Mnogi premišljajo o preteklosti, mnogi o prihodnosti, redki živijo v sedanjosti
O psihoanalizi v Argentini je spregovorila terapevtka s 35-letnimi izkušnjami Alicia Arouxet, psihoanalizo pa skuša približati vsem družbenim slojem.
Odpri galerijo
FOTO: Aljaž Vrabec
V Argentini imajo v povprečju enega psihoanalitika na 495 prebivalcev, kar je največ na svetu. V Buenos Airesu je gostota še večja – en psihoanalitik na 78 prebivalcev. Psihoanalitične ordinacije so marsikje v Južni Ameriki tako pogoste kot fitnesi, solariji ali lepotilni saloni.
Argentinci se o psihoanalizi pogovarjajo kot o nečem vsakdanjem, človeškem in prav nič norem. Ko tam spoznaš nekoga, je skoraj po pravilu eno od prvih vprašanj – ali hodiš na psihoanalizo.
Enkrat na teden hodijo na psihoanalizo celo zaporniki v Buenos Airesu. S povprečjem 202 psihoanalitika na 100.000 prebivalcev (eden na 495 prebivalcev) ima ta država največ psihoanalitikov na svetu, na drugem mestu je Danska s 85 terapevti, na tretjem Avstrija z 80, šele devete so ZDA s 30, Slovenija jih ima, denimo, devet. Številke se v različnih raziskavah razlikujejo (tudi pri Svetovni zdravstveni organizaciji), a vendar je vedno na vrhu Argentina.
Odgovora, zakaj je psihoanaliza tako razširjena med Argentinci, v resnici ni, vsaj ne enoznačnega. Bolj gre za iskanje domislic, kdo bo ta fenomen opisal bolj pronicljivo. Pisatelj Mempo Giardinelli je dušo prebivalcev Buenos Airesa, lokalno jim pravijo porteños (pristaniščniki), opisal z naslednjo izjavo: »Porteño je italijanski priseljenec, ki govori špansko, obnaša se kot Francoz, toda rad bi bil Britanec. Ni čudno, da je poln nevroze.«
Eno od razlag je ponudil tudi Gabriel Rolón, verjetno najslavnejši argentinski psihoanalitik z več izdanimi knjigami in televizijskimi nastopi. Priljubljenost te terapije je povezal z množičnim priseljevanjem v Argentino, saj so mnogi ljudje pustili za seboj sorodnike, prijatelje, zemljo in jezik, zato je v njih veliko nostalgije. »Postali smo poslušalci težav drugih, saj tudi mi potrebujemo nekoga, ki bo poslušal naše težave,« je rekel.
O psihoanalizi v tej državi sem se pogovarjal s terapevtko Alicio Arouxet (62 let) iz Buenos Airesa. Ima 35 let izkušenj, od tega je 20 let delala v javni bolnišnici, zdaj pa ima zasebno ordinacijo. Psihoanalizo skuša približati različnim družbenim slojem, zato je dejavna tudi v občinskih ustanovah, ki skrbijo za paciente brez denarja za zasebne terapije.
Psihoanaliza je del argentinske kulture. Pojavlja se v časopisih, filmih, literaturi … Pri nas je prisotna od tridesetih let prejšnjega stoletja, s seboj so jo prinesli priseljenci, med njimi so bili tudi učenci Freudove šole. Prvo psihoanalitično združenje smo imeli deset let pozneje, v šestdesetih letih pa so psihoanalitiki postali del javnega zdravstva. Podobno je marsikje v Južni Ameriki. V Urugvaju imajo močno psihoanalitično gibanje, prav tako v Braziliji in Mehiki.
Freudova odkritja so bila sicer nekaj povsem novega. Enako kot je Nikolaj Kopernik odkril, da Zemlja ni središče vesolja, je Sigmund Freud odkril, da zavest ni naš center, ampak nas vodi podzavest. Odkrival je svet sanj, od kod prihajajo in kako vplivajo na nas, vplival je tudi na filozofijo in kulturo.
