V intervjuju preberite:

Spomin zmagovalcev je večinoma selektiven, površen. Spomin poražencev pa sega v globino in se povezuje z življenjsko travmo, ki zasleduje sto let in več ... Selektivno zgodovinopisje je soodgovorno, da Koroška svojo identiteto še danes navezuje na problematične dogodke.
Z »dialogom« in »konsenzom« med manjšinsko organizacijo in Heimatdienstom se je spomin celebriral v soglasju, da so bile žrtve tudi storilci, in obratno, storilci tudi žrtve. S to nediferencirano opredelitvijo je bilo zadoščeno geslu: »Vrtanje po preteklosti zapira pot v skupno prihodnost v Evropi.
Če natančno pogledamo, je bila Koroška v preteklem stoletju poskusno polje za politične dogodke, ki so se pozneje pojavili na zvezni ravni. Primerov je bilo ničkoliko, predvsem pod Haiderjem.
Heimatdienst ima dober nasvet: slovenska stran naj ne bi vedno zahtevala še več dvojezičnih krajevnih tabel, kajti table bi prej ali slej postale breme za večinsko prebivalstvo. Priznavanje manjšinskih pravic je torej dejanje milosti; in taka milost se – podeli ali pa ne.