospodarjenju z državnimi podjetji, infrastrukturo in zavarovalnicami. Potem je prišel čas, da intenzivneje posežemo na mednarodno prizorišče. Iz tega so se rodile gospodarske investicije Yaskawa, Magna in podobne, tudi s pomočjo gospodarske diplomacije. Prišel je čas za diplomacijo z Rusijo, Ameriko, Kitajsko. Kot veste, sem imel osebne stike z voditelji teh držav. V neposrednih bilateralnih pogovorih sem bil trikrat ali štirikrat s kitajskim in ruskim premierom.

V ZDA pa se dogajajo procesi, iz katerih je razvidno, da ima predsednik Trump svoje prioritete. Pozornosti ne usmerja na probleme, ki so relevantni za nas, kot je denimo arbitraža med Slovenijo in Hrvaško, ampak te zadeve prepušča nižjim nivojem. Ker je Trump zavzel neko držo, nisem videl dodane vrednosti v tem, da bi si posebej prizadeval za uradni obisk. Seveda pa ni zanemarljivo, da sem se tudi z njim dvakrat osebno na kratko srečal in se pogovoril. Zelo si prizadevam, da bi Sloveniji in EU uspelo, da ameriška politika ne bi bila protekcionistična do Evrope. Mislim pa, da mora Trump odgovoriti na izzive na domačem prizorišču. Zato z ZDA sodelujemo na drugih nivojih. Sestal sem se tudi s podpredsednikom Penceom, ko sem bil v Črni gori na skupnem srečanju.

Ker omenjate arbitražo – je minister Erjavec po vašem mnenju odgovoren za polom arbitraže?

Minister Erjavec je nekoliko nepremišljeno govoril o svojih občutkih glede arbitraže, kar procesu ni bilo v korist. Iz sfere zunanjega ministrstva izhaja afera s prisluškovanjem in vsemi posledicami. On sam ni neposredno zagrešil teh dejanj, zato sem v času, ko se je to dogajalo, ocenil, da lahko ostane zunanji minister. Poleti 2015, ko je prišlo do prisluškovalne afere, je bil Erjavec ravno na dopustu v Franciji, zato sem moral sam reševati zadevo, ko je bila najbolj akutna. Erjavec je bil namreč vsaj posredno objektivno soodgovoren za dogajanje. Moram dodati, da tudi njegove kasnejše izjave, predvsem lani, ko smo se trudili za implementacijo arbitraže, niso bile v korist Sloveniji, ker je javno razkrival nekatere načrte, o katerih smo se pogovarjali v zaupnem koalicijskem okolju. To je bilo z njegove strani nepremišljeno. Obžalujem, da je do tega prišlo.

Če boste znova mandatar, bi Karla Erjavca ponovno povabili, da prevzame vodenja zunanjega ministrstva?

Ne. Bistvene razloge sem že nakazal.

Včasih obstaja vtis, da ima Slovenija zelo dobre odnose z Rusijo. Gre za politiko vaše vlade ali za avtorski prispevek sedanjega ministra za zunanje zadeve?

To, da je Slovenija članica EU in Nata in da je to primarni interes in zaveza, ne more spremeniti dejstva, da potrebujemo prijateljske odnose z vsemi državami, ki smo jih vzpostavljali v preteklosti. Ruska federacija je prijateljska država. Z njo sodelujemo tako ekonomsko, kulturno, na področju športa, obujanja skupnih zgodovinskih momentov, kot je kapelica na Vršiču. Navsezadnje naša podjetja potrebujejo ruski trg. Podpiram sodelovanja z Rusijo v okvirih, ki nam jih dopuščajo zaveze znotraj EU. Tako sem predsedniku Putinu in premieru Medvedjevu v pogovoru zelo jasno povedal, da smo tudi mi zagovorniki sankcij, dokler bo Slovenija skupaj z EU menila, da Rusija krši mednarodno pravo. Res pa je, in tega ne morem zanikati, da je Erjavec vodil nekoliko neuravnoteženo politiko, da je na račun prijateljskih odnosov z Rusijo nekoliko zanemaril odnose z zahodom. V določeni meri sem to kompenziral sam. V prihodnji vladi bo treba poskrbeti, da ima zunanje ministrstvo uravnotežen odnos.

