Slovo kolumnista, ki mu je sodnija priznala, da je umetnik
Nekaj besed ob smrti Borisa Ježa. Kolumnista Sobotne priloge. Delovega komentatorja. Dopisnika iz Beograda. Poročevalca iz Kopra. Prijatelja.
Odpri galerijo
FOTO: Mavric Pivk
Navadno je vsak četrtek okrog petih popoldne pozvonil telefon. Staromodno je klical na stacionarno številko. »Boris Jež tu, tvoj sovražnik,« se je predstavil. Potem je vprašal, ali je kolumna, ki jo je poslal po elektronski pošti, srečno pripotovala do redakcije. Potem je vprašal, ali poslano ustreza profesionalnim in uredniškim kriterijem. Od časa do časa je vprašal tudi, ali še vedno velja, da piše za Sobotno prilogo. Pač, vedel je, da se reči hitro spreminjajo in da so časi negotovi. Nekajkrat na leto je sporočil, da bo zamujal in bo kolumna gotova v petek zjutraj. Pripomba, da se zamude ne smejo zgoditi, ga je spravila v slabo voljo. Včasih navdih za kolumno pač ne pride ob pravem času. A če je obljubil, da bo besedilo v poštnem nabiralniku v petek ob sedmih zjutraj, je bilo najkasneje ob sedmih res v nabiralniku.
Če se komu zdi, da je bil Boris Jež boemska duša, ki se ne meni prav dosti za pravila in urnike, se moti. Boris Jež je bil natančen človek. Kolumno je poslal, tudi če je bil na poti. Če je bil na dopustu. V besedilih ni bilo tipkarskih napak. Tudi v letih, ko je še pisal na pisalni stroj, ta čudoviti muzejski eksponat, ni delal tipkarskih napak. Vejice so stale tako, kot veleva pravopis. Imena so bila zapisana pravilno. Nič boemskega ni bilo v rokopisu. Od leta 2001 – v elektronskem arhivu je shranjenih 900 številk Sobotne priloge – je napisal 990 člankov.
Najstarejši Borisov članek, shranjen v avtorski mapi Delove dokumentacije, je iz leta 1977. Pisal je o tem, kako so učenci izolskega gostinskega šolskega centra s tekmovanja v Celovcu prinesli srebrno priznanje. Pisal je o kraškem pršutu z olivami, piranski ribji juhi, puri na zagorski način, kislem zelju, ajdovih žgancih, svinjskih ocvirkih, krofih iz krhkega testa in sadni peni ter o tem, kako se mu za pisalnim strojem cedijo sline. Reportažni zapis ni bil le hudomušen, pač pa je bil tudi kritičen. Učenci se naučijo kuhati imenitne reči, zaposlijo pa se v fabriških menzah, kjer kuhajo golaž, vampe in enolončnice, ker so plače v menzah boljše kot v restavracijah. In naša prehrambna kultura je slaba, je ugotavljal. Zadnja Borisova kolumna je pripovedovala o cockti. In pašteti. Portorož je prizorišče Borisove zadnje kolumne.
Kolumnist nima dopusta. Kolumnist je človek, ki svojih 120 vrstic besedila sestavlja tudi takrat, ko gleda v zrak. 1300 besed, zloženih v nepričakovano, a smiselno zaporedje, piše, ko vozi kolo, se sprehaja, sedi ali plava. Od leta 2004, ko je Boris za Sobotno prilogo začel pisati Bodice, je manjkal le nekaj tednov. Če ni pisal, je bral. Če ni bral časopisov, je bral knjige. Če ni bral knjig, je gledal poročila. Če ni poslušal poročil, se je pogovarjal z znanci, neznanci, naključnimi mimoidočimi. In če se ni pogovarjal, je tuhtal o tem, kaj in kako naj piše. Iz tedna v teden, iz meseca v mesec. Iz leta v leto.
Pozdrav »Tvoj sovražnik pri telefonu« bi nepoučenega nekoliko zaskelel. Vendar je o sebi kot sovražniku govoril zato, ker se je v kolumnah redno skliceval na prijatelje. Imel je imenitne prijatelje. Einsteina. Kierkegaarda. Sokrata. Diogena. Machiavellija. Nietzscheja. Twaina. Casanovo. Botticellija. Michnika. Hawkinga. Voltaira. Rossinija. Ferrarija. Abramoviča. Kafko. Churchilla. Lemmona. Washingtona. Nixona. Pa tudi Visarjonoviča, Gadafija, Maa, Kardelja, Mussolinija in še koga je imenoval prijatelj. Kdor je znal brati, je razumel, kdaj se Boris šali. Kdor ni znal brati, je še danes prepričan, da je bil tudi Berlusconi Borisov prijatelj. No, Boris je pisal za tiste, ki so znali brati. Ki so znali brati vrstice in tisto, kar je napisano med njimi.
Zadnji, ki je Borisa tožil, je bil Janez Janša. Boris je menda zagrešil nedopusten poseg v Janševe osebnostne pravice. Zaradi škode, ki sta jo utrpela čast in dobro ime, je Janša pričakoval 5000 evrov odškodnine. »Avtor je v obravnavanem prispevku na njemu lasten, umetniški, zbadljiv in humoren način, ki je značilen za satiro, izrazil svoje notranje občutke, mnenje, vrednostno sodbo (nestrinjanje), ki ga je občutil ob napovedi pobudnikov, med njimi tožnika, da bo ob 20. obletnici plebiscita ustanovljeno Združenje veteranov slovenske osamosvojitve,« je zapisalo višje sodišče.
Pravnomočna sodba torej govori, da Borisovo pisanje ni bilo le zbadljivo in humorno, ampak tudi umetniško. Bilo bi nespodobno, če se s pravnomočno sodbo ne bi strinjali. Ne zaradi avtoritete sodišča, pač pa zaradi Borisa.
Na papirju, ki ga je žigosala sodna oblast, piše, da je bilo Borisovo pisanje umetnost.
Za Delo je začel pisati kot koprski gimnazijec. Septembra 1976 se je v koprskem dopisništvu zaposlil. Ko se je leta 1980 vrnil iz armije, je v Ljubljani delal za gospodarsko redakcijo. Leta 1982 je postal vodja beograjskega dopisništva in komentator. Leta 1985 ga je doletela celo čast, da je za beograjsko poročanje in komentiranje dobil nagrado Tomšičevega sklada. Leta 1990 je postal urednik, odgovoren za komentatorsko stran Dela.
Vendar je bil Boris vedno predvsem pisec. Torej bolj novinar kot urednik. In bolj umetnik kot obrtnik.
Umetnost kolumne se od drugega pisanja loči po tem, da bralstvo po uvodnih besedah ne more uganiti, kam vodi zgodba. Branje dobrih obrtniških izdelkov je predvidljivo početje. Uvodu sledi zaplet, po analizi in sklepnem delu je vse jasno. Kolumna pa je umetnost, ker uvodu sledi popolno presenečenje, po končani analizi pa bralstvu ni nič več jasno. Kajti svet kolumnista ni tako enostaven, kot je komentatorski svet. Komentatorski svet je svet logike. Svet kolumnista je svet paradoksov. Kolumna se v umetnost spremeni, ker bralstvo o zapisanem tuhta in razpravlja. Včasih se strinja, a to, da bi se z zapisanim strinjali, ni namen kolumne. Borisov prijatelj Kant bi rekel, da so kolumne pospeševalke drznosti. Drznite si uporabljati razum, je kolumnistovo sporočilo. Če si ljudje po branju kolumne drznejo razmišljati, je polovica naloge opravljene. Boris ni nikogar silil, da bi se strinjal z njim. Na nevsiljiv način pa je vabil ljudi, naj rezonirajo. To mu je uspevalo. Ko so raziskovalci javnega mnenja merili, kateri avtorji so med novinarji Dela najbolj brani, je bil Boris pri vrhu. Tudi letos, šest let zatem, ko se je uradno upokojil, je bil še vedno med najbolj branimi.
Še eno nalogo ima kolumnist. Borisov prijatelj Igor Torkar je rad govoril, da mora dobro besedilo človeka spraviti v jezo, žalost in smeh. Naloga je težka, zlasti če je na voljo le tisoč besed.
In ko je po upokojitvi prihajal do redakcije, je prinašal darilca. Domačo figovo marmelado in šopke sivke.
Po Borisovih kolumnah smo se v jezni žalosti smejali. Ali pa smo bili v jeznem veseljačenju žalostni.
Danes ni jeze. In ni veselja. Četrtek je in Boris ne bo poklical. Danes smo samo žalostni.
Če se komu zdi, da je bil Boris Jež boemska duša, ki se ne meni prav dosti za pravila in urnike, se moti. Boris Jež je bil natančen človek. Kolumno je poslal, tudi če je bil na poti. Če je bil na dopustu. V besedilih ni bilo tipkarskih napak. Tudi v letih, ko je še pisal na pisalni stroj, ta čudoviti muzejski eksponat, ni delal tipkarskih napak. Vejice so stale tako, kot veleva pravopis. Imena so bila zapisana pravilno. Nič boemskega ni bilo v rokopisu. Od leta 2001 – v elektronskem arhivu je shranjenih 900 številk Sobotne priloge – je napisal 990 člankov.
Najstarejši Borisov članek, shranjen v avtorski mapi Delove dokumentacije, je iz leta 1977. Pisal je o tem, kako so učenci izolskega gostinskega šolskega centra s tekmovanja v Celovcu prinesli srebrno priznanje. Pisal je o kraškem pršutu z olivami, piranski ribji juhi, puri na zagorski način, kislem zelju, ajdovih žgancih, svinjskih ocvirkih, krofih iz krhkega testa in sadni peni ter o tem, kako se mu za pisalnim strojem cedijo sline. Reportažni zapis ni bil le hudomušen, pač pa je bil tudi kritičen. Učenci se naučijo kuhati imenitne reči, zaposlijo pa se v fabriških menzah, kjer kuhajo golaž, vampe in enolončnice, ker so plače v menzah boljše kot v restavracijah. In naša prehrambna kultura je slaba, je ugotavljal. Zadnja Borisova kolumna je pripovedovala o cockti. In pašteti. Portorož je prizorišče Borisove zadnje kolumne.
Kolumnist nima dopusta. Kolumnist je človek, ki svojih 120 vrstic besedila sestavlja tudi takrat, ko gleda v zrak. 1300 besed, zloženih v nepričakovano, a smiselno zaporedje, piše, ko vozi kolo, se sprehaja, sedi ali plava. Od leta 2004, ko je Boris za Sobotno prilogo začel pisati Bodice, je manjkal le nekaj tednov. Če ni pisal, je bral. Če ni bral časopisov, je bral knjige. Če ni bral knjig, je gledal poročila. Če ni poslušal poročil, se je pogovarjal z znanci, neznanci, naključnimi mimoidočimi. In če se ni pogovarjal, je tuhtal o tem, kaj in kako naj piše. Iz tedna v teden, iz meseca v mesec. Iz leta v leto.
Pozdrav »Tvoj sovražnik pri telefonu« bi nepoučenega nekoliko zaskelel. Vendar je o sebi kot sovražniku govoril zato, ker se je v kolumnah redno skliceval na prijatelje. Imel je imenitne prijatelje. Einsteina. Kierkegaarda. Sokrata. Diogena. Machiavellija. Nietzscheja. Twaina. Casanovo. Botticellija. Michnika. Hawkinga. Voltaira. Rossinija. Ferrarija. Abramoviča. Kafko. Churchilla. Lemmona. Washingtona. Nixona. Pa tudi Visarjonoviča, Gadafija, Maa, Kardelja, Mussolinija in še koga je imenoval prijatelj. Kdor je znal brati, je razumel, kdaj se Boris šali. Kdor ni znal brati, je še danes prepričan, da je bil tudi Berlusconi Borisov prijatelj. No, Boris je pisal za tiste, ki so znali brati. Ki so znali brati vrstice in tisto, kar je napisano med njimi.
Zadnji, ki je Borisa tožil, je bil Janez Janša. Boris je menda zagrešil nedopusten poseg v Janševe osebnostne pravice. Zaradi škode, ki sta jo utrpela čast in dobro ime, je Janša pričakoval 5000 evrov odškodnine. »Avtor je v obravnavanem prispevku na njemu lasten, umetniški, zbadljiv in humoren način, ki je značilen za satiro, izrazil svoje notranje občutke, mnenje, vrednostno sodbo (nestrinjanje), ki ga je občutil ob napovedi pobudnikov, med njimi tožnika, da bo ob 20. obletnici plebiscita ustanovljeno Združenje veteranov slovenske osamosvojitve,« je zapisalo višje sodišče.
Pravnomočna sodba torej govori, da Borisovo pisanje ni bilo le zbadljivo in humorno, ampak tudi umetniško. Bilo bi nespodobno, če se s pravnomočno sodbo ne bi strinjali. Ne zaradi avtoritete sodišča, pač pa zaradi Borisa.
Na papirju, ki ga je žigosala sodna oblast, piše, da je bilo Borisovo pisanje umetnost.
Za Delo je začel pisati kot koprski gimnazijec. Septembra 1976 se je v koprskem dopisništvu zaposlil. Ko se je leta 1980 vrnil iz armije, je v Ljubljani delal za gospodarsko redakcijo. Leta 1982 je postal vodja beograjskega dopisništva in komentator. Leta 1985 ga je doletela celo čast, da je za beograjsko poročanje in komentiranje dobil nagrado Tomšičevega sklada. Leta 1990 je postal urednik, odgovoren za komentatorsko stran Dela.
Vendar je bil Boris vedno predvsem pisec. Torej bolj novinar kot urednik. In bolj umetnik kot obrtnik.
Ko je prihajal do redakcije, je prinašal darilca. Domačo figovo marmelado in šopke sivke.
Umetnost kolumne se od drugega pisanja loči po tem, da bralstvo po uvodnih besedah ne more uganiti, kam vodi zgodba. Branje dobrih obrtniških izdelkov je predvidljivo početje. Uvodu sledi zaplet, po analizi in sklepnem delu je vse jasno. Kolumna pa je umetnost, ker uvodu sledi popolno presenečenje, po končani analizi pa bralstvu ni nič več jasno. Kajti svet kolumnista ni tako enostaven, kot je komentatorski svet. Komentatorski svet je svet logike. Svet kolumnista je svet paradoksov. Kolumna se v umetnost spremeni, ker bralstvo o zapisanem tuhta in razpravlja. Včasih se strinja, a to, da bi se z zapisanim strinjali, ni namen kolumne. Borisov prijatelj Kant bi rekel, da so kolumne pospeševalke drznosti. Drznite si uporabljati razum, je kolumnistovo sporočilo. Če si ljudje po branju kolumne drznejo razmišljati, je polovica naloge opravljene. Boris ni nikogar silil, da bi se strinjal z njim. Na nevsiljiv način pa je vabil ljudi, naj rezonirajo. To mu je uspevalo. Ko so raziskovalci javnega mnenja merili, kateri avtorji so med novinarji Dela najbolj brani, je bil Boris pri vrhu. Tudi letos, šest let zatem, ko se je uradno upokojil, je bil še vedno med najbolj branimi.
Še eno nalogo ima kolumnist. Borisov prijatelj Igor Torkar je rad govoril, da mora dobro besedilo človeka spraviti v jezo, žalost in smeh. Naloga je težka, zlasti če je na voljo le tisoč besed.
In ko je po upokojitvi prihajal do redakcije, je prinašal darilca. Domačo figovo marmelado in šopke sivke.
Po Borisovih kolumnah smo se v jezni žalosti smejali. Ali pa smo bili v jeznem veseljačenju žalostni.
Danes ni jeze. In ni veselja. Četrtek je in Boris ne bo poklical. Danes smo samo žalostni.
