Porabimo za šest nogometnih igrišč, imamo jih tri

Okoljski odtis – Slovenija je vire, ki jih slovenska narava lahko proizvede v enem letu, porabila do 11. maja – bo eden glavnih kazalnikov v strategiji razvoja Slovenije do 2030. Američan David Lin, ki Zemljo rad vidi kot kmetijo, kupolo na drugem planetu ali vesoljsko ladjo, je slovenskim uradnikom razložil, kako ta kazalnik uporabiti za načrtovanje dejanskih ukrepov.

Lin je nad Slovenijo navdušen, saj je trud slovenskih oblasti za uvedbo okoljskega odtisa v prakso večji kot drugod. Slovenija je po okoljskem odtisu v povprečju Evropske unije.
 

Naše uradnike ste dva dni učili uporabljati računske modele okoljskega odtisa. Sprejemajo vaše ideje ali ste naleteli na kakšne težave?

Veliko je razumevanja za koncept in glavno idejo, ki je za njim. Vemo, da želimo povsod po svetu že dolgo dati večji pomen trajnosti. A do zdaj se je uvedba meril računanja okoljskega odtisa v odločanje izmikala. Računski modeli so že precej dozoreli, potrebnega pa je še veliko dela, da bi jih sprejeli in uvedli. Poleg tega je dostop do podatkov na svetovni ravni še na zgodnji stopnji razvoja. Vse države, ki sprejemajo okoljski odtis kot pomemben kazalnik, potiskajo to znanje naprej.
 

Zakaj menite, da merila še niso dovolj razvita? Ker se z njimi ukvarjajo zgolj navdušenci ali zaradi dejstva, da se svojega vpliva na planet ne zavedamo dovolj?

V znanosti je model izračunavanja okoljskega odtisa sprejet že precej časa. Kako je sprejet globalno? Pariški podnebni sporazum je zgodovinska odločitev, svet je končno stopil skupaj, države se strinjajo, da je treba ukrepati. Da dosežemo cilj, ki ga postavlja ta sporazum, pa moramo meriti. Če hočemo finance in vire upravljati ustrezno, moramo meriti. Za to gre pri okoljskem odtisu in za to si prizadevamo v mreži svetovnega okoljskega odtisa (Global Footprint Network).
 

Vsak učinkovit sistem upravljanja vključuje merjenje, določitev ciljev, načrtovanje ukrepov, izvedbo in spet merjenje. Pa ne mislite, da države preveč pomena dajejo BDP? Zgolj po tem se meri njihova uspešnost.

Poudarek na BDP je še vedno odločno prevelik. Ideja, ki ji sledimo, je okoljsko upravljavsko računovodstvo. To je seštevanje naravnih sistemov, od katerih smo odvisni. Ključne sisteme lahko vključimo v programe, se dogovorimo, kaj bi radi dosegli, in določimo, kaj moramo meriti, da pridemo do cilja.


 

Kaj moramo doseči? To je glavno vprašanje. Nekateri bi imeli veliko denarja, večina bi rada živela bolje, nekateri bi radi bili srečni, vlade pa razvoj merijo zgolj po BDP.

Ideja v preteklosti, ki je bila zelo uspešna, se je glasila nekako tako, da lahko izrabljamo naravne vire, kot se nam zahoče, pri tem bomo namreč zaslužili veliko denarja, ki nam lahko kupi blaginjo. To je pripeljalo do razmer, ko človeštvo na leto uporablja toliko naravnih virov, da narava potrebuje 1,7 leta, da te vire obnovi. Ko to vidiš, ugotoviš, da moramo opustiti tradicionalno pot gospodarskega razvoja kot edino rešitev za blaginjo. Planeta ne moremo v nedogled prekomerno uporabljati.
 

To je logika vsakega gospodinjstva, če porabi več, kot zasluži, pridejo težave.

Zdi se, da je tako, vendar prevladuje prepričanje, da lahko gospodarstvo raste vsako leto. Naš odgovor je, poglejte New York. Svet je okrogel in ne da se ga povečati. Če bi postavil zid okrog New Yorka in rekel, takole, zdaj pa se širite, bi dosegel enako. Naš sistem je fizično merjenje virov, ki jih imamo na razpolago.
 

Kaj je danes najbolj redek vir?

