V intervjuju preberite še:

Promotor glasbe Bogdan Benigar, vodja programa jazza in glasb sveta v Cankarjevem domu, kjer skrbi za cikla Cankarjevi torki in Glasbe sveta ter za jazz, o treh desetletjih z Drugo godbo, o njenih vrhuncih, ki so zanj vedno povezani z zgodbami za odrom, in o vrhuncu festivala, koncertu Sons of Kemet, ki bo v ponedeljek v Kinu Šiška, kjer ga bomo, kot napoveduje, morda videli zaplesati pod odrom. »Tako Moor Mother kot Sons of Kemet so na ustvarjalnem vrhuncu. To bo energija, ki ponese izven časa in prostora. Intelektualna glasba za ples. Najboljša kombinacija.«

O prvem usodnem stiku z glasbo:

Ne, ni bila harmonika. Bilo je petje. Na pamet sem znal ves repertoar Lojzeta Slaka, vse plošče. In sem ga tudi pogosto izvajal (nasmešek). To je bilo na začetku osnovne šole, v sedemdesetih, ko smo hodili na počitnice k starim staršem na Primorsko. Res pa je, da smo imeli v družini tradicijo igranja harmonike; sestra Janja je sicer hodila na klavir, jaz sem se učil harmoniko in dokončal nižjo glasbeno šolo.

O koncertu Youssouja N'Dourja:

Ponj smo se peljali na mejo med Avstrijo in Nemčijo; sprva je agent zahteval limuzino in kombi, a Youssou ni hotel v limuzino in se je raje peljal s člani benda v kombiju. Nakar smo se za dobri dve uri zataknili v Avstriji, ker so bili binkošti, potem nas je na meji čakala še birokracija z vizumi ...Najsrečnejši človek sem bil, ko ni bilo treba več urejati vizumov. Ure in ure in dneve sem preživel na meji z glasbeniki, ker je bilo treba urejati vizume, takrat so uradniki še na roke popisovali vsak potni list posebej ...

Zaradi vsega tega smo resno zamujali na tonsko vajo, a Senegalci so bili popolnoma kul. Ni problema so rekli, naj ima vajo predskupina, to so bili takrat Terra Mystica. Prišli smo v Ljubljano, tik pred koncertom so naredili kratko tonsko vajo – in potem se je zgodil vrhunski koncert, vrhunska izvedba. Youssou je bil takrat svetovna zvezda, tudi zaradi hita z Neneh Cherry 7 seconds. Mislim, da je bil to najboljši pop koncert, kar sem jih videl v življenju. Ker je ta muzika, mbalax, popolna združitev senegalske tradicije in popularne glasbe.

O Cesarii Evori:

Ko je prišla četrtič v Ljubljano, zadnjič je nastopila v CD, sem jo šel sam iskat na letališče. Pred tem so mi rekli, da ne govori niti besede angleško. Nakar se je med vožnjo nenadoma zazrla vame in me v gladki angleščini vprašala: »What took you so long to bring me back?« Mi je kar zaprlo sapo: pa saj so minila komaj tri leta, sem se nasmejal, ne morem vas gostiti vsako leto, pa čeprav bi rad. Izjemna gospa.