V Argentini ni tako. Veliko psihoanalitikov najprej zdravi v bolnišnici, tudi jaz sem sprva delala tam. Marsikdo nas je obiskal, čeprav ni vedel, kaj je psihoanaliza, ampak je prišel, ker ni mogel spati, ker se je prepiral s partnerjem, ker je bil žalosten … Gre za bolečine obstajanja. Takšni ljudje nas niso iskali, ampak so nas našli.
Psihoanaliza ne pozna družbenih razredov, saj ne pripada samo enemu delu družbe. Bogatejši si resda lahko plačajo zasebne ure, toda tudi nižji sloji lahko gredo v bolnišnico. Veliko je odvisno od psihoanalitika. Če kdo postavi visoko tarifo, je jasno, da s tem selekcionira paciente, a če boš ceno znižal, boš imel različne stranke.
Problem je, da je v bolnišnicah čedalje manj psihoanalitikov, kar velja tudi za vse zdravstvene delavce. V moji bolnišnici smo imeli nekoč v eni izmeni po 400 ljudi (zdravniki, kirurgi, medicinske sestre …), zdaj slišim, da jih je le okoli 70.
Vse poteka v odprtem prostoru. Dva stola v enem kotu sobe, dva v drugem, brez kabinetov, v katerem bi bila samo terapevt in obiskovalec.
Lahko pride enkrat na teden, lahko dvakrat ali trikrat. Po želji. In tako vsak mesec.
Nič. Vsaj ne v bolnišnici. Resda je v zdravstvu vse manj denarja, toda argentinsko zdravstvo je še vedno brezplačno.
Pridete in rečete, da potrebujete posvet. Poveste, kaj hočete, kaj vas muči, in potem se dogovorimo za termin, recimo prihodnji torek ob treh popoldne. Eni končajo terapijo hitreje, saj hitreje pridejo do spoznanja ali rešitve, drugi hodijo leta in leta. Ni pravila.
Kadar ljudi boli duša – če uporabim vaše besede –, to bolečino vsak občuti drugače. Marsikdo te bolečine ne dojame kot nekaj, zaradi česar bi poiskal pomoč. Tukaj se vedno zgodi prvi korak, ali nekdo gre na psihoanalizo ali ne. V spoznanju bolečine in iskanju olajšanja.
Psihoanaliza je povzročila revolucijo na področju podzavesti, seksualnosti in sanj, toda v moderni družbi je nemalokrat še vedno tabu. Neoliberalizem in kapitalizem nas silita v porabo vsega, kar proizvajamo – hrane, oblek, zdravil, toda prav nič se ne posvečamo človeškemu subjektu. Sistem ustvarja občutek, da smo porabniki mi, toda v resnici sistem porablja nas. Psihoanaliza je nasprotje temu, saj se moramo poglobiti v svoje občutke, da se spoznamo in ugotovimo, kaj res hočemo. Veliko ljudi čuti nezadovoljstvo, ampak iščejo rešitve samo v zunanjem svetu, ne v sebi. Spoznavanje vedno tiči v nas.
To pa drži. Lahko čutiš bolečino v prsih, ne moreš dihati, izgubljaš glas, imaš panične napade … Vse to so znaki, da nekaj na psihični ravni ni v ravnovesju. Stres, izgorelost in tesnobo čutiš tudi fizično, v telesu, čeprav je to nekaj neoprijemljivega in nekaj, kar ni dobro v tvojem življenju. Pri nas obstaja celo šala, da če kakšen zdravnik ne ve, kaj naj počne s pacientom, ga pošlje k psihoanalitiku.
Ni nujno, da razloge vedno iščemo pri mami ali očetu ali v otroštvu. Včasih je vir težav poznejše življenjsko obdobje. Najpomembneje je, da človek prek psihoanalize odkrije bistvo problema ali bolečine; torej kje je nastal prvi podzavestni trenutek dogodka, ki ga muči v sedanjosti. Ni treba, da greste trideset let v preteklost, da bi ugotovili, ali vas je oče v določenem trenutku poljubil ali ne, ali vas je udaril, kaj je počela mama … V resnici smo vsi rojeni v zgrešenem okolju in vsi prejemamo psihične praske od staršev, vsega tega pa sami ne moremo predelati, saj nismo stroji.