Del seminarja je pogovor o temeljnih konceptih, kako vidimo stvari. Kaj je kontekst? Mi gledamo na planet kot na celoto in vse človeštvo kot celoto. Meriš lahko marsikaj, denimo, kako sekanje gozda v določeni regiji vpliva na lokalno trajnost. Že dolgo se govori, da presegamo meje planeta oziroma naravnega sistema, ki ga napaja sončna energija. Mi merimo zmogljivost tega ekosistema v primerjavi s človeško porabo.
 

Poročilo Združenih narodov govori o tem, da človeštvo predstavlja 0,1 odstotka biomase planeta, vpliva pa na 83 odstotkov vsega ekosistema. Povzročamo rekordno hitro izumiranje vrst, živali, ki jih gojimo za hrano, pa je več kot divjih živali.

Jasno je, da midva to vidiva in razumeva. A še vedno je zelo veliko ovir, da bi to vedenje doseglo večino ljudi. To, kar delamo v Sloveniji, daje upanje, da bo okoljski odtis dobil pravi pomen v strategiji razvoja.
 

Slovenija je vozlišče za krožno gospodarstvo, nekaj občin je sprejelo koncept Nič odpadkov. Je to rešitev?

Veliko je načinov, kako priti do rešitev, krožno gospodarstvo je gotovo eden od njih. A na trajnost je treba gledati na vseh ravneh. Naš model pove, ali gremo v pravo smer. Nismo tu zato, da bi predpisovali rešitve za vsako posamezno državo. V vsaki so razmere drugačne, vsaka ima drugačna orodja, ravni prihodkov so različne. Lahko pokažemo, kje je možnost zmanjšanja porabe virov, a ukrepi so stvar ljudi, ki poznajo lokalne razmere.
 

Pa vendar, je krožno gospodarstvo lahko zadovoljiv odgovor na težave?

Ne poznam kake ravni vpeljave krožnega gospodarstva. Teorije zvenijo res lepo, a treba jih bo uveljaviti v konkretnih ravnanjih. Če bi ves svet sprejel te zamisli, bi to lahko delovalo. A spet, treba je uporabljati prava merila.
 

Japonska že izkopava kovine iz pepela sežigalnic. Če bi šla vsaka plastenka v predelavo, ne bi tone te embalaže končale v morjih in naravi.

Veliko različnih tranzicij je potrebnih. Koncepti krožnega gospodarstva so dobri, ne vem pa, ali nas bodo v celoti pripeljali tja, kjer bi morali biti. Pomembne so dolgoročne rešitve, zlasti o gradnji infrastrukture. Ko zgradiš infrastrukturo, je razvoj določen za 50 ali 100 let.
 

Kakor razvoj določajo vse ceste.

Kot vse ceste in avtoceste. Prihajam iz ZDA, kjer je avtomobilska industrija zgradila krasne avtoceste do vsakega večjega mesta. Živim v Los Angelesu in tam je zgolj ena možnost premikanja. Traja lahko tudi dve uri, da prevoziš 30 kilometrov, ker obtičiš na tej krasni infrastrukturi. Dolgoročno razmišljanje je res pomemben vidik rešitve.


 

Ste naredili primerjavo odtisa klasičnega in električnega avtomobila?

Ne, vendar je to precej preprosto izračunati. Iz porabe goriva izračunaš emisije. Pri električnih avtomobilih odtis poveča gradnja infrastrukture. Vendar prej ko zamenjamo klasična vozila z električnimi, bliže smo podnebnemu cilju iz Pariza.
 

Okoljski odtis upošteva oceno vpliva izdelka na okolje skozi ves življenjski krog?

Okoljski odtis držav, ki ga pripravljamo mi, ne temelji na oceni življenjskega kroga, če gledate določen izdelek ali industrijski postopek, pa je običajno uporabiti tako oceno. Nekaj različnih poti je v metodologiji. Za države smo pionirji pri izračunavanju ogljičnega odtisa, o tem tudi poučujemo.
 

Kako to deluje?

To je pogled na državo kot na kmetijo. Zelo preprosto je. Kmet na svoji zemlji lahko proizvede omejeno količino hrane in drugih dobrin. Na drugi strani so potrebe njegove družine. Tako seštejemo vse pridelke in emisije v Sloveniji. Predvidimo, da je vse, kar je proizvedeno v Sloveniji, v Sloveniji tudi porabljeno. Potem preverimo izvoz in to od slovenske porabe odštejemo, prištejemo pa uvoz. To je računanje na podlagi porabe, kar je nasprotno od računanja proizvodnje. Ta skodelica, recimo, je bila proizvedena na Kitajskem. Tam so porabili nekaj gline in veliko energije za peči.
 

To so naše uvožene emisije.

To so emisije, ki so del kitajskega proizvodnega odtisa in del slovenskega odtisa porabe.
 

Vključite v izračune tudi pesticide in umetna gnojila?

V bistvu je to vprašanje, ali merimo stvari, ki škodujejo ekosistemu. Uporaba pesticidov dolgoročno slabo vpliva na zdravje. Vrnil se bom k analogiji. Marsovec je obtičal v kupoli in točno ve, koliko krompirjev lahko pridela. Mi računamo, koliko je prostora in koliko lahko na tem prostoru pridelamo. Stvari, ki škodujejo ekosistemu, se bodo v okoljskem odtisu pokazale kot dejavnik, ki zmanjša pridelek.
 

To je veliko številk.

Res jih je veliko. Zato imamo usposabljanje, da povemo, kje se jih dobi.
 

Kje?

Sestavili smo model državnega obračuna okoljskega odtisa. Številke zanj pridejo v glavnem iz javnih podatkov Združenih narodov, FAO, imamo tudi več virov podatkov o emisijah, podatke Evropske unije in Mednarodne agencije za energijo. Pretežno gre za globalne baze podatkov, to pa zato, da lahko uporabljamo primerljiva merila za vse države in vidimo, kako se razlikujejo. Velikokrat pa delamo tudi z državnimi ali lokalnimi vladami, da dobimo podatke, ki niso tako javni in lahko bolj natančno pojasnijo določene stvari.
 

Podatki lokalnih vlad verjetno tudi niso tako stari kot podatki globalnih baz podatkov? Ti so zdaj uradni za leto 2015.

Res je, zdaj so podatki uradni za leto 2014 ali 2015. Podatke zbirajo nacionalni statistični uradi, potem gredo skozi sistem poročanja v obravnavo Združenih narodov. Tam preverijo vse, da izločijo tiste, ki poročajo napačno. Kljub temu pa tudi če bi imeli najnovejše statistike za Slovenijo, bi bili največ eno leto naprej od mednarodnih baz podatkov. To velja za veliko večino držav. Tu smo pri točki, ko je treba reči, da je treba meriti okoljski odtis in zato precej izboljšati sisteme sporočanja podatkov.
 

Kako kot znanstvenik gledate na ta razvoj človeštva z vsemi nepomembnimi in lažnimi novicami, trumpi in podobnim?

To je težko razumeti. Kot znanstvenik verjamem, da lahko racionalna misel pripelje do boljše prihodnosti.
 

Znanstveniki so bili v preteklosti veliko bolj upoštevani kot danes.

To je res nekako žalostno.
 

Vidite kakšno luč za prihodnost?

Pariz je prinesel dobro odločitev, tudi zaveze držav so zelo dobre. Sicer bo treba še počakati, da bomo videli, kako močno se bodo države teh zavez dejansko držale, vendar imam občutek, da se svet osvešča, to vsaj prinese pogovor z mladimi. Pri večini naših prizadevanj so mladi zelo vključeni. Znanost gre najprej v izobraževalni sistem. Mladi bodo podedovali ta svet, zato moramo biti pošteni do njih, priznati moramo, da jih čakajo nekateri izzivi, a pri tem moramo biti pozitivni in prepričani, da so cilji dosegljivi. Hitreje ko začnemo ukrepati, bolje je. Hitreje ko se začnejo vlade spreminjati, bolje je. Največ pozitivnih premikov je pri lokalnih vladah, saj imajo te boljši pregled nad dogajanjem in lahko hitreje ukrepajo, birokratski postopki so krajši. Smo optimistični, da se stvari spreminjajo na bolje. To je tudi edini način gledanja, čeprav vemo, da se bodo razmere poslabšale. A če ne bomo ukrepali, se bodo zelo poslabšale.
 

Zdi se, da se ne zavedamo, kaj počnemo temu planetu. Gledamo otoke plastike na oceanih, a to je daleč, za to nismo mi krivi. Svojega vpliva se zavemo, ko so naše obale nasmetene. Mogoče tudi vaše ocene niso dovolj konkretne?

To je del razprave, kdo naj ukrepa in kaj bi morali narediti. Veliko igralcev je, prve pa so vlade, mednarodne, nacionalne in lokalne. Te imajo veliko moč, a vsaka je v drugačnem stanju. Če bi okoljski odtis dobil tako priznanje, kot ga je boj proti emisijam s pariškim dogovorom, bi bila to dobra osnova vladam za ukrepanje. Za posameznika je težko določiti, kaj naj naredi. Prihajam iz najbolj napredne države v ZDA, verjetno tudi najbolj naprednega dela Kalifornije, iz San Francisca. Tam velja prepričanje, da smo ljudje del vseh sistemov in lahko vplivamo na vse sisteme, lahko zahtevamo izboljšave ustanov. Še pomembneje: lahko se odločimo, kam bomo vlagali svoj denar. Nismo vsi v enakih razmerah, žal, tudi v Kaliforniji lahko živiš daleč od delovnih mest, pa nimaš na voljo nobenega javnega prevoza. Na drugi strani pa lahko vlade ljudem olajšajo odločitve.
 

Kakšne odločitve bi to lahko bile?

Javni prevoz je velika stvar – več ko jih neha uporabljati avto, več je prihodka za javni prevoz in manj avtov je na cesti. Drugo pa je to, da lahko kot posameznik odločaš o tem, komu boš namenil svoj denar. Lahko podpreš ljudi, ki delajo dobre stvari, poslovne prakse, ki izboljšujejo življenje ljudi, ki so etične in trajnostne. To je dobra naložba, vse preveč se osredotočamo zgolj na dolar.
 

Zdaj so zelo modne kriptovalute, ki so nekakšen odgovor na prevelik vpliv bank in tudi dolarja, a porabijo veliko energije.

Pravzaprav smo imeli diskusijo, ali bomo dočakali kakšno spremembo pri kriptovalutah po začetnem bumu pred leti. Gotovo smo navdušenci nad tehnologijo, ne pa tudi nad noro porabo energije, ki je potrebna za rudarjenje kriptovalut. Na koncu bi za to izdajatelji in imetniki morali plačati račun. To ni smer, v katero bi moralo človeštvo, ki že zdaj presega omejitve planeta. Vse je treba vzeti v račun. Če izboljšamo učinkovitost delovanja baterije v pametnem telefonu za 30 odstotkov, potem pa prodamo desetkrat več telefonov, se bo poraba energije povečala. Trajnost na več ravneh je resnično pomembna. Pariz je bil rešitev za trajnost pri emisijah. A te številke je treba dopolniti s specifičnimi kazalniki, kot je denimo delež obnovljivih virov energije, učinkovitost rabe energije in podobno. Tako lahko načrtujemo ukrepe, ki so osnova za spremembo. Kitajska že gre po tej poti, vračajo se k ideji, da morata biti za zdravo družbo gospodarstvo in okolje v sožitju.
 

Kako vidite Slovenijo?

Najnovejši rezultati za Slovenijo kažejo, da povprečen prebivalec potrebuje 4,7 hektarja rodovitne zemlje. To je skoraj povsem enako evropskemu povprečju, a dvakrat toliko, kot je biozmogljivost ozemlja Slovenije. Lahko bi rekli, da bi prebivalci Slovenije potrebovali dve Sloveniji, da bi v enem letu proizvedli vse, kar v tem času porabijo. Okoljski odtis Slovenije je imel vrh v letu 2008, potem je postopoma padal, kar je dober znak.
 

Po nekaterih podatkih se je začel že leta 2014 spet povečevati.

To bo treba še bolj natančno ugotoviti, projekcije pa res kažejo, da se okoljski odtis Slovenije od leta 2015 spet povečuje, čeprav je bilo veliko projektov za izboljšanje energetske učinkovitosti. Polovica odtisa Slovenije je ogljični odtis, v energetiki je še veliko prostora za ukrepanje.
 

Prostor je tudi v prometu. V Sloveniji z dvema milijonoma prebivalcev je registriranih 1,1 milijona avtomobilov, kar 80 odstotkov poti je opravljenih z avtom.

To je kar veliko avtomobilov. Ta prehod bo vzel veliko časa. Pomembno pa je, da so ljudje začeli, da se premika in da to podpira tudi politika.


 

Slišal sem očitek, da se izračuni okoljskega odtisa za isto stvar včasih zelo razlikujejo. Zakaj je tako?

Veliko je različnih razumevanj, zlasti ko gre za specifična vprašanja, kot so emisije ogljika. Ogromne razlike pa so lahko tudi med proizvodnim in porabniškim odtisom. Na Kitajskem je proizvodni odtis zelo visok, a veliko svojih izdelkov izvažajo, le malo jih uporabijo sami. Zato je odtis porabe veliko nižji kot v ZDA. Če ne poznaš podatkov, gre lahko za resnično velike razlike. To lahko pojasnimo tako, da povemo, da je na Zemlji pet milijard hektarjev (100 krat 100 metrov) prsti, ki je biološko produktivna. Ko to površino razdeliš med 7,6 milijarde ljudi, dobi vsak v povprečju 1,7 hektarja. Če pomisliš, da je to območje, kjer si lahko pridelaš hrano in odstranjuješ odpadke, je to zelo močna slika. Velikost dobrih treh nogometnih igrišč se bo pri 11 milijardah ljudi še zmanjšala. Svet postaja čedalje manjši.
 

Kemične korporacije pravijo, da lahko ljudi prehranijo z znanostjo, pesticidi in gensko spremenjenimi rastlinami. Je to res mogoče?

Veliko je prizadevanj za izboljšanje bioproduktivnosti prsti in nekaj jih veliko obeta. A če smo na letalu, moramo vedeti, da imamo dovolj goriva za polet do cilja. Ne boste šli na letalo, za katero boste vedeli, da nima dovolj goriva, a upate, da je na njem inženir, ki bo nastavil delovanje motorjev tako, da bo letalo z enako goriva letelo dlje. Tehnologija si mora prizadevati za izboljšanje produktivnosti prsti, vendar to ne more biti sporočilo v stilu, ne skrbite, tehnologija bo vse rešila.
 

Zelena revolucija v kmetijstvu z monokulturami, pesticidi in umetnimi gnojili v preteklih desetletjih ni bistveno povečala produktivnosti prsti, del jo je, nasprotno, spremenila v polpuščavo.

Z nekaterimi rešitvami smo dejansko povečali produktivnost prsti, denimo z namakanjem. Bioproduktivnost prsti se dejansko povečuje, vendar se naš okoljski odtis povečuje bistveno hitreje. Moramo izboljšati proizvodnjo, a še bolj pomembno je zmanjšati porabo.
 

Proizvodnje hrane verjetno ni smiselno povečati tako, da posekamo tropske gozdove in uredimo pašnike za živino ali plantaže oljnih palm?

Verjetno res ne. Veliko je sicer primerov tako trajnostnega kot netrajnostnega gospodarjenja z gozdovi. V Braziliji mnogo posekov sploh ni nadzorovanih. Prav grozen koncept je uničevanje najboljšega sistema za zajemanje ogljikovega dioksida ob uvajanju živinoreje, ki bo emisije še povečala. A vprašanje je, če imaš vlado, ki zna to izmeriti in se odločiti drugače.
 

Mogoče bi bilo treba določiti ceno za vsako drevo.

To bi lahko bil eden od pristopov. V celoti je ocena ekosistemskih storitev odločno prenizka. Ni sicer treba postaviti cene za čisto vsako stvar.
 

Vsaj podjetja pričakujejo jasne odločitve za daljšo prihodnost.

Veliko bi morali reči o trajnostnih nabavnih verigah. To se seli tudi v razmišljanje finančnih ustanov. Zavedati so se začele, da v svetu, kjer bo čedalje manj virov, ni pametno vlagati v projekte, ki povzročajo emisije. V dvajsetih letih bodo take škodljive prakse v težavah, denar vlagateljev pa izgubljen. To je kot nakup predvajalnika videokaset. Pri tem nisem sprejel le slabe odločitve, temveč tudi porabil denar, ki bi ga lahko namenil za boljšo odločitev. Nikoli pa ni slaba odločitev za vložek v večjo učinkovitost porabe energije ali snovi. Pametni voditelji, ki gledajo naprej, bi to morali razumeti.