Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Sobotna priloga

Ne, za vraga! Ne bom jim pustila, da rudarijo pod mojo hišo

Na Švedskem so ene največjih rezerv uranove rude na svetu. Mednarodne rudarske korporacije so v nizkem štartu.
Velik del obale jezera Storsjön bi lahko bil izpostavljen intenzivnemu rudarjenju. FOTO: Boštjan Videmšek
Velik del obale jezera Storsjön bi lahko bil izpostavljen intenzivnemu rudarjenju. FOTO: Boštjan Videmšek
1. 2. 2025 | 05:05
19. 1. 2026 | 15:39
43:43

Aprila 2023 je Ida Asp dobila pismo iz urada za rudarstvo v Stockholmu, s katerim so jo obvestili, da so na območju Viken številka 2 v krajevni skupnosti Berg podjetju Bergslagen Metals AS v skladu z zakonom o mineralih (1991/45) podelili »ekskluzivno dovoljenje«, da na »izbranem območju« opravi rudarske raziskave.

image_alt
Arktika: frontna črta podnebnih sprememb in geopolitike

»Izbrano območje« je skoraj celotno območje tik pod njeno sveže obnovljeno podeželsko hišo iz 18. stoletja in njeno celotno zemljišče v vasici Oviken, kjer se v skrilavcih tik pod površjem nahajajo rudnine, ki jih namerava izkopavati kanadsko rudarsko podjetje District Metals. To na Švedskem zastopa v pismu omenjeno domače podjetje. Med kovinami in minerali, ki jih v regiji Jämtland, kjer se nahaja Oviken, nameravajo v prihodnjih letih in desetletjih izkopavati tuja rudarska podjetja, je tudi uran.

Idi Asp, ki je zaposlena v državni upravi (skrbi za evropska sredstva, namenjena Švedski), obenem pa je kot podpredsednica sveta krajevne skupnosti Berg aktivna tudi v lokalni politiki, so ponudili odkup zemljišča (in hiše) »po tržni ceni«.

Ida Asp, ena izmed voditeljic protestov proti odpiranju (ne le) uranovih rudnikov v regiji Jämtland. FOTO: Boštjan Videmšek
Ida Asp, ena izmed voditeljic protestov proti odpiranju (ne le) uranovih rudnikov v regiji Jämtland. FOTO: Boštjan Videmšek

Švedski zakon o rudarstvu, ki je bil napisan še v 19. stoletju, pravi, da lahko kdorkoli vloži prošnjo za rudarjenje kjerkoli pod površjem – le izbrati si mora kovino ali mineral, za katerega obstaja solidna možnost, da je tam. Lastniki zemljišča potencialno tako niso lastniki hiše niti lastnih kleti.

Takšno pismo je v regiji Jämtland prejelo več sto ljudi. Lastniki zemljišč, kmetje, gozdarji, lastniki vikendov … In številni, ki so se preselili na idilično podeželje, kjer je v času mojega obiska sredi januarja vladala silovita odjuga. Tukajšnji prebivalci se bojijo, da jih bodo preselili kar v kosu in nekje zgradili »novi Oviken« – tako kot se je to zgodilo v zgodovinskem rudarskem (železova ruda) in jeklarskemu mestu Kiruna, ki ga je rudarjenje dobesedno izpodjedlo.

image_alt
Skrajni sever, vroča točka podnebnih sprememb

Na Švedskem, predvsem v centralnem masivu, so ene največjih rezerv uranove rude na svetu. Tam, kjer naj bi že v bližnji prihodnosti potekalo rudarjenje uranove rude, so večinoma tudi drugi minerali in kovine, tudi redke. To za globalna rudarska podjetja predstavlja dodatno motivacijo – med drugim kalij, baker, nikelj, vanadij …

Švedska kot celota ima po podatkih švedskega geološkega zavoda največje zaloge uranove rude na svetu. Doslej največje posamično nahajališče urana na svetu je sicer v južni Avstraliji (depozit Olympic Dam), kjer se pod zemljo skrivata več kot dva milijona ton uranove rude (U3O8).

Moratorij na rudarjenje urana je na Švedskem začel veljati 1. avgusta 2018. Pred tem je parlament 16. maja 2018 sprejel amandma k zakonu o okolju, s katerim so prepovedali raziskovanje in rudarjenje urana v državi.

Preiskava, ki jo je februarja lani naročilo ministrstvo za podnebje in okolje, njeni izsledki pa so bili objavljeni 20. decembra lani, je spremenila pravila in določila pogoje za izkopavanje urana. Poročilo o javni razpravi o preiskavi mora biti opravljeno do 20. marca letos. Zakonski predlog o umiku moratorija so podali v razpravo v parlamentu, zakonske spremembe pa morajo sprejeti najkasneje do 1. januarja 2026.

Po naših podatkih ni več nobenega dvoma, da bosta švedska vlada in za njo tudi parlament do konca leta potrdila umik moratorija. Naši tukajšnji sogovorniki omenjajo, da ga bodo dokončno umaknili septembra.

Ministrstvo je ob začetku preiskave sporočilo, da je cilj »umik nepotrebne prepovedi«. Ob tem so dodali, da morajo za izkopavanje urana veljati »ista okoljska pravila« kot za druge kovine in minerale.

Oviken, središče novih rudarskih projektov. FOTO: Boštjan Videmšek
Oviken, središče novih rudarskih projektov. FOTO: Boštjan Videmšek

V imenu zelenega prehoda

»Če želi Evropska unija postati prva podnebno nevtralna celina, mora zagotoviti dostop do trajnostnih kovin in mineralov. Uporabiti moramo uran, ki ga imamo, namesto da ga (med rudarjenjem) odstranjujemo in obravnavamo kot smeti, kot smo to do zdaj počeli zaradi prepovedi,« je lani poleti izjavila švedska ministrica za podnebje in okolje Romina Pourmokhtari.