Ni pomembno, od kod prihajaš in kaj si doživel, ampak kaj boš s tem naredil. Psihoanaliza je praksa dialoga. Izmenjava se dogaja v vseh odnosih, ne samo s starši in psihoanalitikom. Ne vem, od kod prihaja moj sogovornik in kaj je doživel, toda vem, da bova s pogovorom prišla do vira težav in nečesa, kar mu bo prikazalo sliko, zakaj trpi. Vsi se tudi sprašujemo filozofska vprašanja o življenju, denimo, kaj nam prinaša smrt. Tudi zato obstajajo religije, da nam obljubljajo boljšo prihodnost. Filozofija, psihoanaliza in religije se ukvarjajo s smrtjo in bolečino obstajanja. Mnogi ljudje tako premišljajo o preteklosti, mnogi o prihodnosti, a zelo redki živijo v sedanjosti.
K meni je nekoč prišel skromen gospod, star okoli 40 let. Bil je slabe volje in zagrenjen. Povedal mi je zgodbo, kako je v notranjosti države odraščal na ulici, spomnil se je tudi na psa iz otroštva, ki so ga pretepli in ubili. Ta pes je bil edino, kar je imel v otroštvu. Ko je povedal to zgodbo, je začel jokati. Končno je sprostil bolečino, ki jo je skrival v sebi od desetega leta. Takrat je stisko in žalovanje potisnil v notranjost, toda dokler je ni ozavestil pri psihoanalizi, ga je izguba psa podzavestno mučila. Ko je bolečino predelal in ovrednotil, je jokal, kot da mu je pes umrl tisti trenutek.
Cerkev ima veliko moči v politiki, toda med ljudmi na ulici ni veliko religioznosti. V Mehiki je je gotovo več, v Braziliji pa imajo fenomen evangelistov s pojavom Jaira Bolsonara, zraven pa tudi veliko starodavnih verovanj avtohtonih prebivalcev. Evangeličanska cerkev je sicer eden od kolonizatorjev Latinske Amerike.
Velika razlika je med preostalo Argentino in Buenos Airesom, kjer se filozofi, kulturniki in napredni misleci borijo za liberalno družbo. Če ste dobili takšen občutek, ste govorili s progresivnimi ljudmi, ki jih resda ni malo, toda še vedno so v manjšini. Z Macrijem je podobno kot z Bolsonarom. Malo se pogovarjamo o konkretnih družbenih problemih, ampak samo o tem, kako potrebujemo trdo očetovsko roko, ki bo naredila red v državi.
Očitno prihaja do spremembe oblasti. V zadnjih štirih letih so nas upravljale strateške skupine z usklajeno politiko med ZDA, Brazilijo in Argentino v skupnem boju proti Kitajski. Macri je bil zvest služabnik, za nami pa so leta uničevanja na družbeni in ekonomski ravni s številnimi finančnimi špekulacijami in divjim kapitalizmom, kar je že dolgo prisotno v naših deželah. Družbenoekonomska kriza je zato spet prinesla populističen odgovor.
Mislim, da v Evropi ne razumete dobro našega populizma, zato ga vrednotite tako negativno. Kljub temu je populizem pri nas utelešen v peronizmu, ki je že bil in očitno bo spet prepreka za kolonialni, neoliberalni in kapitalistični rop Argentine.
Zdi se mi nesmiselno, da splav še ni legalen. V Argentini imajo mnoge politične stranke konservativno jedro in pomoč cerkve. V zadnjih letih so feministična gibanja resda šla na ulice in odprla pogovor o prekinitvi nosečnosti, zato so o tem razpravljali tudi v kongresu. Poslanci so podprli legalnost splava, toda senatorji so zavrnili zakon z 31 glasovi za in 38 proti. To ni nenavadno, saj senatorji dobijo največ glasov v provincah, v katerih imajo retrogradno vizijo. Zelo močno je bila proti prekinitvi nosečnosti tudi evangeličanska cerkev.
