Najtežje je biti begunec v lastni državi

Hazira sem, Hazira, vpije ženska proti ljudem in ti se počasi zbirajo okrog nje. »Kakšna pa si?« se končno nekdo oglasi. Hazira Đafić, čeprav še nima petdeset let, je na pogled starka. Le karizmatične oči izdajajo njeno starost. »Nimam več moža, brata, očeta, strica ...« jim odgovarja. »Ampak saj smo jih vsi izgubili,« je neusmiljena ena od vaščank. Hazira se je decembra lani prvič po sedemindvajsetih letih vrnila v svojo vas Blječevo, ki leži na pobočju hribov, tik nad Srebrenico, tistem »zaščitenem območju Združenih narodov«, kjer so leta 1995 srbske vojaške enote pod vodstvom generala Ratka Mladića v dveh dneh pred očmi vsega sveta ubile več kot 8000 neoboroženih bošnjaških fantov in mož, več deset tisoč žena, mater, starih mater in otrok pa pregnale v begunstvo. Dve uri dolga ...