Še pred javno objavo preiskave oziroma poročila je državni sekretar na ministrstvu za podnebje in okolje Daniel Westlén odločno najavil, da bo moratorij umaknjen. »Prepoved rudarjenja urana bo umaknjena. Na Švedskem bo možno izkopavati uran. Za prepoved ni razloga,« je Westlén izjavil lansko jesen.

Eden od argumentov, ki jih za umik moratorija na rudarjenje urana na Švedskem uporabljajo zagovorniki »jedrske renesanse«, je namera švedskih oblasti, da do leta 2045 zgradi deset novih jedrskih reaktorjev (dva do 2035) in v celoti razogljiči svojo elektriko – in to v imenu zelenega prehoda. Novembra 2023 je švedski parlament odstranil omejitev števila delujočih jedrskih reaktorjev, s čimer je omogočil gradnjo novih – a na obstoječih lokacijah. Pred tem je desna švedska vlada dolgoročni cilj popolnega prehoda na obnovljive vire energije spremenila v popolni prehod na brezogljične vire.

V naslednjih letih naj bi se poraba električne energije na Švedskem, kjer je bila že do zdaj izjemno visoka, podvojila na približno 300 TW/h, predvsem zaradi razogljičenja (velike) švedske industrije železa in jekla.

* * *

Švedska je za delovanje šestih reaktorjev doslej letno porabila približno 1500 ton urana – v naslednjih desetletjih naj bi jih med 3000 in 4000. Evropska unija letno porabi približno 12.500 ton urana. Po podatkih Svetovne jedrske zveze svetovna poraba urana na letni ravni znaša 67.000 ton, kar naj bi ob zdajšnji uporabi moralo zadostovati za 70 let.

Po podatkih Svetovne jedrske zveze se po svetu v šestnajstih državah trenutno gradi 65 jedrskih reaktorjev, največ na Kitajskem. Načrtovana je gradnja še dodatnih 90 reaktorjev. Tu je treba omeniti še, da je bilo v zadnjih dvajsetih letih po svetu zaprtih več kot sto jedrskih elektrarn.

Svetovna jedrska zveza napoveduje, da se bo poraba urana v naslednjem desetletju povečala za 33 odstotkov – v korelaciji z napovedano 27-odstotno rastjo kapacitet jedrskih reaktorjev. Jedrski strokovnjaki napovedujejo, da bodo nove tehnologije, denimo hitri reaktorji, močno povečale učinkovitost izrabe jedrskega goriva, kar naj bi pomenilo, da je na svetu na voljo dovolj urana za skoraj dva tisoč let. Tu je treba dodati še možnost recikliranja jedrskega goriva, ki je za zdaj predrago.

Po naših podatkih ni več nobenega dvoma, da bosta švedska vlada in za njo tudi parlament do konca leta potrdila umik moratorija. FOTO: Boštjan Videmšek
Po naših podatkih ni več nobenega dvoma, da bosta švedska vlada in za njo tudi parlament do konca leta potrdila umik moratorija. FOTO: Boštjan Videmšek

Švedska je članica organizacije Euratom, ki svojim članicam zagotavlja dobavo urana in obenem skrbi za »določeno stopnjo diverzifikacije oskrbovalne verige«. Švedska sicer že vrsto let uvaža vse jedrsko gorivo. Švedska – za zdaj – nima kapacitet za bogatenje urana, a jih načrtuje.

Po podatkih Euratoma – zadnji so dostopni za leto 2022, še pred ključnimi geopolitičnimi pretresi, ki so močno vplivali tudi na globalno oskrbovalno verigo urana – je Evropska unija največ urana uvozila iz Kazahstana (26,2 odstotka), Nigra (25,38 odstotka), Kanade (21,99 odstotka) in Rusije (16,89 odstotka). Med večjimi izvoznicami urana v EU so bile tudi Namibija, Uzbekistan in Avstralija. Po ruski agresiji na Ukrajino pred tremi leti in po vojaškem državnem udaru v Nigru julija 2023, ko je tamkajšnja vojaška hunta iz države pregnale Francoze in nadzor nad rudniki urana izročila Rusiji, se je na globalnem trgu urana marsikaj spremenilo.

Največji svetovni proizvajalci uranove rude na svetu so bili lani sicer Kazahstan, Kanada, Namibija, Avstralija, Uzbekistan, Rusija in Niger.

image_alt
Kmalu konec vrtanja nafte na Grenlandiji

Vstop rudarskih multinacionalk

Do zdaj so velik interes za raziskovanje in izkopavanje urana na Švedskem pokazale številne rudarske multinacionalke. Najbolj aktivno je že omenjeno kanadsko podjetje District Metals, ki že vrsto let izkopava uran v Kanadi, in na Švedskem deluje že dlje časa – ne le zaradi urana. District Metals je nedavno pridobil možnost raziskovanja in rudarjenja nad celotnim depozitom urana na območju Viken – seveda, ko bo moratorij umaknjen.

Izstopa tudi avstralsko podjetje Aura Energy, ki bo uranovo rudo izkopavalo na področju reke Häggån, kjer bodo izkopavali tudi kalij, cink, molibden in vanadij. Podjetje Aura Energy je leta 2019 proti švedski vladi celo vložilo odškodninski zahtevek zaradi uvedbe moratorija. »Napovedan cilj švedske vlade gre v smeri možnosti rudarjenja domačega urana, zmanjšanja odvisnosti od tujine in krepitve domače in evropske preskrbe z elektriko,« je nedavno dejal izvršni direktor avstralske rudarske korporacije Andrew Grove in dodal, da je »seveda esencialno, da se uran izkopava tako, da se ne bo ogrožalo lokalnega okolja in oskrbe z vodo, kar pa bomo, v to sem prepričan, lahko pokazali znotraj švedske zakonodaje«.

