Svoboda, pravičnost, zakon in oblast

Slaba politika in še slabša »stroka« sta skupno, iz različnih, vendar škodljivih motivov, rekrutirali ustavne sodnike po nazorskem kriteriju od leta 1990 naprej. Praksa kaže, da pri kriteriju nazora ni šlo za razlike v razumevanju filozofije ustavne pravičnosti, ampak za lojalnost politični opciji. Sramotno malo je pravnikov, ki bi to jasno povedali. Posledici sta trajna deformacija in izguba ugleda vrha pravosodja. Politika je z nazorskostjo zavestno vnašala razdor med sodnike in posledično državljane. Paradigma svobode (glej začetek) ne dopušča razlik v razumevanju odnosa med pravičnostjo, zakonom in oblastjo; zahodna svoboda nastaja iz odnosa med politiko in pravom, ki omejuje politiko. Nazorske večine »rdečih« ali »črnih« paradigmo in stroko ignorirajo in se gredo, »kdo bo koga«. ...