Med diktaturo ni bilo več študija psihoanalize na univerzi, kar se je zgodilo še z mnogimi drugimi vedami, toda psihoanalitično gibanje je ostalo živo. Že pred diktaturo je bilo močno gibanje Freuda in Marxa, kar so bili predhodniki Ape [argentinsko psihoanalitično združenje], prevajali pa so tudi tekste Jacquesa Lacana. Kljub temu je psihoanaliza tudi med diktaturo obstajala v bolnišnicah kot del javnega zdravstva.
Ker je to nekaj normalnega. Pri vas ni tako?
Ideal je, da si prepričan vase, toda noben ideal v resničnosti ne obstaja. Šele ko se nekdo sprejme z vsemi pomanjkljivostmi, preide v normalnost. Nihče ni nor, če gre na psihoanalizo, samo izboljšal bi rad svoje notranje občutke, tako kot nekdo drug išče v fitnesu izboljšavo za zunanjo podobo. Ko nekdo sprejme, da ni popoln, je vse lažje, kajti z vsemi nami je nekaj narobe.
Veliko jih to naredi, tudi v šolah svetujejo psihoanalizo. V takšnih primerih se najprej pogovoriš s starši, šele potem z otroki.
Verjetno se v Argentini počutimo tako ranljive in minljive, da potrebujemo močne idole, da nam ponudijo drugačno stvarnost. Kdor to vidi od zunaj, res težko razume ekstazo na nogometnih in glasbenih dogodkih. Tudi na televiziji govorijo samo o tem. Boca in River ter River in Boca. Ljudje so bolj lačni kot siti, inflacija je ogromna, težko je najti službo … Tako vsaj na tekmi ali koncertu doživijo povezanost in sprejetost.
Enako moč kot glasba India Solarija ali nogometni triki Diega Maradone ima morda za nekoga tretjega Jakobova pot [El Camino de Santiago]. Nova vera za potešitev naših hrepenenj je čedalje očitneje tudi množični turizem.
Zakaj je to nenavadno? Pri vas se ne?
Zares? Se ne pozdravite s poljubom na lice in objemom? Potem si samo rečete živijo?
Ne poznam Slovenije, ampak lahko si predstavljam, da ste bolj hladni. V resnici ne vem, zakaj je v Argentini drugače. Morda je to naša latinska kri, saj se objemamo, poljubljamo, držimo za roke in si povemo čisto vse.
Na neki način gotovo, saj Argentinci z bližnjimi delimo vse naše notranje doživljanje. Svojega doživljanja ne skrivamo, ampak se o vsem pogovarjamo.
Argentinci se o psihoanalizi pogovarjajo kot o nečem vsakdanjem, človeškem in prav nič norem. Ko tam spoznaš nekoga, je skoraj po pravilu eno od prvih vprašanj – ali hodiš na psihoanalizo.
Enkrat na teden hodijo na psihoanalizo celo zaporniki v Buenos Airesu. S povprečjem 202 psihoanalitika na 100.000 prebivalcev (eden na 495 prebivalcev) ima ta država največ psihoanalitikov na svetu, na drugem mestu je Danska s 85 terapevti, na tretjem Avstrija z 80, šele devete so ZDA s 30, Slovenija jih ima, denimo, devet. Številke se v različnih raziskavah razlikujejo (tudi pri Svetovni zdravstveni organizaciji), a vendar je vedno na vrhu Argentina.
Odgovora, zakaj je psihoanaliza tako razširjena med Argentinci, v resnici ni, vsaj ne enoznačnega. Bolj gre za iskanje domislic, kdo bo ta fenomen opisal bolj pronicljivo. Pisatelj Mempo Giardinelli je dušo prebivalcev Buenos Airesa, lokalno jim pravijo porteños (pristaniščniki), opisal z naslednjo izjavo: »Porteño je italijanski priseljenec, ki govori špansko, obnaša se kot Francoz, toda rad bi bil Britanec. Ni čudno, da je poln nevroze.«
Eno od razlag je ponudil tudi Gabriel Rolón, verjetno najslavnejši argentinski psihoanalitik z več izdanimi knjigami in televizijskimi nastopi. Priljubljenost te terapije je povezal z množičnim priseljevanjem v Argentino, saj so mnogi ljudje pustili za seboj sorodnike, prijatelje, zemljo in jezik, zato je v njih veliko nostalgije. »Postali smo poslušalci težav drugih, saj tudi mi potrebujemo nekoga, ki bo poslušal naše težave,« je rekel.
O psihoanalizi v tej državi sem se pogovarjal s terapevtko Alicio Arouxet (62 let) iz Buenos Airesa. Ima 35 let izkušenj, od tega je 20 let delala v javni bolnišnici, zdaj pa ima zasebno ordinacijo. Psihoanalizo skuša približati različnim družbenim slojem, zato je dejavna tudi v občinskih ustanovah, ki skrbijo za paciente brez denarja za zasebne terapije.
Ob omembi Argentine najprej pomislimo na nogomet, tango, literaturo, priseljence, vino in goveje meso, a očitno bi morali tudi na psihoanalizo.
Psihoanaliza je del argentinske kulture. Pojavlja se v časopisih, filmih, literaturi … Pri nas je prisotna od tridesetih let prejšnjega stoletja, s seboj so jo prinesli priseljenci, med njimi so bili tudi učenci Freudove šole. Prvo psihoanalitično združenje smo imeli deset let pozneje, v šestdesetih letih pa so psihoanalitiki postali del javnega zdravstva. Podobno je marsikje v Južni Ameriki. V Urugvaju imajo močno psihoanalitično gibanje, prav tako v Braziliji in Mehiki.
Freudova odkritja so bila sicer nekaj povsem novega. Enako kot je Nikolaj Kopernik odkril, da Zemlja ni središče vesolja, je Sigmund Freud odkril, da zavest ni naš center, ampak nas vodi podzavest. Odkrival je svet sanj, od kod prihajajo in kako vplivajo na nas, vplival je tudi na filozofijo in kulturo.
Če kdo pri nas omeni, da hodi na psihoanalizo, ga imamo za malo norega.
V Argentini ni tako. Veliko psihoanalitikov najprej zdravi v bolnišnici, tudi jaz sem sprva delala tam. Marsikdo nas je obiskal, čeprav ni vedel, kaj je psihoanaliza, ampak je prišel, ker ni mogel spati, ker se je prepiral s partnerjem, ker je bil žalosten … Gre za bolečine obstajanja. Takšni ljudje nas niso iskali, ampak so nas našli.
Psihoanaliza ne pozna družbenih razredov, saj ne pripada samo enemu delu družbe. Bogatejši si resda lahko plačajo zasebne ure, toda tudi nižji sloji lahko gredo v bolnišnico. Veliko je odvisno od psihoanalitika. Če kdo postavi visoko tarifo, je jasno, da s tem selekcionira paciente, a če boš ceno znižal, boš imel različne stranke.
Kakšen je družbeni status ljudi, ki prihajajo k vam?
Psihoanaliza ne pozna družbenih razredov, saj ne pripada samo enemu delu družbe. Bogatejši si resda lahko plačajo zasebne ure, toda tudi nižji sloji lahko gredo v bolnišnico. Veliko je odvisno od psihoanalitika. Če kdo postavi visoko tarifo, je jasno, da s tem selekcionira paciente, a če boš ceno znižal, boš imel različne stranke.
Problem je, da je v bolnišnicah čedalje manj psihoanalitikov, kar velja tudi za vse zdravstvene delavce. V moji bolnišnici smo imeli nekoč v eni izmeni po 400 ljudi (zdravniki, kirurgi, medicinske sestre …), zdaj slišim, da jih je le okoli 70.
Kako poteka psihoanaliza v bolnišnici?
Vse poteka v odprtem prostoru. Dva stola v enem kotu sobe, dva v drugem, brez kabinetov, v katerem bi bila samo terapevt in obiskovalec.
Pridejo pacienti pogosto k vam?
Lahko pride enkrat na teden, lahko dvakrat ali trikrat. Po želji. In tako vsak mesec.
In koliko plača?
Nič. Vsaj ne v bolnišnici. Resda je v zdravstvu vse manj denarja, toda argentinsko zdravstvo je še vedno brezplačno.
Torej samo pridem v bolnišnico in rečem, da bi rad psihoanalizo?
Pridete in rečete, da potrebujete posvet. Poveste, kaj hočete, kaj vas muči, in potem se dogovorimo za termin, recimo prihodnji torek ob treh popoldne. Eni končajo terapijo hitreje, saj hitreje pridejo do spoznanja ali rešitve, drugi hodijo leta in leta. Ni pravila.
FOTO: Aljaž Vrabec
Če me torej boli roka, grem k ortopedu, če me boli duša, pa k vam?
Kadar ljudi boli duša – če uporabim vaše besede –, to bolečino vsak občuti drugače. Marsikdo te bolečine ne dojame kot nekaj, zaradi česar bi poiskal pomoč. Tukaj se vedno zgodi prvi korak, ali nekdo gre na psihoanalizo ali ne. V spoznanju bolečine in iskanju olajšanja.
Kako poteka to spoznavanje?
Psihoanaliza je povzročila revolucijo na področju podzavesti, seksualnosti in sanj, toda v moderni družbi je nemalokrat še vedno tabu. Neoliberalizem in kapitalizem nas silita v porabo vsega, kar proizvajamo – hrane, oblek, zdravil, toda prav nič se ne posvečamo človeškemu subjektu. Sistem ustvarja občutek, da smo porabniki mi, toda v resnici sistem porablja nas. Psihoanaliza je nasprotje temu, saj se moramo poglobiti v svoje občutke, da se spoznamo in ugotovimo, kaj res hočemo. Veliko ljudi čuti nezadovoljstvo, ampak iščejo rešitve samo v zunanjem svetu, ne v sebi. Spoznavanje vedno tiči v nas.
Ampak verjetno Argentinci lažje prepoznajo psihoanalizo kot eno od rešitev, glede na širšo prisotnost v družbi?
To pa drži. Lahko čutiš bolečino v prsih, ne moreš dihati, izgubljaš glas, imaš panične napade … Vse to so znaki, da nekaj na psihični ravni ni v ravnovesju. Stres, izgorelost in tesnobo čutiš tudi fizično, v telesu, čeprav je to nekaj neoprijemljivega in nekaj, kar ni dobro v tvojem življenju. Pri nas obstaja celo šala, da če kakšen zdravnik ne ve, kaj naj počne s pacientom, ga pošlje k psihoanalitiku.
Moramo razloge za svoje težave poiskati v otroštvu, kar je ena od idej psihoanalize?
Ni nujno, da razloge vedno iščemo pri mami ali očetu ali v otroštvu. Včasih je vir težav poznejše življenjsko obdobje. Najpomembneje je, da človek prek psihoanalize odkrije bistvo problema ali bolečine; torej kje je nastal prvi podzavestni trenutek dogodka, ki ga muči v sedanjosti. Ni treba, da greste trideset let v preteklost, da bi ugotovili, ali vas je oče v določenem trenutku poljubil ali ne, ali vas je udaril, kaj je počela mama … V resnici smo vsi rojeni v zgrešenem okolju in vsi prejemamo psihične praske od staršev, vsega tega pa sami ne moremo predelati, saj nismo stroji.
Kako odkrijemo vzroke za težave?
Ni pomembno, od kod prihajaš in kaj si doživel, ampak kaj boš s tem naredil. Psihoanaliza je praksa dialoga. Izmenjava se dogaja v vseh odnosih, ne samo s starši in psihoanalitikom. Ne vem, od kod prihaja moj sogovornik in kaj je doživel, toda vem, da bova s pogovorom prišla do vira težav in nečesa, kar mu bo prikazalo sliko, zakaj trpi. Vsi se tudi sprašujemo filozofska vprašanja o življenju, denimo, kaj nam prinaša smrt. Tudi zato obstajajo religije, da nam obljubljajo boljšo prihodnost. Filozofija, psihoanaliza in religije se ukvarjajo s smrtjo in bolečino obstajanja. Mnogi ljudje tako premišljajo o preteklosti, mnogi o prihodnosti, a zelo redki živijo v sedanjosti.
Lahko poveste kakšen primer?
K meni je nekoč prišel skromen gospod, star okoli 40 let. Bil je slabe volje in zagrenjen. Povedal mi je zgodbo, kako je v notranjosti države odraščal na ulici, spomnil se je tudi na psa iz otroštva, ki so ga pretepli in ubili. Ta pes je bil edino, kar je imel v otroštvu. Ko je povedal to zgodbo, je začel jokati. Končno je sprostil bolečino, ki jo je skrival v sebi od desetega leta. Takrat je stisko in žalovanje potisnil v notranjost, toda dokler je ni ozavestil pri psihoanalizi, ga je izguba psa podzavestno mučila. Ko je bolečino predelal in ovrednotil, je jokal, kot da mu je pes umrl tisti trenutek.
Kako gleda na vas cerkev v Argentini?
Cerkev ima veliko moči v politiki, toda med ljudmi na ulici ni veliko religioznosti. V Mehiki je je gotovo več, v Braziliji pa imajo fenomen evangelistov s pojavom Jaira Bolsonara, zraven pa tudi veliko starodavnih verovanj avtohtonih prebivalcev. Evangeličanska cerkev je sicer eden od kolonizatorjev Latinske Amerike.
Podoben politik kot Bolsonaro je argentinski predsednik Mauricio Macri. Ko se pogovarjam z Argentinci, imam občutek, da je najbolj osovraženi Argentinec, toda kljub temu je postal predsednik.
Velika razlika je med preostalo Argentino in Buenos Airesom, kjer se filozofi, kulturniki in napredni misleci borijo za liberalno družbo. Če ste dobili takšen občutek, ste govorili s progresivnimi ljudmi, ki jih resda ni malo, toda še vedno so v manjšini. Z Macrijem je podobno kot z Bolsonarom. Malo se pogovarjamo o konkretnih družbenih problemih, ampak samo o tem, kako potrebujemo trdo očetovsko roko, ki bo naredila red v državi.
Na avgustovskih predvolitvah, ki so indikator političnih silnic pred oktobrskimi predsedniškimi volitvami, je sicer slavil Macrijev tekmec, levosredinski kandidat Alberto Fernández.
Očitno prihaja do spremembe oblasti. V zadnjih štirih letih so nas upravljale strateške skupine z usklajeno politiko med ZDA, Brazilijo in Argentino v skupnem boju proti Kitajski. Macri je bil zvest služabnik, za nami pa so leta uničevanja na družbeni in ekonomski ravni s številnimi finančnimi špekulacijami in divjim kapitalizmom, kar je že dolgo prisotno v naših deželah. Družbenoekonomska kriza je zato spet prinesla populističen odgovor.
Je populistična politika Fernándeza in njegove podpornice Cristine Fernández de Kirchner [Macrijeva predhodnica] resnično primerna rešitev?
Mislim, da v Evropi ne razumete dobro našega populizma, zato ga vrednotite tako negativno. Kljub temu je populizem pri nas utelešen v peronizmu, ki je že bil in očitno bo spet prepreka za kolonialni, neoliberalni in kapitalistični rop Argentine.
Psihoanaliza je praksa dialoga. Ne vem, od kod prihaja moj sogovornik in kaj je doživel, toda vem, da bova s pogovorom prišla do vira težav in nečesa, kar mu bo prikazalo sliko, zakaj trpi.
Psihoanaliza je napredna veda, kar ne velja za številne druge ravni v Argentini. Med drugim je še vedno prepovedan splav.
Zdi se mi nesmiselno, da splav še ni legalen. V Argentini imajo mnoge politične stranke konservativno jedro in pomoč cerkve. V zadnjih letih so feministična gibanja resda šla na ulice in odprla pogovor o prekinitvi nosečnosti, zato so o tem razpravljali tudi v kongresu. Poslanci so podprli legalnost splava, toda senatorji so zavrnili zakon z 31 glasovi za in 38 proti. To ni nenavadno, saj senatorji dobijo največ glasov v provincah, v katerih imajo retrogradno vizijo. Zelo močno je bila proti prekinitvi nosečnosti tudi evangeličanska cerkev.
Argentina je imela pred štiridesetimi leti vojaško diktaturo. Kako je bilo takrat s psihoanalizo?
Med diktaturo ni bilo več študija psihoanalize na univerzi, kar se je zgodilo še z mnogimi drugimi vedami, toda psihoanalitično gibanje je ostalo živo. Že pred diktaturo je bilo močno gibanje Freuda in Marxa, kar so bili predhodniki Ape [argentinsko psihoanalitično združenje], prevajali pa so tudi tekste Jacquesa Lacana. Kljub temu je psihoanaliza tudi med diktaturo obstajala v bolnišnicah kot del javnega zdravstva.
Kako to, da pri vas vsi odkrito govorijo, da hodijo na psihoanalizo?
Ker je to nekaj normalnega. Pri vas ni tako?
Ne, ljudje v Sloveniji o tem ne govorimo.
Ideal je, da si prepričan vase, toda noben ideal v resničnosti ne obstaja. Šele ko se nekdo sprejme z vsemi pomanjkljivostmi, preide v normalnost. Nihče ni nor, če gre na psihoanalizo, samo izboljšal bi rad svoje notranje občutke, tako kot nekdo drug išče v fitnesu izboljšavo za zunanjo podobo. Ko nekdo sprejme, da ni popoln, je vse lažje, kajti z vsemi nami je nekaj narobe.
Drži, da v Argentini že starši peljejo otroke na psihoanalizo?
Veliko jih to naredi, tudi v šolah svetujejo psihoanalizo. V takšnih primerih se najprej pogovoriš s starši, šele potem z otroki.
Kako si razlagate izjemno ljudsko strast na argentinskih nogometnih tekmah in koncertih?
Verjetno se v Argentini počutimo tako ranljive in minljive, da potrebujemo močne idole, da nam ponudijo drugačno stvarnost. Kdor to vidi od zunaj, res težko razume ekstazo na nogometnih in glasbenih dogodkih. Tudi na televiziji govorijo samo o tem. Boca in River ter River in Boca. Ljudje so bolj lačni kot siti, inflacija je ogromna, težko je najti službo … Tako vsaj na tekmi ali koncertu doživijo povezanost in sprejetost.
Enako moč kot glasba India Solarija ali nogometni triki Diega Maradone ima morda za nekoga tretjega Jakobova pot [El Camino de Santiago]. Nova vera za potešitev naših hrepenenj je čedalje očitneje tudi množični turizem.
Še nekaj me zanima: zakaj se Argentinci ob vsakem snidenju objamete in poljubite na lice, tako z neznanci kot s prijatelji?
Zakaj je to nenavadno? Pri vas se ne?
Skoraj nikoli.
Zares? Se ne pozdravite s poljubom na lice in objemom? Potem si samo rečete živijo?
Skoraj vedno.
Ne poznam Slovenije, ampak lahko si predstavljam, da ste bolj hladni. V resnici ne vem, zakaj je v Argentini drugače. Morda je to naša latinska kri, saj se objemamo, poljubljamo, držimo za roke in si povemo čisto vse.
Je psihoanaliza torej že pogovor s prijateljem?
Na neki način gotovo, saj Argentinci z bližnjimi delimo vse naše notranje doživljanje. Svojega doživljanja ne skrivamo, ampak se o vsem pogovarjamo.