* * *

»Ne, za vraga! Ne bom jim pustila, da rudarijo pod mojo hišo. Ne bom jim dovolila, da nas preselijo od tu. Ostali bomo na svoji zemlji!« je Ida Asp zarobantila za masivno leseno mizo v čudoviti skandinavski hiši, kjer skupaj z možem in dvema hčerkama živi precej samopreskrbno življenje. V bližini njene rdeče hiše je pesjak z desetimi vprežnimi psi, sibirskimi haskiji. Za ogrado blejejo ovce, družbo jim dela islandski konj. Po hiši se skupaj s košatimi mačkami sprehajata še dva psa.

Islandski konji v Ovikenu FOTO: Boštjan Videmšek
Islandski konji v Ovikenu FOTO: Boštjan Videmšek

»Takoj, ko sem dobila pismo, sem začela klicati naokoli. Ljudje so bili besni. Sklicala sem srečanje. Že prvič se nas je zbralo okoli sto. Proti rudarjenju so bili tudi tisti, ki se po navadi ne brigajo preveč za okolje. Skoraj celotna lokalna skupnost nasprotuje projektom rudarjenje urana – še najbolj kmetje in gozdarji, ki bi lahko izgubili svoje življenjsko delo,« so besede vrele iz Ide, ki je dan pred našim obiskom praznovala rojstni dan. Vsem prijateljem in sorodnikom je naročila, naj ji za darilo prinesejo knjige o veščinah preživetja. »Saj veste – treba se je naučiti pripraviti brusnično marmelado v času jedrske katastrofe, haha. Pripravljam se na prihodnost. Ne verjamem več v iluzije. Grdo smo zavozili. Človeštvo ni sposobno velikega obrata. Ponujajo nam rešitve pod geslom več, več, še več. Medtem ko je edina rešitev manj, manj, še manj. Tudi porabe električne energije, ki je, vsaj na videz, gonilna sila velikih jedrskih projektov pri nas, med katere sodi tudi umik moratorija na rudarjenje urana in, posledično, naskok korporacij na naša zemljišča,« je nadaljevala Ida.

Pravi, da nad celotno lokalno skupnostjo od trenutka, ko je prispelo prvo pismo, »leži težak vlažen oblak tesnobe«.

image_alt
Hladna vojna na morskem dnu

»Potrebujemo hrano, ne pa baterij«

Kmalu po tem, ko so lastniki zemljišč dobili prva pisma »o nameri« (sledilo jih je še več), je Oviken obiskal (bivši) izvršni direktor avstralskega podjetja Aura Energy, ki namerava rudariti ob bližnji rečici Häggån (Häggån Polymetallic Project).

Podjetje je prek svojega švedskega zastopnika organiziralo srečanje z lokalno skupnostjo. Zbralo se je več kot tristo ljudi. »Njihov izvršni direktor je bil popolnoma nepripravljen. Na številna naša vprašanja ni imel odgovorov. Tudi tisti, ki so morda verjeli, da bi nam rudniki urana lahko prinesli kaj dobrega, so dojeli, da gre za nekaj zelo netransparentnega. Zato so se obrnili proti nameram oblasti v Stockholmu in tujih rudarskih podjetij. Ljudem je postalo jasno, da jih želijo preslepiti. Tudi tako imenovana tržna cena za odkup zemljišč je izjemno nizka. Z možem sva izračunala, da bi ob morebitni prodaji dobila le polovico najinega vložka v obnovo hiše. To je nezaslišano. Mi ostajamo tu. Če nas bodo preselili, nas lahko le s silo. Potem bomo postali podnebni begunci – saj gradnja novih jedrskih reaktorjev in odpiranje rudnikov urana vendar poteka v imenu zelenega prehoda, torej boja s podnebnimi spremembami,« mi je v trdi popoldanski temi severnjaške zime razlagala Ida Asp. »Gremo korak za korakom. Želimo jih upočasniti in sčasoma izčrpati,« je odločna dodala za protestniškim omizjem.

* * *

Ida Asp zaradi dogajanja v švedski politiki razmišlja o popolnem umiku iz političnega življenja. Tudi zaradi dejstva, da trenutne oblasti pripravljajo veto na odločitve lokalnih skupnosti, kar razume kot napad na demokracijo. In to v svetovnemu središču demokracije in naprednih okoljskih politik. »Če se to lahko zgodi na Švedskem, je jasno, kaj vse se lahko nekaznovano dogaja po svetu. Potrebujemo hrano, ne pa baterij,« je zarobantila Ida, ki se je na lokalni osnovni šoli že prijavila za ravnateljico.

Turistično mesto Östersund je v celoti odvisno od ogroženega jezera Storsjön. FOTO: Boštjan Videmšek
Turistično mesto Östersund je v celoti odvisno od ogroženega jezera Storsjön. FOTO: Boštjan Videmšek

Razkol med lokalno in nacionalno politiko

Skupina protestnikov proti načrtovanim rudnikom (ne le) urana je na območju Ovikena hitro rasla. Z raziskovalno podporo se ji je pridružila tudi nevladna organizacija Švedska zveza za zaščito narave (Naturskyddsföreningen), ki ima okoli 200.000 članov.

