Stolipinovo – največje romsko naselje v Evropi

Stolipinovo je na zemljevidu resda samo četrt v Plovdivu, toda v njem živi vsaj 50.000 Romov in Turkov.

Objavljeno
04. maj 2019 06.00
Posodobljeno
11. maj 2019 10.58
Prebivalci Stolipinova imajo bolgarsko državljanstvo, a so v Bolgariji kot tujci. FOTO: Aljaž Vrabec
Največje romsko naselje v Evropi te posrka vase s podobami, glasovi in vonjem, zato se vsa čutila prebudijo že ob prvem koraku.

Najprej se oči ustavijo na ljudeh na motorjih, v avtomobilih, na konjih pa tudi pešcih, ki iščejo varno pot med hrumečim prometom. Ob vseh teh podobah ni mogoče spregledati tudi številnih ljudi, ki se ne premikajo. Naslonjeni so na steno bližnjega frizerskega salona, sedijo na pločniku ali počivajo na stolu sredi parka brez mize. Neki možakar je imel denimo zgolj prekrižane noge, z roko si je podpiral glavo in gledal naokoli. Tu in tam je koga pozdravil, kaj zavpil in nato vnovič pogledal v neznano.



Med sprehajanjem po naselju pod podplati škripajo smeti: plastenke, papir, pločevinke, karton. Za vogalom ali na drugi strani ceste je videti zavrženo pohištvo ali kup steklovine, iz stanovanj odmeva glasba, a vendar bolj kot podobe in glasovi ostane v spominu vonj; tisti občutek, ki ga s fotografijami in posnetki ne moreš prenesti nikomur drugemu. Vonj si je ob fotografijah resda mogoče zamišljati, toda v največjem romskem naselju v Evropi je logična povezava med smetmi in smradom napačna, ker v Stolipinovu nikjer ne smrdi, a kljub temu ni prijetno, saj ti v nos nenehno sili prah, suhost pa kmalu občutiš še v ustih, očeh, na koži in laseh.

image
Čeprav živijo skupaj, se ljudje najprej delijo na Rome in Turke, nato pa imata tako romska kot turška skupnost veliko različnih skupin. FOTO: Aljaž Vrabec


Biti Rom je najnižja družbena raven


Prebivalci Stolipinova imajo bolgarsko državljanstvo, a so v Bolgariji kot tujci. Ko ljudem omeniš Stolipinovo, marsikdo vzvišeno zamahne z roko, češ da so to lenuhi, lopovi in izkoriščevalci sistema, ki imajo vse brezplačno. Očitki so nenehno precej podobni. »Cigani živijo v ilegalnih hišah, elektriko in vodo pa kradejo iz javnih napeljav brez plačevanja položnic.«

Delitev na »naše in njihove«, na Bolgare in Rome, je v Plovdivu nekaj vsakdanjega. Meje ni mogoče spregledati. Najbolj očitna je na ulici Landos. Ko se pripelješ iz središča mesta, zaviješ na levo, nato pa je na levi strani romsko naselje in na desni bolgarsko. Vsi objekti v romskem naselju so bistveno bolj strnjeni kot drugod v mestu. Najlepše je to vidno iz zraka, ko se zdi, da so v Stolipinovo stlačili ves preostali Plovdiv in še kakšno vas zraven.

Čeprav živijo skupaj, se ljudje najprej delijo na Rome in Turke, nato pa imata tako romska kot turška skupnost veliko različnih skupin. Delijo se na ljudi, ki so tukaj že več stoletij, in na prišleke iz vasi. Potem imajo še bogate in revne ter muslimane, kristjane, pravoslavce, protestante …


image
Pogled na Stolipinovo iz zraka. FOTO: Aljaž Vrabec
»Bolgari se derejo na nas, da smo cigani in da krademo. Toda jaz nisem cigan, ampak Rom,« mi je zabrusil moški iz Stolipinova, a imena ni hotel razkriti, prav tako se ni hotel fotografirati. Sedel je na postelji, ki jo čez dan uporabljajo kot sedežno garnituro. V leseni kolibi so še ena takšna postelja, dve manjši omari in gašperček za gretje. Stranišče je v drugi baraki, manjše dvorišče pa zamejuje lesena ograja iz neobdelanih desk. »Vsi tisti, ki kričijo na nas, pozabljajo, da sem tudi jaz Bolgar. Tukaj sem rojen, imam bolgarske dokumente, ne kradem in nisem len.«

Toda stereotipi o Romih so preveč posplošeni, saj v Stolipinovu ni homogenega romskega prebivalstva. Čeprav živijo skupaj, se ljudje najprej delijo na Rome in Turke, nato pa imata tako romska kot turška skupnost veliko različnih skupin. Delijo se na ljudi, ki so tukaj več stoletij, in prišleke iz vasi. Potem imajo še bogate in revne ter muslimane, kristjane, pravoslavce, protestante …

»Življenjski slog ljudi v soseski se precej razlikuje. Na obrobju so bogate in bolj urejene hiše, a bolj ko greš v notranjost, več je revnih,« je povedala antropologinja Genika Bajčeva, ki ima dolgoletne izkušnje in je izvedla veliko analiz dogajanja v Stolipinovu. »Revne in bogate včasih loči samo ena stena, ko se skromna baraka dotika večnadstropne hiše s sveže prebarvano fasado in pozlačeno ograjo, vrati in okenskimi okvirji …«

image
Konjske vprege so del voznega parka. FOTO: Aljaž Vrabec


Bolgari vse ljudi iz Stolipinova označujejo za Rome, tudi Turke. »Biti Rom je najnižja družbena raven,« je pojasnila Bajčeva. »Bolgari so prepričani, da se številni Romi lažno predstavljajo kot Turki, da bi vsaj malo splezali po družbeni lestvici. Očitajo jim, da so se zgolj zato naučili turščine, toda ko poslušaš Turke v Stolipinovu, slišiš precej staro turščino, ki se je ne moreš naučiti na hitro.«

Ravno ta primer kaže, da je lahko celo učenje novega jezika razlog za obstreljevanje s predsodki. »Ampak če se Rom nauči turščine, v resnici to ni hiba, ampak nekaj, kar bi morali ceniti,« je poudarila antropologinja.

Vendar predsodki ne potujejo samo v eno smer. Tudi v Stolipinovu jih je ogromno, denimo obtožbe, da so Bolgari rasisti in fašisti, ki ne znajo sprejemati drugačnosti, so nestrpni in vzvišeni. Prav tako drug drugega gledajo postrani Romi in Turki, ne na podlagi rase ali vere, ampak ker so nesoglasja sestavni del odnosov. »Med seboj se resda razumejo bolje kot z Bolgari, toda nekaj distance vseeno imajo,« je povedala Bajčeva. »Ko boste v Stolipinovu kjerkoli vprašali, kje je najbolj nevarno, vam bodo s prstom pokazali nekam drugam. Romi bodo rekli, da je nevarnejše pri Turkih, Turki pa bodo pokazali proti Romom.«

image
Bolj ko greš v notranjost Stolipinova, revnejše je. FOTO: Aljaž Vrabec


»Srečen sem!«


V kazanju s prstom drug na drugega je k sreči več praznih očitkov kot dejanj, čeprav je strah z vsakim pripovedovanjem večji. V resnici se človek nikjer v Stolipinovu ne počuti ogroženega. Kvečjemu mu grozi to, da se bo izgubil med uličicami. Tujec resda opazi, da priteguje poglede, a kaj več od vprašanja, od kod si, where are you from, in prošnje za skupno fotografiranje ne bo doživel.

»Čuden se nam zdiš. Vsi te gledajo, od kod si prišel,« se je nasmehnil Mitko Manolov, romski domačin iz Stolipinova. »Ne skrbi, nihče ti ne bo nič naredil.«

Bistveno resnejši izraz sta imela s turškim prijateljem Sevgijem Sevgidirjem med pogovorom o vsakodnevnem življenju. »Včasih je bilo lepše,« je rekel Sevgi in se prijel za trebuh, »zdaj smo lačni, ker ni službe. V komunizmu smo imeli tovarne in službe, po zamenjavi režima nam je ostalo zgolj bedno življenje.«

»Toda kako potem preživite?«

»Kako preživim?« je Sevgi med glasnim smehom ponovil vprašanje in pogledal sotrudnika na drugi strani mize: »Ahh … Nekako moram. Pomaga mi Mitko, saj sem njegov pomočnik pri raznih projektih z dobrodelnimi organizacijami. Od tistega, kar dobi, da še meni nekaj denarja.«

Sevgi pri 61 letih živi s trinajstletnim sinom, preostalih pet polnoletnih otrok se je preselilo v Nemčijo. Otroke ima s tremi ženami. S prvo tri sinove, z drugo dve hčeri in s tretjo še enega sina. O četrti poroki ne razmišlja. »Mogoče bom šel z najmlajšim sinom v Nemčijo,« je negotovo pristavil.

image
Sevgi in sin Zija imata v stanovanju le eno posteljo. Oče spi z glavo pri zidu, sin z glavo pri oknu. FOTO: Aljaž Vrabec


S sinom živita le tri korake od ceste Landos, in ko je Sevgi odprl vrata stanovanja, smo bili v hipu v edinem prostoru z osmimi kvadratnimi metri prostora. Ob oknu je računalniška miza, zraven polica z najosnovnejšimi živili (olje, moka, sok, makaroni, paradižnikova omaka), na sredini sobe je gašperček, zraven druga polica z loncem, pralnim praškom in krpo. V enem kotu je še lijak in v drugem postelja za eno osebo, vendar v njej spita oba skupaj. Oče z glavo pri zidu, sin z glavo pri oknu. Stranišče imata v sosednji stavbi.

»Srečen sem!« je z živahnim glasom rekel sin Zija. »Rad igram računalniške igrice in nogomet, večkrat se po skypu slišim s sestrama v Nemčiji,« je pristavil z nasmehom in pokazal na manjši sintesajzer in mikrofon. Oba z očetom sta ljubiteljska glasbenika; fantič igra na piano, oče poje, največkrat nastopata v cerkvi. Sevgi vmes potegne iz žepa telefon, na youtubu poišče pesem Liberta in postavi telefon na mizo. Po nekaj tonih poslušanja Mitko prevede naslov pesmi v svojo različico romščine (barilipe), Sevgi v turščino (özgürlük), oba se naučita še slovenskega izraza – svoboda.
 

Nemška svoboda je zgolj navidezna


Ljudje iz Stolipinova si za svobodo zamislijo zgolj eno »obljubljeno deželo«. To je nemška metropolitanska pokrajina s Kölnom, Dortmundom, Leverkusnom, Duisburgom, Düsseldorfom ... Sezonskih in stalnih selitev je toliko, da ni mogoče določiti natančnega števila prebivalcev Stolipinova. »Največkrat slišimo, da ima Stolipinovo od 40.000 do 60.000 prebivalcev, a jih je pozimi precej manj, okoli 30.000,« je povedala Bajčeva.

image
Priložnost za zaslužek so tudi majhne prodajalne. FOTO: Aljaž Vrabec


Vendar je nemška svoboda samo navidezna, nemalokrat se sprevrže v popolno nasprotje. Ljudje postanejo ceneno blago brez pravic in ustreznega plačila. Moški delajo v gradbeništvu, številna dekleta kot prodajalke ljubezni. »Turška skupnost v Dortmundu je zelo močna, zato so ljudje iz Stolipinova odvisni od njih. Delajo za polovico manj denarja od nemških delavcev in so nagneteni v majhne sobe,« je povedala Bajčeva. »Delavce imajo pod nadzorom delavske agencije z dobro utečenim sistemom. Šefi znajo prikazati tudi veliko navideznih stroškov, da ljudem iz Stolipinova vzamejo še več denarja.«

Njene besede na žalost zvenijo znano, vse poznamo že iz Slovenije z izkoriščanjem delavcev iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Albanije, Makedonije, Romunije …

»Tukaj se vam ne more zgoditi prav nič,« je med sprehodom po Stolipinovu povedal gledališki igralec Rosen Čepilski. »Ali bolj natančno – dogodi se vam lahko prav toliko kot kjerkoli drugod. Zagotovo je kriminal v Stolipinovu, toda ta je tudi drugod po Bolgariji.«


Ne spustijo jih niti v bazen


Precej delavskih zgodb iz Nemčije pozna dramski igralec Rosen Čepilski. Ker je dolgo poslušal, da so Romi leni in nevarni, si je kot večni borec proti enoumju kupil stanovanje v Stolipinovu in se preselil tja kot eden od redkih Bolgarov.

»Ljudje gredo v Nemčijo, a v resnici se zdi, da so še naprej v Stolipinovu. Ni malo primerov, ko imajo v Dortmundu celo istega soseda kot v Stolipinovu,« je opisal. »Kaj se v resnici dogaja v njihovem nemškem mestu, ne vedo. Tako kot ne vedo, kaj se dogaja drugje v Plovdivu, saj so zaradi omejitev zgolj v Stolipinovu. Marsikdo recimo ne ve, da je Plovdiv trenutno evropska kulturna prestolnica.«

Posredniki z delavci med Bolgarijo in Nemčijo tako spretno izkoriščajo dejstvo, da Evropska unija ne obratuje samo v eni hitrosti. Socialne in družbene razlike so tolikšne, da romski delavec raje vzame delo v Nemčiji za polovico nižjo plačo od nemškega delavca, saj še zmeraj dobi več kot v Bolgariji.

»V Bolgariji jih zaradi barve kože še v bazen ne spustijo, kaj šele, da bi jim dali službo, zato večina moških odide delat v Nemčijo, nekaj pa tudi v Anglijo in Francijo,« je povedal Čepilski.

image
Gledališki igralec Rosen Čepilski je nenehno razpet med dvema resničnostma. FOTO: Aljaž Vrabec


Njegova služba je v drugačnem okolju. Igra v najstarejšem bolgarskem gledališču v središču Plovdiva s pomirjajočim barom med rožami in drevesi, okoli so visoki zidovi in stilno pobarvane fasade, a vse je skrito le nekaj korakov od najbolj živahne ulice v mestu. Pogovor je večkrat prekinil, ker se je rokoval z gosti iz Sofije, ki so počasi prihajali v gledališče. Nekaj ur pozneje so uprizorili Brate Karamazove.

Čepilski je nenehno razpet med dvema resničnostma. Bolgarsko družbo gleda skozi oči elitne peščice, ki išče navdih v uprizoritvah Dostojevskega, a vidi jo tudi skozi oči pozabljenih revežev v romskem naselju.

V Stolipinovu je dobil drugačnost, ki jo je iskal. Pogovor na ulici, človeški stik in počasnejše življenje. »Tukaj se vam ne more zgoditi prav nič,« je povedal med sprehodom po Stolipinovu. »Ali bolj natančno – dogodi se vam lahko prav toliko kot kjerkoli drugod. Zagotovo je kriminal v Stolipinovu, toda ta je tudi drugod po Bolgariji.«

Romov noče prikazovati kot žrtev, prav tako jih ne idealizira. »Dogaja se učinek snežne kepe. Najprej smo imeli majhno težavo, nato pa vsaka stran udarja z večjo silo in nesoglasja med Romi in Bolgari se povečujejo,« je razmišljal. »V resnici se v Stolipinovu ne dogaja nič tako posebnega, če v geto stisneš eno etnično skupino skoraj brez pravic. Razlike med rasami so zato kvečjemu čedalje večje, ne manjše.«

Med sprehodom je brcal pločevinke in plastenke ter tarnal nad kupi smeti. »Težava je, ker je toliko nelegalnih hiš, zato ni niti odvoza smeti. Tu in tam imamo kakšno čistilno akcijo, a kmalu je spet vse isto.« Kupi smeti lahko hitro ustvarijo napačen vtis o higieni v Stolipinovu. V notranjosti stanovanj obiskovalec nemalokrat doživi drugačne podobe. Sobe so pospravljene, obleke zložene, posoda pomita, prahu ni. Veliko je okraskov, rož in družinskih fotografij.

image
Nerešljiva težava je, kaj narediti z otroki, ki s starši odidejo v tujino. Nekateri se vrnejo čez pol leta, nekateri čez leto, dve, tri … FOTO: Aljaž Vrabec


Glas na volitvah je poceni


Ker kulturni spor med Romi, Turki in Bolgari marsikomu ustreza, bodo nesoglasja ostala. Na vseh straneh. »Vsak predel Stolipinova ima svojega šefa, ti pa so povezani z bolgarskimi politiki, zato delajo v korist ozkega kroga izbrancev,« je opozoril Čepilski. »Ko imajo ljudje težavo, gredo najprej do šefov. Na prvi pogled so ti precej prijazni in pomagajo z nasvetom ali manjšo uslugo, toda v zameno ljudem jasno razložijo, kako morajo glasovati na volitvah.«

Podobno je dinamiko odnosov v Stolipinovu predstavila Bajčeva. »Ker Romi in Turki nimajo veliko, jim politiki skušajo za njihov glas celo plačati, včasih zgolj po 20 bolgarskih levov [10 evrov],« je povedala. »Tisti prebivalci Stolipinova, ki že imajo zaposlitev, največkrat delajo v smetarski službi. Pred volitvami dobijo jasna navodila, katero ime obkrožiti, če hočejo obdržati službo.«

O podobnih odnosih govorijo tudi tisti, ki odhajajo iz Stolipinova na delo v Nemčijo, Anglijo in Francijo. Vedno se najde kak šef, ki zna »svetovati«, kako se obnašati, pri kom delati, kje najeti sobo in koga poslušati, da v novem okolju ne bo imel težav.

Nerešljiva težava je, kaj narediti z otroki, ki s starši odidejo v tujino. Nekateri se vrnejo čez pol leta, nekateri čez leto, dve, tri … Nekateri v tujini obiskujejo šolo, številni ne, samo čez nekaj mesecev ali let se spet pojavijo v Plovdivu.


image
FOTO: Aljaž Vrabec


Ljudje v Stolipinovu radi obiščejo Asena Karagjozova. Domačini ga že od daleč pozdravljajo, mu segajo v roko in prihajajo v prostore njegove mladinske organizacije. Karagjozov posluša njihove težave in nato skuša najti prave rešitve.

»Moj oče je imel leta 1992 prvo romsko organizacijo v Stolipinovu,« je povedal na sončnem dvorišču organizacije. »Ustanovil jo je z več prijatelji, toda oče je bil kot nogometaš najbolj poznan, pred tem je bil dejaven tudi v komunistični partiji.«

Organizacija je začela s prehrambno oskrbo, povezali so se tudi z Rdečim križem, a so kmalu spoznali, da se morajo osredotočiti na mlade in njihovo izobraževanje. »Bili smo med prvimi, ki smo ozaveščali mlade o nevarnosti aidsa, pred tem je bil pogovor o spolnosti tabu.«

image
FOTO: Aljaž Vrabec


»V šoli jo bodo samo pretepali«


Vsi predsodki, družbeni problemi, spori in razlogi, da se skorajda nič ne spremeni, imajo skupni imenovalec – neustrezno izobraževanje novih rodov.

»Četudi otroci končajo šolo, ne znajo kaj dosti. Ne samo da se romski in turški otroci ne naučijo angleško, niti bolgarsko ne znajo,« je povedal Karagjozov. »Šolski sistem je takšen, da šole dobivajo državna sredstva po številu učencev, zato spustijo v nov razred ali letnik tudi otroke, ki ne znajo dovolj.«

Nerešljiva težava je, kaj narediti z otroki, ki s starši odidejo v tujino. Nekateri se vrnejo čez pol leta, nekateri čez leto, dve, tri … Nekateri v tujini obiskujejo šolo, številni ne, samo čez nekaj mesecev ali let se spet pojavijo v Plovdivu.

image
Mladi radi obiščejo Asena Karagjozova (v sredini) in njegovo mladinsko organizacijo. FOTO: Aljaž Vrabec


V več šolah so poskusili z mešanimi razredi bolgarskih, romskih in turških otrok, vendar je malo uspešnih zgledov. Veliko je pretepov, psihičnega nasilja in podtikanja. Včasih zanetijo spor romski in turški otroci, drugič so zlobni bolgarski otroci, starševski protesti pa razkrijejo, kje se otroci najprej naučijo nestrpnosti.

»Ljudje ne zaupajo državnim institucijam,« je pojasnila Bajčeva. »Bojijo se, da jim bo nekdo nekaj vzel, jih zlorabil ali nepošteno kaznoval.«

Če se na bolgarski strani bojijo »neizobraženih in nasilnih romskih in turških otrok«, enako velja za starše v Stolipinovu, saj imajo prav tako izkušnje s trpinčenjem njihovih otrok. V zadnjih mesecih je tudi čedalje več napadov skrajnih desničarjev na Rome in Turke.

»Dogaja se celo to, da romski in turški starši ne pustijo otrok v šolo, ker jih hočejo imeti ves čas pred očmi,« je razkrila Bajčeva. »V Stolipinovu smo pripravili otroško delavnico, prišla je tudi deklica, ki ni hodila v šolo. Pri njej smo takoj prepoznali številne talente, a ko smo vprašali očeta, zakaj je ne pošlje v šolo, je odgovoril, da jo bodo v šoli samo pretepali.«

image
FOTO: Aljaž Vrabec

 

Globalizacija jih ni obšla


V dobro otrok je manj zgodnjih najstniških porok, kar je bilo še pred desetletjem nekaj običajnega. Ker globalizacija ni obšla Stolipinova, imajo romski in turški otroci enake malike kot vsi drugi po svetu, želijo pa si spoznavati svet, uživati v mladosti, poslušati glasbo, igrati nogomet, (se) fotografirati za instagram, nikakor pa ne previjati plenic že pri petnajstih letih.

Pri 18 letih ni poročen niti Silvestar Kovačev, eden od mladeničev, ki zahaja v romski mladinski klub. S starši je več let živel v Londonu, pred pol leta se je vrnil domov. Službo ima v središču Plovdiva, njegovo dekle je Bolgarka. »Lepo so me sprejeli tudi njeni starši,« je povedal mladenič in hip hop glasbenik, ki čedalje več nastopa v soseski. »Z dekletom sva lahko zgled, da ljudi ne smemo ocenjevati po barvi kože.«

image
FOTO: Aljaž Vrabec


Strpnosti in sodelovanja nove rodove uči tudi dramski igralec Čepilski, ki v Stolipinovo ni prišel samo zaradi spoznavanja novih sosedov. »Ker je šolski sistem slab, pripravljam zasebne inštrukcije. Imajo jih dvakrat na teden, trenutno je v skupini pet mladostnikov,« je pojasnil. »Namen je, da dobijo ustrezno znanje, da se ne bodo samo vpisali na študij, ampak ga bodo tudi dokončali.«

In kar je morda še pomembnejše – druženja z mladostniki niso namenjena samo izobraževanju, ampak tudi pogovoru o kriminalu, okolju, porokah … »Mladi morajo ozavestiti, kaj je dobro in kaj slabo. Samo tako bodo del spremembe.«