V nadaljevanju preberite:

V času druge svetovne vojne je pogum dobil poseben pomen, ker je šlo za upor proti genocidni nacistični politiki, ki je uporabljala najbolj kruta sredstva za svojo ekspanzionistično rasistično politiko. O pogumu se je takrat govorilo, ko je šlo za upor proti tej politiki in tudi ko so posamezniki poskušali preživeti torturo.

Psihiater Viktor Frankl, ki je preživel koncentracijsko taborišče, je po vojni v svojih spominih Kljub vsemu reči življenju da pogum povezal s smislom življenja. Tudi ko se posameznik sooča z nesmiselnim trpljenjem, lahko najde smisel, recimo, da pomaga drugemu, in tako ostane pogumen, dostojanstven in nesebičen. Kadar v težkem boju za samoohranitev pozabimo na človeško dostojanstvo, po Franklu postanemo podobni živalim.

Frankl pogum dojema kot izbiro, kot odločitev, kako bomo delovali, hkrati pa ga ne loči od strahu. Priznava, da je v koncentracijskem taborišču velikokrat čutil strah in obup, toda bistveno mu je bilo, da ohrani upanje in moralno integriteto tudi takrat, ko mu je bila odvzeta svoboda.