»Takoj smo vedeli, da je nekaj zelo narobe. Morali smo odreagirati,« mi je med vožnjo proti Ovikenu dejala Katja Kristoffersson, ki je v lokalni podružnici največje švedske nevladne organizacije v Östersundu zadolžena za komunikacije. »Pridobili smo tudi vlogo, ki jo je moralo za oddajo svoje prijave za raziskovanje in rudarjenje na tem območju oddati eno izmed tujih podjetij. Vemo, kaj je narobe. Kje so luknje. Verjamemo, da še lahko ustavimo ta projekt, ki nima nikakršne veze z zelenim prehodom. Gre za skrajno obliko zelenega zavajanja – v korist tujih rudarskih korporacij. In za udejanjenje kratkoročnih političnih ciljev vladajoče desne koalicije, ki je na oblast prišla tudi z jedrsko agendo,« je nadaljevala Katja, ki jo je v okoljevarstvo potegnilo fotografiranje organske hrane. V Naturskyddsföreningenu dela štiri ure na dan. Drugo polovico delovnega časa se ukvarja z oblikovanjem keramike.

»Imamo veliko idej, kako se boriti proti nameram vlade in korporacij. Pripravljamo poročilo o okolju, v katerem se opiramo na vladno poročilo iz leta 2020, ki jasno pravi, da takšno rudarjenje okoljsko ni sprejemljivo. Jedro naše kampanje je rudarska grožnja okolju. Predvsem gre za vodo. Rudarski projekti so v neposredni bližini jezera Storsjön, ki je peto največje na Švedskem in s pitno vodo oskrbuje 60.000 ljudi. Gre tudi za gozdove in izjemno rodovitne kmetijske površine – na tem območju smo 85-odstotno prehransko samopreskrbni. Bojimo se, da bodo sčasoma zastrupili vodo, gozdove, zemljo in z njo hrano. Marsikje po svetu, kjer se uran izkopava iz skrilavcev, je bilo tako,« je zgroženo pripovedovala Katja.

Bitki za ustavitev odprtja rudnikov urana v regiji Jämtland se je pridružil tudi dolgoletni vodja pediatrične bolnišnice v Östersundu dr. Urban Tirén. Tudi on – pred nekaj leti se je upokojil, a je zdaj znova 60-odstotno zaposlen v bolnišnici – je dobil zloglasno pismo. »Moja motivacija za ustavitev projektov rudarjenja urana je preprosta. Razmišljam kot zdravnik. Ko otroci zbolijo za rakom, vedno naredim vse, da bi jih rešil. Nikoli ne obupam. In rudarjenje je kot rak. Širi se in dela izjemno škodo. Vse bom naredil, da ga skupaj ustavimo,« je med nemirno vožnjo po zaledeneli cesti, ki jo pogosto prečkajo losi in severni jeleni, ostro dejal dr. Tirén.

Pediater in okoljski aktivist dr. Urban Tirén. FOTO: Boštjan Videmšek
Pediater in okoljski aktivist dr. Urban Tirén. FOTO: Boštjan Videmšek

Upanje: kritično ogrožene živalske in rastlinske vrste

Kot ljubiteljski fotograf in navdušenec nad naravo izjemno dobro pozna tukajšnje gozdove, travnike, jezera in reke. Vsako prosto uro – najraje z vnuki – preživi na prostem. Zdravnik se boji, da bi jih rudarski projekti lahko uničili – že eno samo dovoljenje za rudarjenje urana bi po njegovem mnenju sprožilo učinek domin. Celotno območje skoraj nedotaknjene narave bi se lahko spremenilo v en sam velik odprti kop. Lose in severne jelene bi na lokalnih cestah zamenjali velikanski tovornjaki. Zimsko belino in tišino bi zamenjala prah in hrup.

Severna obzorja bi se zastrla.

»V mlajših letih sem kot zdravnik veliko delal v Afriki, denimo v Srednjeafriški republiki. Videl sem, kakšno celostno uničenje so tam za seboj pustila rudarska podjetja,« je nadaljeval Urban Tirén, ki je med protestniki proti rudnikom urana odgovoren za iskanje ogroženih živalskih in rastlinskih vrst na območjih, ki so že izbrana za rudarjenje. Boji se, da bo Švedska s svojo nadvse odprto rudarsko zakonodajo postala skandinavska Amazonija. »Opravljam detektivsko delo. Pred meseci se nas je okoli 30 podalo v gozdove iskat ogrožene vrste. Naša mala vojska. Prav lepo smo se imeli,« se je sredi gozda zasmejal dr. Tirén.

Lokalno prebivalstvo napovedano serijsko odpiranje rudnikov razume kot nadaljevanje notranje kolonizacije. Ta je bila – tudi prek rudarstva – na Švedskem na vrhuncu v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja. V okolici Ovikena so, denimo, tudi tri vasi, v katerih živijo Sámiji, predstavniki domorodnega ljudstva. Tudi oni so dobili pisma. Sporočili so, da svojih domov v regiji Sápmi nikakor ne nameravajo prodati. Kaj šele zapustiti.

Severna obzorja FOTO: Boštjan Videmšek
Severna obzorja FOTO: Boštjan Videmšek

Geopolitični kaos

Dogajanje na Švedskem je treba razumeti tudi v kontekstu dogajanja v Bruslju – tako v evropski komisiji kot na sedežu Nata. Decembra 2023 je evropski parlament na predlog komisije sprejel zakon o evropskih kritičnih surovinah, ki naj bi bil namenjen »varni in trajnostni oskrbi s kritičnimi surovinami«.

Ob tem ne kaže pozabiti, da je Švedska 1. avgusta lani z Združenimi državami podpisala velik jedrski dogovor – tako imenovano strateško partnerstvo, ki med drugim vsebuje skupen razvoj malih modularnih reaktorjev (MMR) in izboljšanje upravljanja z jedrskimi odpadki. V ozadju je sodeč po naših virih tudi oskrba ameriških reaktorjev (in posredno najverjetneje tudi vojaške industrije) z uranovo rudo. Združene države so se v preteklosti sicer močno zanašale na obogateni uran iz Rusije. Sankcije so to – vsaj delno – prekinile.

Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) se bo globalna letna potreba po kritičnih kovinah in mineralih, ki se med drugim uporabljajo v čipih, mobilnih telefonih, električnih avtomobilih, računalnikih, igralnih konzolah, baterijah, katalizatorjih, radiologiji in nasploh medicini do leta 2040, povečala za 7,5 milijona ton – na 28 milijonov ton. V primeru dosega nevtralnih izpustov bi ta poraba po podatkih IEA znašala kar 43 milijonov ton.

Če jim bo uspelo tu zagnati prvi rudnik, se bo odprla pandorina skrinjica. FOTO: Boštjan Videmšek
Če jim bo uspelo tu zagnati prvi rudnik, se bo odprla pandorina skrinjica. FOTO: Boštjan Videmšek

Zadnjih deset let je Evropska unija večino kritičnih kovin in mineralov uvozila iz Kitajske. Ta v veliki meri – predvsem kar se tiče litija, ključne sestavine litij-ionskih baterij – obvladuje (celotne) oskrbovalne verige. S tem spravlja EU v izrazito podrejen položaj in posredno vpliva na zmanjševanje njenih trajnostno-okoljskih ciljev.

Poleg Švedske vse večje zanimanje za rudarjenje vsega po vrsti vlada tudi na Grenlandiji, kjer se pod talečim ledom skrivajo enormne količine naravnih bogastev. Tudi uran. Rudarjenje urana so lokalne oblasti pred leti prepovedale. A nič ni dokončno: grenlandske oblasti se dnevno le z veliko težavo otepajo številnih agresivnih snubcev. Od Kitajske na eni do Združenih držav na drugi strani. Arktična fronta je na stežaj odprta.

Največji rudnik urana v Namibiji (Rössing), ki je bil do leta 2018 v večinski lasti avstralskega podjetja Rio Tinto, zdaj 69-odstotno obvladuje kitajsko državno podjetje China National Uranium Corporation (CNNC), ki je delež kupilo od Avstralcev. Pomembno je – v kontekstu jedrskega programa in bogatenja urana – tudi omeniti, da je 15 odstotkov tega rudnika v lasti Irana, in to že od leta 1976.

Po podatkih Svetovne jedrske zveze ima Rusija na voljo 39 odstotkov svetovnih kapacitet za bogatenje urana (večinoma podjetja Rosatom na Uralu). Ob Rusiji se kapacitete za bogatenje urana nahajajo še v Franciji, Nemčiji, ZDA, v Veliki Britaniji in na Nizozemskem.

»Rosatom je ključen igralec jedrskega posla in svoje dobrine in storitve prodaja tako Evropski uniji kot Združenim državam. Ironično – zaradi procesa odmikanja od ruskih fosilnih goriv je Evropa postala še posebej odvisna od ruskega jedrskega izvoza,« pravi James Acton iz inštituta Carnegie Energy.

Rosatom je tudi pomemben akter ruske agresije na Ukrajino. Nekdanji predsednik ruske vlade Sergej Kirijenko, ki vodi podjetje, je bil eden načrtovalcev agresije, podjetje pa je velik dobavitelj ruske vojske.

Napetosti dvigujejo cene

Posli z uranom so v zadnjih treh letih spet zacveteli. Cene urana na svetovnih borzah so se podvojile, recimo v Kanadi, ki bi zategadelj lahko postala »jedrska velesila«. Le en primer: rudnik urana v bazenu Athabasca v severnemu Saskatchewanu, ki ga upravlja rudarsko podjetje NexGen (kjer je pred leti deloval sedanji izvršni direktor podjetja District Metals, Garrett Ainsworth), je trenutno vredno okoli štiri milijarde dolarjev. In to kljub temu, da bo rudnik komercialno operativen postal šele leta 2028, ko bi Kanada kot največji svetovni proizvajalec urana lahko prehitela trenutno vodilni Kazahstan.

Cene urana so bile – proporcionalno – najvišje v času hladne vojne. Po razgradnji dela zalog jedrskega orožja po koncu hladne vojne se je na svetovnem trgu znašlo ogromno obogatenega urana, kar je močno znižalo cene – v določenem obdobju tudi za 90 odstotkov. Pomembno, a največkrat spregledano dejstvo je, da so Združene države po razpadu Sovjetske zveze iz Rusije in nekaterih drugih nekdanjih sovjetskih republik uvozile velike količine obogatenega urana za uporabo v lastni jedrski industriji.

To je omogočil sporazum »megatone v megavate« med ZDA in Rusijo iz leta 1993. Ruski material za jedrske konice se je kot jedrsko gorivo za komercialne reaktorje v ZDA uporabljal vsaj do leta 2013. V okviru sporazuma je bilo uporabljenih 500 ton obogatenega urana, kar je pred tem zadostovalo za okoli 20.000 (!) jedrskih konic. ZDA so Rusiji do leta 2009 za obogateni uran plačale okoli devet milijard dolarjev.