Ali boste šli v predvolilno koalicijo Jankovića in Erjavca?

Ne. Ta koalicija je zelo nenavadna. V njej je namreč stranka Zorana Jankovića, ki sploh ne kandidira na volitvah. Skrajno nenavadno je, da se stranka, ki ne gre na volitve, veže v predvolilno koalicijo. Če sem direkten, Karla Erjavca ne vidim kot potencialnega mandatarja. V koalicijo se ponavadi zbirajo stranke, ki predvidevajo, da bo ena od njih ponudila mandatarja. Tudi s tega vidika je ta koalicija nenavadna. Nisem za koalicijo proti nekomu iz preteklosti, ampak za koalicijo za prihodnost. Če se s kom politično povezujem, tudi onkraj koalicijskih okvirov, se vedno povezujem za dober namen. Tako smo se v nekem trenutku povezali z Novo Slovenijo, da bi uredili spoštljiv pokop povojnih žrtev. Morali smo narediti korak čez mejo, z Novo Slovenijo, ki je imela glede tega konstruktivne predloge.

Preseneča me, da v tej kampanji ni ena od ključnih tem vprašanje prihodnosti NLB. Kakšna bo usoda lastništva NLB v prihodnjem mandatu vlade?

Skupaj z vlado si prizadevam, da bi omejil slabe posledice odločitev prejšnje vlade, ki se je preveč radodarno odločila privoliti v zaveze iz Bruslja. Moram biti pošten in vem, da je bila takrat težka situacija, pa vendar zaveze, da bomo prodajali filiale, če banka ne bo prodana, pa da bomo banko obvezno prodali, so bile dane le malo nepremišljeno. Jaz take zaveze, kot jo je sprejela vlada Alenke Bratušek, ne bi sprejel. Tukaj pa je še en dodaten problem. Glede NLB imajo številne stranke slabo vest. Mnoge so prek vlade ali mimo nje sodelovale pri tem, da so podpirale nedovoljene bančne prakse – ne le v NLB, tudi širše –, ki so povzročile ogromno bančno luknjo in veliko drugih nepravilnosti v bančnem sistemu. Ne nazadnje tudi nezakonito pretakanje denarja iz Irana skozi NLB. Vse te stranke čutijo zadrego glede NLB, ker imajo tam še kakšne interese ali pa bi se utegnili razkriti njihovi pretekli grehi. SMC igra tu zelo pomembno vlogo, ker je s tem neobremenjena. Zagotavljam vam, da smo pri presoji, kako ravnati v tem mandatu, imeli pred očmi izključno interese davkoplačevalcev, ki so že plačali visoko ceno za dokapitalizacijo. Bilo bi popolnoma nesprejemljivo, če bi dovolil, da bi bili ponovno oškodovani, če bi bila NLB prodana pod ceno. To nam je grozilo lani. Najprej so nas svetovalci NLB iz Deutsche Bank prepričevali, da se cena zaradi prenesenih deviznih vlog hrvaških varčevalcev ne bo poslabšala in bo cena za prodajo dobra. Zato smo v vladi pustili, da postopek za prodajo teče, kot se je zavezala prejšnja vlada. Ko so ti isti svetovalci po nekaj mesecih radikalno spremenili svoje stališče in SDH sporočili, da bo cena za banko bistveno nižja, kot je bilo predvideno, in je SDH na vlado naslovil vprašanje, ali lahko prodamo po tako nizki ceni, smo prižgali rdečo luč. Povsem utemeljeno, ker bi banko prodali toliko pod ceno, da bi naše davkoplačevalce oškodovali tudi za 400 milijonov evrov. Toliko je bila namreč ocena, koliko znaša tveganje prenesenih hrvaških vlog. Takrat smo zamrznili to zavezo in začela so se pogajanja. Ta postopek se bo nadaljeval v juniju in juliju, verjamem, da se bomo morali doma pogovoriti o tem v širšem političnem prostoru, nato pa bo moral tisti, ki bo sprejel določen dogovor z evropsko komisijo glede prodaje, prevzeti končno odgovornost.

Kakšno je vaše mnenje o odločitvi vlade Janeza Janše 2008, da NLB ni prodala takratnemu belgijskemu partnerju?

Po bitki je lahko biti general. Danes vemo, da bi prodaja banke lahko preprečila nadaljnje slabe prakse, predvsem pa megalomansko dokapitalizacijo. Tudi v SMC smo si želeli, da bi v Sloveniji imeli sistemsko slovensko banko, ki je v večinski lasti naše države, ki bi kljub temu zagotavljala kvalitetno upravljanje, po načelih korporativnega upravljanja, in ki bo garant, da lahko v težkih časih domača podjetja pri njej dobijo kredit. Če bi lahko imeli sistemsko domačo banko, bi jaz in SMC to podprla. Tukaj pa je seveda veliko čejev. Je pa ta Janševa takratna odločitev v neskladju s tem, kar sam ves čas govori.

Še ena večja zgodba ostaja nedorečena – prevzem Pop TV in Kanala A. Kakšno je vaše stališče do tega medijskega prevzema?

Zelo jasno. Kakršen koli prevzem mora vedno potekati zakonito in po standardih, o katerih odločajo pristojni organi. Obžalujem, da minister Peršak tu ni opravil svoje naloge, kajti menim, da bi njegovo ministrstvo moralo prevzeti odgovornost in podati ustrezno strokovno oceno, saj bi predvsem pristojni direktorat za medije moral prevzeti vsebinsko stališče do tega, ker je najbolj usposobljen za presojo medijskega prostora po zakonu. Drugič, naj spomnim, da je bilo opozorjeno, da sem se tudi sam sestal z investitorjem. To je res. Povedal sem mu, da bo vsak tuji investitor, ki prinese dober poslovni model, ki za Slovenijo ni škodljiv in ki ravna legalno, vedno dobrodošel. Moral pa bo skozi sita naših regulatornih organov. Zdaj vse ostaja na AVK, saj je to organ, ki bo presojal primernost tega vstopa na naš trg. V nobeni fazi se nisem ne jaz osebno ne vlada vmešaval v ta proces, ker mora potekati apolitično. Izrazil pa sem stališče, naj poteka v skladu z zakonom in da mora AVK presojati zadevo širše: ne le z vidika gospodarskih učinkov, temveč tudi z vidika učinkov na medijski prostor. Ne smemo dopustiti, da bi prišlo do prevzema brez dobrega strokovnega vpogleda in nadzora. Veliko deležnikov je priglasilo pripombe, zato ta proces poteka nekoliko dlje. AVK je pred zelo zahtevno odločitvijo.

Pa imamo državno administracijo, ki je usposobljena za tako kompleksne odločitve?

Pogojno da. Če se zgodi, da za neko specifično strokovno vprašanje država v svojih vrstah nima usposobljenih strokovnjakov, mora najeti zunanje pravne in medijske strokovnjake. V takem primeru je zato povsem legitimno, da si pomagaš z izvedenskimi mnenji. Kar bo AVK najbrž storil. Na to sem opozoril tudi ministra Peršaka, a je žal sprejel drugačno odločitev, še preden se je posvetoval z mano. Sam bi mu svetoval ponovni premislek. Do tega je prišlo po hitrem uradniškem ukrepu, češ, nismo pristojni, podajmo vroč kostanj naprej. To mi ni všeč. Tega ne odobravam.

Komentarji: