Povečevanje neenakosti pri možnosti pridobivanja znanja
Anica Mikuš Kos o nepravičnost šolskega sistema do tistih, ki so iz različnih razlogov nezadostno opremljeni z znanji in viri pomoči za šolanje na daljavo.
Odpri galerijo
Razlike med uspešnostjo revnih in nerevnih, ki obstajajo v normalnih okoliščinah šolanja, se pri šolanju na daljavo še povečujejo. FOTO: Uroš Hočevar
Skupine otrok, ki imajo težave s šolanjem na daljavo, se med seboj prekrivajo. Pri mnogih otrocih delujejo sočasno različni vzroki, najbolj pogosto kombinacije predhodnih učnih težav, revščine in težav, povezanih s priseljenstvom.
Najbrž največja je skupina otrok, ki so imeli že pred šolanjem na daljavo učne težave. Številni otroci niso po meri šole, kar zadeva njihovo kognitivno delovanje, razvojne, odzivne in vedenjske značilnosti, prilagodljivost na novosti, energijo, potrebno za samostojno učenje. Za te otroke je novi način dela ne le zahtevna sprememba, temveč srečanje z novimi zahtevami, ki jim s svojimi kapacitetami – kognitivnimi, čustvenimi, energetskimi – preprosto niso kos. Marsikaterega teh otrok je v predvirusnem času motivirala in vzpodbudila pozitivna osebna interakcija z učiteljico. Izguba te podpore pušča otroka v učne nemoči in obupu.
Vpliv revščine na šolsko uspešnost otrok je dobro znan. Učenci in dijaki z nizkim socioekonomskim statusom imajo v povprečju slabši šolski uspeh kot njihovi vrstniki iz dobro stoječih družin. Pa ne zato, ker bi bili manj pametni. Predvsem zato, ker imajo primanjkljaje v predznanjih in veščinah, ki jih terja šola, ki jih šola ceni in nagrajuje, ker imajo slabše razmere, življenjske okoliščine za učenje, pogosto tudi manj spodbud. Predvsem pa imajo manj virov pomoči ob učnih težavah.
Otrokom iz družin z visoko ravnjo izobraženosti staršev in starih staršev ti pomagajo pri šolskih težavah. In seveda so tu še plačani inštruktorji. Pogosto se sprašujem, kako shajajo otroci brez teh virov pomoči – to so tisti, katerih starši in stari starši imajo nižjo raven izobrazbe, kar omejuje njihove zmogljivosti pomagati otroku, in tisti, katerih starši ne morejo plačati inštruktorja.
Mimogrede, kar zadeva raven izobrazbe odraslih družinskih članov – vem za mnoge univerzitetno izobražene »pomočnike«, ki se morajo sami pripraviti, naučiti snov, da bi lahko pomagali svojim otrokom in vnukom. Razlike med uspešnostjo revnih in nerevnih, ki obstajajo v normalnih okoliščinah šolanja, se pri šolanju na daljavo še povečujejo. Mnogi nimajo računalnikov ali imajo slabe računalnike ali je en sam računalnik za več otrok ali so brez internetne povezave. Mnogi ne poznajo računalniških operacij, ki jih potrebujejo za učenje na daljavo. Starši pa so nezadostno računalniško pismeni, da bi jim lahko pomagali.
Naslednja skupina so otroci priseljenci, ki slovenskega jezika ne obvladajo ali ga ne obvladajo dovolj. V slovenske šole se menda vsako leto vpiše več kot tisoč otrok, ki ne obvladajo slovenskega jezika ali pa ga obvladajo pomanjkljivo. In seveda njihovi starši prav tako ne. Ti otroci imajo težave v razumevanju informacij, navodil, vprašanj. Glede starševske pomoči otrokom velja enako kot za otroke iz prejšnje skupine.
Opozorili so me na otroke staršev, ki niso revni, vendar niso računalniško dovolj usposobljeni za pomoč svojim otrokom. To so osebe, katerih delo ni povezano z računalniki, opravljajo manualne poklice in uporabljajo računalnike le za osnovno komunikacijo.
Nekaterim otrokom iz predstavljenih skupin so pri učenju pomagali prostovoljci. Toda tudi njihova pomoč v sedanjih okoliščinah postane nedosegljiva. Hvalevredna je iniciativa študentov, ki po spletu pomagajo otrokom, toda za mnoge otroke iz predstavljenih skupin je tudi ta pomoč nedosegljiva. Pravijo, da je celo po telefonu težko pomagati otroku, ki ima težave z uporabo računalnika.
O tem, kako starši doživljajo nove okoliščine šolanja, je veliko napisanega. Vem pa, da vsaj večini meni znanih otrok pomagajo starši, in to kar precej. Seveda so meni znani otroci tisti, ki imajo svojo sobo, svoj dober računalnik in visoko izobražene starše.
A razlike niso le v zmogljivostih otrok preiti na nove načine šolanja, med njihovimi življenjskimi okoliščinami in zmožnostjo staršev pomagati otrokom. Količina in kakovost snovi, ki naj bi jo otroci predelali, se razlikujeta od učiteljice do učiteljice, od učitelja do učitelja. Prav tako so velike razlike v pristopih, delu z otroki različnih učiteljev. Menda so neenotni in zapleteni tudi tehnični dostopi do programov.
Moje spoštovanje učiteljicam in učiteljem, ki jim uspe vzpostaviti individualni stik z otroki, ki so v težavah, in učiteljem, ki glasno opozarjajo na to, o čemer pišem, in to na bolj kvalificiran način kot zmorem jaz, ki nisem pedagoška strokovnjakinja in sem računalniško polpismena. Vendar dobra volja in človeška zavzetost enega dela šolskih delavcev ne zagotavljata enakih možnosti vsem otrokom za uspešno učenje v novih okoliščinah. Prisluhniti bi morali opozorilom učiteljic in staršev, kakšne težave prinaša učenje na daljavo za tiste, ki so najbolj ogroženi glede šolske neuspešnosti, in preprečiti dodatne dejavnike tveganja za neuspešnost.
Naj opozorim še na čustvene stiske mnogih otrok in izgubo motivacije za učenje. In ne nazadnje na to, da se z večanjem neenakosti v možnostih obvladovanja učenja na daljavo tudi zapirajo izobraževalne poti za otroke iz deprivilegiranih skupin.
Kot človek, kot strokovnjakinja na področju varovanja duševnega zdravja otrok in kot aktivistka za otrokove pravice apeliram na odločevalce, da pri svojih odločitvah o šolanju v novih okoliščinah zrahljajo birokratska pravila in prilagodijo potek šolanja in ocenjevanje učencev in dijakov stvarnosti tistih, ki imajo največ težav in ovir in najmanj virov pomoči ter podpore. In teh otrok ni malo.
Najbrž največja je skupina otrok, ki so imeli že pred šolanjem na daljavo učne težave. Številni otroci niso po meri šole, kar zadeva njihovo kognitivno delovanje, razvojne, odzivne in vedenjske značilnosti, prilagodljivost na novosti, energijo, potrebno za samostojno učenje. Za te otroke je novi način dela ne le zahtevna sprememba, temveč srečanje z novimi zahtevami, ki jim s svojimi kapacitetami – kognitivnimi, čustvenimi, energetskimi – preprosto niso kos. Marsikaterega teh otrok je v predvirusnem času motivirala in vzpodbudila pozitivna osebna interakcija z učiteljico. Izguba te podpore pušča otroka v učne nemoči in obupu.
Revni
Vpliv revščine na šolsko uspešnost otrok je dobro znan. Učenci in dijaki z nizkim socioekonomskim statusom imajo v povprečju slabši šolski uspeh kot njihovi vrstniki iz dobro stoječih družin. Pa ne zato, ker bi bili manj pametni. Predvsem zato, ker imajo primanjkljaje v predznanjih in veščinah, ki jih terja šola, ki jih šola ceni in nagrajuje, ker imajo slabše razmere, življenjske okoliščine za učenje, pogosto tudi manj spodbud. Predvsem pa imajo manj virov pomoči ob učnih težavah.
Otrokom iz družin z visoko ravnjo izobraženosti staršev in starih staršev ti pomagajo pri šolskih težavah. In seveda so tu še plačani inštruktorji. Pogosto se sprašujem, kako shajajo otroci brez teh virov pomoči – to so tisti, katerih starši in stari starši imajo nižjo raven izobrazbe, kar omejuje njihove zmogljivosti pomagati otroku, in tisti, katerih starši ne morejo plačati inštruktorja.
Mimogrede, kar zadeva raven izobrazbe odraslih družinskih članov – vem za mnoge univerzitetno izobražene »pomočnike«, ki se morajo sami pripraviti, naučiti snov, da bi lahko pomagali svojim otrokom in vnukom. Razlike med uspešnostjo revnih in nerevnih, ki obstajajo v normalnih okoliščinah šolanja, se pri šolanju na daljavo še povečujejo. Mnogi nimajo računalnikov ali imajo slabe računalnike ali je en sam računalnik za več otrok ali so brez internetne povezave. Mnogi ne poznajo računalniških operacij, ki jih potrebujejo za učenje na daljavo. Starši pa so nezadostno računalniško pismeni, da bi jim lahko pomagali.
Priseljeni
Naslednja skupina so otroci priseljenci, ki slovenskega jezika ne obvladajo ali ga ne obvladajo dovolj. V slovenske šole se menda vsako leto vpiše več kot tisoč otrok, ki ne obvladajo slovenskega jezika ali pa ga obvladajo pomanjkljivo. In seveda njihovi starši prav tako ne. Ti otroci imajo težave v razumevanju informacij, navodil, vprašanj. Glede starševske pomoči otrokom velja enako kot za otroke iz prejšnje skupine.
Ustvarjalnost v času karantene: Marie Lou Belenyesi (4 leta) in Paolo Belenyesi (9 let) FOTO: Reuters
Opozorili so me na otroke staršev, ki niso revni, vendar niso računalniško dovolj usposobljeni za pomoč svojim otrokom. To so osebe, katerih delo ni povezano z računalniki, opravljajo manualne poklice in uporabljajo računalnike le za osnovno komunikacijo.
Nekaterim otrokom iz predstavljenih skupin so pri učenju pomagali prostovoljci. Toda tudi njihova pomoč v sedanjih okoliščinah postane nedosegljiva. Hvalevredna je iniciativa študentov, ki po spletu pomagajo otrokom, toda za mnoge otroke iz predstavljenih skupin je tudi ta pomoč nedosegljiva. Pravijo, da je celo po telefonu težko pomagati otroku, ki ima težave z uporabo računalnika.
O tem, kako starši doživljajo nove okoliščine šolanja, je veliko napisanega. Vem pa, da vsaj večini meni znanih otrok pomagajo starši, in to kar precej. Seveda so meni znani otroci tisti, ki imajo svojo sobo, svoj dober računalnik in visoko izobražene starše.
Spoštovanje učiteljicam in učiteljem
A razlike niso le v zmogljivostih otrok preiti na nove načine šolanja, med njihovimi življenjskimi okoliščinami in zmožnostjo staršev pomagati otrokom. Količina in kakovost snovi, ki naj bi jo otroci predelali, se razlikujeta od učiteljice do učiteljice, od učitelja do učitelja. Prav tako so velike razlike v pristopih, delu z otroki različnih učiteljev. Menda so neenotni in zapleteni tudi tehnični dostopi do programov.
Moje spoštovanje učiteljicam in učiteljem, ki jim uspe vzpostaviti individualni stik z otroki, ki so v težavah, in učiteljem, ki glasno opozarjajo na to, o čemer pišem, in to na bolj kvalificiran način kot zmorem jaz, ki nisem pedagoška strokovnjakinja in sem računalniško polpismena. Vendar dobra volja in človeška zavzetost enega dela šolskih delavcev ne zagotavljata enakih možnosti vsem otrokom za uspešno učenje v novih okoliščinah. Prisluhniti bi morali opozorilom učiteljic in staršev, kakšne težave prinaša učenje na daljavo za tiste, ki so najbolj ogroženi glede šolske neuspešnosti, in preprečiti dodatne dejavnike tveganja za neuspešnost.
Sofiat Kolawole (8 let), Olatunji Adebayo (11 let) in Amira Akanbi (11) iz Lagosa v Nigeriiji FOTO: Reuters
Naj opozorim še na čustvene stiske mnogih otrok in izgubo motivacije za učenje. In ne nazadnje na to, da se z večanjem neenakosti v možnostih obvladovanja učenja na daljavo tudi zapirajo izobraževalne poti za otroke iz deprivilegiranih skupin.
Kot človek, kot strokovnjakinja na področju varovanja duševnega zdravja otrok in kot aktivistka za otrokove pravice apeliram na odločevalce, da pri svojih odločitvah o šolanju v novih okoliščinah zrahljajo birokratska pravila in prilagodijo potek šolanja in ocenjevanje učencev in dijakov stvarnosti tistih, ki imajo največ težav in ovir in najmanj virov pomoči ter podpore. In teh otrok ni malo.