»Bolje voda kot vanadij!« FOTO: Boštjan Videmšek
»Bolje voda kot vanadij!« FOTO: Boštjan Videmšek

Rudarska podjetja so v nizkem štartu

Kanadsko rudarsko podjetje District Metals je na Švedsko vstopilo leta 2020 – sredi prvega pandemičnega vala. Ker je bil svetovni trg urana do leta 2022 statičen, niso veliko vlagali. Bolj ali manj so čakali. Z rusko agresijo na Ukrajino februarja 2022 – še prej z meseci vrenja na evropskem energetskem trgu – so se razmere spremenile. Geopolitične in gospodarske. Zaradi evropske odvisnosti od ruskega zemeljskega plina in mrzličnemu iskanju alternativ je jedrska energija vstopila v dobo renesanse. Rudarska podjetja so se na borzah okrepila.

Tudi District Metals je začel na Švedskem pospešeno raziskovati nove možnosti za rudarjenje, predvsem uranove rude. »Ko smo videli, kaj se dogaja na Švedskem, smo tam začeli iskati območja, kjer bi bilo možno kopati uranovo rudo,« mi je v telefonskem pogovoru povedal Garrett Ainsworth, izvršni direktor podjetja District Metals, sicer geolog in eden najbolj prepoznavnih in vplivnih poslovnežev v rudarskem poslu. Med drugim so pri švedskih oblasteh vložili prošnjo za dovoljenje za raziskovanje in rudarjenje na območju Viken, kjer so prve raziskave pokazale, da se v plitkih skrilavcih nahaja veliko urana.

»Dostop do dovoljenja je bil za nas poceni zaradi moratorija. Za mineralno licenco smo plačali 10.000 dolarjev. S tem smo pridobili 68 odstotkov depozita Viken. Kasneje smo odkupili še preostalih 32 odstotkov,« mi je povedal Ainsworth, ki je prepričan, da bo švedska vlada do konca letošnjega leta umaknila moratorij na rudarjenje urana. »Mi smo na umik moratorija pripravljeni. Ko bo umaknjen, bodo stvari, glede na švedsko zakonodajo, gotovo stekle zelo hitro. Že do zdaj je ta vlada veliko naredila za rudarske licence. Proces poteka zelo hitro. Na Švedskem dovoljenje za vrtanje načeloma dobite v šestih tednih. V Kanadi to traja najmanj dve leti. Naši švedski projekti so bolj vredni tudi zato, ker je vlada omilila regulacijo in pospešila izdajanje licenc,« je bil jasen prvi človek kanadskega rudarskega podjetja.

Da je umik moratorija na rudarjenje urana na Švedskem neizogiben, je jasno tudi iz poročila, ki ga je švedsko ministrstvo za okolje in podjetništvo objavilo 20. decembra lani in je nastalo na podlagi štirimesečne raziskave. Poročilo švedsko vlado in parlament poziva k umiku moratorija do konca letošnjega leta. Globalna rudarska podjetja – na čelu z District Metals – v nizkem štartu in med intenzivnimi pripravami čakajo na ta dan.

Garrett Ainsworth, izvršni direktor kanadskega rudarskega podjetja Distric Metals FOTO: District Metals
Garrett Ainsworth, izvršni direktor kanadskega rudarskega podjetja Distric Metals FOTO: District Metals

»Rezultati tega poročila predstavljajo zakonodajni okvir za umik moratorija. Ne gre le za rudarjenje urana, temveč tudi za procesiranje in bogatenje urana in hitrejšo izdajo licenc za rudarjenje,« mi je povedal Garrett Ainsworth. Po njegovih besedah je »delati« rudarski posel na Švedskem sijajna izkušnja, saj »ima država izjemno rudarsko tradicijo in infrastrukturo«. Ob tem je uran – ne le zaradi renesanse jedrske energije – postal izjemno pomembna geopolitična tema. »Švedska je ena ključnih evropskih rudarskih držav. Ne gre le za uran, marveč za železovo rudo, baker, cink, svinec, srebro, zlato … Užitek je delati tu. In Švedi radi investirajo v projekte v lastni državi,« je nadaljeval kanadski geolog, ki je prepričan, da bo Švedska po umiku moratorija na rudarjenje urana hitro vzpostavila celotno oskrbovalno verigo – od rudarjenja in procesiranja do bogatenja urana in izdelave jedrskega goriva ter uporabe tega v nuklearkah. Vključujoč recikliranje porabljenega jedrskega goriva.

»To je v današnjih nestabilnih časih ključno. Tam zunaj vlada zmešnjava. Saj veste, da je, denimo Niger, ki je na evropski trg dostavljal 25 odstotkov uranove rude, po umiku Francije zdaj v ruskih rokah. Izvršni direktor kazahstanskega podjetja Kazatomprom je izjavil, da je zanje zaradi pritiska Kitajske in Rusije zdaj veliko težje pošiljati uran na Zahod. Še posebej zdaj, ko je Švedska vstopila v zvezo Nato, mislim, da je na Švedsko veliko pritiska, da odpre uranovo oskrbovalno verigo. Tudi s strani Evropske unije, ki se zaveda, da bo zdaj, ko je v Beli hiši Donald Trump, sodelovanje z Združenimi državami oteženo,« je dodal Ainsworth.

Distric Metals na Švedskem za zdaj še ne »vrta«: poslovno se jim namreč bolj splača počakati na umik moratorija, ko se bo odzval tudi trg.

Most čez jezero Storsjön, vir pitne vode za 60.000 ljudi. FOTO: Boštjan Videmšek
Most čez jezero Storsjön, vir pitne vode za 60.000 ljudi. FOTO: Boštjan Videmšek

Ne zeleni, temveč sivi prehod

»Nikakor ne gre za zeleni, ampak za sivi prehod. Prepričujejo nas, da moramo za zaščito okolja žrtvovati nekaj okolja. Tudi rešitev, ki jo ponujajo, je napačna. Vedno znova se najdejo nova in nova opravičila za rudarjenje in izrabljanje naravnih bogastev. Od gozdov in celo morskega dna – na Norveškem. Nekaj idiotov bi to počelo celo v vesolju. Siva tranzicija išče nove načine bogatenja in izkoriščanja – in to v imenu zelenega prehoda,« mi je namero švedskih oblasti, da odpravi moratorij na rudarjenje urana, opisal Carl Schlyter, ki pri švedskem Greenpeaceu vodi kampanjo za zaščito podnebja in gozdov. Pred tem je bil dolga leta eden najvidnejših članov švedske Zelene stranke, ki jo je med letoma 2004 in 2014 zastopal tudi v evropskem parlamentu.

Je kaj možnosti, da švedskim oblastem ne bi uspelo izpeljati jedrskih načrtov – na čelu z odprtjem rudnikov urana, sem ga vprašal. »Ne gre le za moratorij. Tik pred božičem – ko so vsi že odšli na počitnice – je vlada predlagala tudi možnost ukinitve pravice veta, ki so jo do zdaj v švedskem sistemu imele lokalne skupnosti. Lokalni veto bi namreč lahko preprečil njihove načrte. A to še ne pomeni, da bo vladi uspelo. Številni lokalni župani, tudi iz vladnih strank, nasprotujejo umiku moratorija in tudi drugim novim rudarskim podjetjem, saj se najbolje zavedajo, kakšno škodo bi lahko povzročili okolju,« je nadaljeval švedski okoljevarstvenik, ki meni, da so razlogi za vladno odločitev za umik moratorija na rudarjenje urana striktno politični: »Jedrsko vprašanje je na Švedskem stvar političnega prestiža, obenem pa je vladna koalicija v zadnji predvolilni kampanji ogromno stavila prav na silovito krepitev jedrskih kapacitet.«

Carl Schlyter, Greenpeace FOTO: Greenpeace
Carl Schlyter, Greenpeace FOTO: Greenpeace

Razmere na energetskem trgu so bile leta 2022 precej drugačne. Iskale so se hitre rešitve. »Ko je Rusija napadla Ukrajino, so cene zemeljskega plina močno poskočile – cena elektrike se je najbolj povečala prav zaradi visokih cen plina. Na Švedskem smo bili navajeni izjemno nizkih – drugih najnižjih v Evropski uniji – cen električne energije, večinoma pridobljene iz obnovljivih virov in jedrskih elektrarn. In to kljub temu, da smo zaprli kar nekaj jedrskih reaktorjev. Še posebej velika industrija, ki je za razliko od navadnih državljanov izjemno nizko obdavčena. Industrija, ki je odvisna od brezogljične energije, je bila šokirana. S tem je za kratek čas izgubila svojo konkurenčnost. Cene elektrike so se na Švedskem povečale tudi zaradi načina delovanja evropskega tržišča. Cene so bile najvišje prav pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, kar je močno okrepilo jedrsko industrijo,« je nadaljeval Schlyter.

Striktno politična odločitev

Silovita širitev švedskih jedrskih kapacitet je bila vodilna predvolilna obljuba in tudi ena prvih večjih zavez nove desne vlade, ki jo Schlyter razume kot dogmo, ki nikoli ni bila osnovana na dejstvih. »Prodali so nam idejo, da bodo energetsko krizo rešili z gradnjo desetih novih jedrskih reaktorjev. Totalen absurd! Gradnja nuklearke v zahodni Evropi v povprečju od osnovnega načrta do priključka na omrežje namreč v povprečju traja 19 let, stane pa okoli 20 milijard evrov. Ob tem so se cene elektrike v zadnjih dveh letih zopet znižale. Lani tako pri nas ni bilo enega samega meseca, ko bi bila cena elektrike višja od fiksne zagotovljene cene, ki velja že 40 let! Vlada pa bi za gradnjo novih reaktorjev namenila 35 milijard subvencij in 55 milijard poceni posojil. Tu ni ekonomike, gre za politiko. Pred naslednjimi volitvami [2026] bi vladajoča koalicija namreč na vsak način rada začela nekaj graditi, da bi bilo videti, kot da izpolnjujejo predvolilne obljube. Umik moratorija na rudarjenje urana je del tega,« je bil jasen predstavnik švedskega Greenpeacea.

Na neki način ga zabava, pravi, da se neoliberalna vlada gradnje novih jedrskih reaktorjev in odpiranja rudnikov urana loteva v slogu komunističnih diktatur. »Posel z uranom je po svetu v rokah držav. Obstaja le eno zasebno podjetje za bogatenje urana – v ZDA. In gre mu slabo. Ameriške kapacitete so majhne. Države narekujejo cene, obvladujejo trg. Tudi Francozi bogatijo manj urana – potrebe niso zares velike. Za zdaj je zelo malo investicij. Vlada pravi, da se zaradi geopolitičnih razlog potreba po uranu povišuje in naj bi se še bolj. Da je ključen varen, zagotovljen dostop do uranovega goriva. Ob tem navajajo enkrat prenizke cene gradnje tako rudnikov kot reaktorjev. Vlada je obljubila, da z Rusijo ne bo poslovala. Toda z Rusijo bomo prej ali slej sklenili mir, ne? Potem bi novi projekti lahko serijsko bankrotirali, saj bi se lahko kar naenkrat ustvaril velikanski presežek ponudbe uranovega goriva,« je razmišljal Carl Schlyter. »Nimamo obratov za bogatenje urana. Nimamo obratov za procesiranje rude. Lahko odpremo sto rudnikov urana, pa se kaj dosti ne bo spremenilo – Švedska še vedno ne bo imela svojega jedrskega goriva.«

Najbolj ga skrbi, da se že zdaj večina javnega denarja usmerja v jedrsko energijo, obnovljivi viri pa so podhranjeni. Švedske oblasti so tik pred novim letom ustavile gradnjo trinajstih novih vetrnih elektrarn na Baltskem morju. »Bili smo ena najbolj uspešnih držav na svetu, kar se obnovljivih virov energije tiče. Potem ko se je vlada odločila za jedrsko opcijo, se je ustvaril vakuum, ki bi lahko trajal dvajset let.«

Območje, prevideno za rudarjenje. FOTO: Boštjan Videmšek
Območje, prevideno za rudarjenje. FOTO: Boštjan Videmšek

Na račun obnovljivih virov energije

Carl Schylter pravi, da zgodovina rudarjenja urana na Švedskem in tudi drugod kaže, da je praktično nemogoče, da ne bi z rudarjenjem uranove rude onesnažili zajetij pitne vode. »Kjer je na Švedskem uran, je večinoma tudi zelo kvalitetna voda. Evropska zakonodaja prepoveduje znižanje kvalitete vode. To je lahko zaščitni element. Voda je v času podnebne krize ključni naravni vir,« je namignil Schlyter, ki tako kot lokalno prebivalstvo v Ovikenu načrtovanje rudarjenje vidi kot obliko kolonializma. »Švedska, ne prvič v zgodovini, namerava z rudniki notranje kolonizirati tudi ozemlja staroselcev. Del vladajočih elit je prepričan, da lahko s kolonialnim pristopom zlomi odpor lokalne skupnosti. Toda lokalna skupnost ni nemočna. Ljudje so povezani in sodelujejo. Imajo tudi svoje poslance. Proti kolonializmu se je najlažje boriti z opolnomočeno lokalno skupnostjo,« je strnil.

* * *

Åsa Gustafsson je lastnica farme v bližini Ovikena, kjer skrbi za 65 krav in teličkov. Obenem njena družina – že četrta generacija – obdeluje 150 hektarov izjemno rodovitne zemlje. Njena kmetija se nahaja tik ob jezeru Storsjön, ki z vodo oskrbuje tudi bližnje veliko mesto Östersund, znano zimskošportno središče.

Njena kmetija je v celoti odvisna od jezerske vode – v sušnih mesecih, ki jih je zaradi podnebnih sprememb čedalje več, jo Åsa uporablja tudi za namakanje. »Prvi predstavniki rudarskih podjetij so tu okoli z vrtalnimi aparaturami hodili že pred tridesetimi leti. Že takrat so, med drugim, iskali uran. Vrtali so tudi na naši zemlji. A do aprila 2023, ko sem tudi jaz dobila pismo, se nič ni zgodilo,« mi je v lični staji povedala med kakofoničnim mukanjem.

Lastnice ogrožene kmetije Åsa Gustafsson. FOTO: Boštjan Videmšek
Lastnice ogrožene kmetije Åsa Gustafsson. FOTO: Boštjan Videmšek

»Najbolj se bojim za vodo. Vsa podzemne vode, reke in potoki se zlivajo v jezero, obenem pa se pretakajo čez obdelovalne površine in gozdove. Mesta za rudarjenje so malo nad jezerom – vsa svinjarija se bo stekla navzdol. Prej ali slej bo prišlo do onesnaženja. Od rudarskih podjetij in države nismo dobili nobenih zagotovil. Ničesar ne bom podpisala. Ostajam tu,« je ostro nadaljevala lastnica kmetije, ki se boji tudi enormnih količin odpadnega materiala, toksičnega prahu in hrupa. Po njenem mnenju bi moralo biti kmetijstvo, ki proizvaja hrano na okolju in živalim prijazen način, ključen del zelenega prehoda.

A (ne le) na Švedskem še zdaleč ni tako.

Nova (stara) oblika kolonializma

Bertil Sivertsson, vodja regionalne povezave kmetovalcev. FOTO: Boštjan Videmšek
Bertil Sivertsson, vodja regionalne povezave kmetovalcev. FOTO: Boštjan Videmšek
Zeleni prehod je »privatiziral« jedrski lobi, ki ga je prek trenutnih oblasti izročil v roke mednarodnih rudarskih korporacij, je med obiskom kmetije Gustafsson dejal Bertil Sivertsson, ki vodi regionalno povezavo kmetovalcev in je član krščanskih demokratov – vladne stranke, ki na nacionalni ravni podpira odpravo moratorija na rudarjenje urana, na lokalni pa temu ostro nasprotuje.

»V Stockholmu mislijo, da tu, v Jämtlandu, ni ljudi. Da je to mrtva krajina. In tako jo predstavljajo tujim rudarskim korporacijam. A živimo na območju izjemno bogate zgodovine in tradicije, ki pa se lahko hitro končata. Če jim bo uspelo tu zagnati prvi rudnik, se bo odprla pandorina skrinjica. Sledil bo učinek domin,« je nadaljeval Sivertsson.

»Točno tako. Tu se obeta spopad med hrano na eni in redkimi kovinami ter minerali na drugi strani. Med preživetjem in dobičkom. Planet rešujemo tako, da ga ubijamo. Nihče nas ne posluša, a še naprej bomo kričali. Pokazali jim bomo, da obstajamo! Upam, da bodo naši protesti zalegli. Vsi kmetje smo na isti strani. Je pa z grožnjo onesnaženja in preselitve težko razmišljati o prihodnosti,« je Åsa Gustafsson zamahnila z roko in se vrnila v hlev.

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine