Tako rekoč premier v senci
Matteo Salvini, najvplivnejši politik Italije.
Odpri galerijo
Ko je Salvini 2013. prevzel Ligo, je imela rekordno nizko, podporo, zdaj je prva politična sila v državi.
Foto AP
Zgodovina se ne odvija vedno z enako hitrostjo, včasih si dogodki sledijo počasi, drugič letijo hitreje kot misli. Zdaj se stvari dogajajo nepredstavljivo hitro, v Evropo, od koder so se Združene države umaknile, se vračajo konfliktne nravi njene geopolitike: nacionalizem, populizem, suverenizem. Razvpiti, aktualni protagonist tega je italijanski politik Matteo Salvini, voditelj skrajno desne Lige, podporniki mu pravijo Kapitan, preštevilni v njem prepoznavajo de facto premiera.
Zapolnil je vakuum v palači Chigi, predsednik vlade Giuseppe Conte je tehnokrat, politika ni njegova kompetenca, obsojen je, da ostaja v ozadju. Koalicijski partner, rosno mladi Luigi Di Maio, je brezkrven politik, Gibanje 5 zvezd, četudi zmagovalna stranka marčnih volitev, nima ne agende in ne vizije. Celoten oder je pripadel Salviniju. Iz priseljevanja je naredil najpomembnejšo temo v državi, ko je postal notranji minister, je postal najpomembnejši politik v Italiji. V enem mesecu, odkar je Italija dobila vlado, se je prelevil v najmarkantnejšega italijanskega političnega akterja.
Je nesporni voditelj desne sredine, najbolj popularna figura nacionalne politike, vplivni predstavnik evropskega in globalnega toka. V času, ko se je porušilo nekdanje ravnotežje in so postale brezpredmetne bivše politične delitve, je suverenizem v središču svetovnih razprav in mednarodne politike, z Donaldom Trumpom v Združenih državah in britanskimi konservativci na Otoku je zajela veter tudi skrajno desna Liga. Evropo zaznamuje velika kriza tradicionalnih strank, v vzponu so radikalne, nacionalkonservativne politične sile. Suverenizem je bolezen, ki kontaminira državo za državo, to je Salvinijev idealni svet.
Ko je blokiral vstop ladje Aquarius z več kot šeststo prišleki na Siciliji, je šokiral Evropo in odprl bolečo rano evropske politike, delitev migrantskega bremena. Čez noč je dal novo dinamiko priseljenskemu vprašanju in vrhu EU minuli konec tedna v Bruslju. Os, ki se vleče od bavarske Krščanskosocialne unije Horsta Seehoferja prek avstrijske koalicije Sebastiana Kurza in Heinz-Christiana Stracheja in Madžarske Viktorja Orbána, je dobila logično nadaljevanje. Populizem in evroskepticizem sta zajela ustanovno članico Evropske unije in eno najpomembnejših v evrskem območju, pojav Salvinija nevarno, nepredvidljivo maje Italijo in EU.
Toda karkoli naredi, je samo še bolj všeč Italijanom. Spor s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom mu je prinesel dodatne politične točke, ker je dvolični sosedi – ta je, kot Evropa scela, poniglavo prepustila migrantsko vprašanje Italiji – povedal, kar ji gre. In vendar je hkrati uprizoril oportunističen nastop proti »salonski, radikalni šik« eliti, to je govorica, s katero se hrani Salvini. Njegovi bombastični nastopi, velikokrat v flisastih jaknah, so vešča zmes trde, nasilne govorice in preproste politične liturgije, prepolne manipulacij. Rad razkazuje politično nekorektnost.
Javnomnenjske ankete ga kujejo v nebo. Pred tednom dni so zabeležile rekordno priljubljenost Lige, povzpela se je na več kot 31 odstotkov. Ne pomnimo, da bi se v manj kot štirih mesecih pokazala tolikšna mobilnost volivcev, da bi stranka, tretjeuvrščena na volitvah, podvojila podporo. Nova Liga je konsolidirala svoj primat, Gibanju 5 zvezd, ki je bilo četrtega marca z 32,7 odstotka nesporni zmagovalec volitev, podpora kopni. To je pomenljiv zasuk, ki kaže zvestobo volilnega telesa skrajne desnice in njeno veliko sposobnost pridobivanja novih glasov. Salvinijeva komunikacijska strategija, senzibilna za izbiro tem, kot so migranti in odgovornost Evropske unije, in grob, brutalen jezik godita večini Italijanov. Večje koalicijske partnerice, petih zvezd Luigija Di Maia, ki je minister in podpredsednik vlade, ni opaziti.
Koliko je vredna všečnost? Vemo, v politiki ima kratek rok trajanja. V liberalnih demokracijah velja načelo večine samo za izbiro predstavnikov ljudstva in legitimnost vlade. In Gibanje 5 zvezd, na volitvah največja posamična stranka, ima v poslanski zbornici 222 poslancev, Liga 124. V resnih demokracijah so bolj kot moč večine dragocene pravice manjšine. Čeprav večina Italijanov podpira Salvinijevo priseljensko politiko, bi morale vendar obstajati omejitve zdajšnjega konsenza.
Pošastno je, kako nizko je padel politični diskurz v Italiji, opazujemo, kot piše Ernesto Galli della Loggia, nepojmljiv padec italijanske politične kulture, neprimerljiv s čimerkoli v povojni zgodovini republike in z ravnijo evropskih politikov. Salvini, ki poziva k cenzusu romske populacije in prisega, da v Italiji ne bo pristala nobena ladja s prišleki, zelo dobro ve, kaj hoče. Z mize je pospravil vse, njegov cilj je en sam, ustavitev priseljevanja za vsako ceno. Odlično dojema, kako deluje politika, Liga pripada Hobbsovemu svetu moči, razume jo in jo prakticira. Ukvarja se predvsem s tem, da ustreže svojemu volilnemu telesu, vse ostalo je drugorazredno, malovredno.
Pravijo mu tudi Matteo II., a v primerjavi z Matteom Renzijem je sposobnejši. Nekdanji premier in voditelj Demokratske stranke si je vsakič, ko je odprl usta, nakopal nove sovražnike in sčasoma postal »nevzdržno nesimpatičen« (Corriere), Salvini ne izgublja somišljenikov. Potem ko je iz imena Severna liga odvrgel pridevnik, ga nostalgiki padanske odcepitve niso zapustili. Leta 2013 je prevzel zaradi škandalov razcefrano Severno Ligo ostarelega Umberta Bossija in jo predrugačil v nacionalno, lepenovsko stranko. Brž je ugotovil, da je lombardijski secesionizem iztrošen, zamenjal ga je s trdim evroskepticizmom in ostrim protipriseljenstvom. Če se je Renzija držal vzdevek rottamatore, ker je obljubljal, da bo razmontiral politiko, je Salvini akter konservativne revolucije, razgradil je bistveno več stvari, Italijo je približal Orbánovi Madžarski.
Štiriinštiridesetletni Milančan – nekdanji radijski voditelj brez izobrazbe, njegova partnerica je televizijska voditeljica, bivša manekenka Elisa Isoardi – je tri mandate preživel v evropskem parlamentu in enega v poslanski zbornici, letos je bil izvoljen za senatorja, je politik konfrontacije. Ne pomišlja si: če mu koristi, da ne sprejme nobenega prišleka več, ga ne bo sprejel. Ko je leta 2013 prevzel Ligo, je ta imela rekordno nizko, štiriodstotno podporo; zdaj je postala prva politična sila v državi. Italijo je potisnil desno, zelo desno. Neki italijanski komentator je zapisal, da je »na paspartu sklicevanja na zdrav razum projiciral rasizem in fašizem, vse z izgovorom, da so stvari razumne, ker tako pač vsi mislijo«. Pod površino močnih besed in učinkovite komunikacije je prepoznati splošnost, nasilnost, praznino. Nobene politike, ki bi znala diskutirati, argumentirati, analizirati – samo obljube in predvsem grožnje.
Zapolnil je vakuum v palači Chigi, predsednik vlade Giuseppe Conte je tehnokrat, politika ni njegova kompetenca, obsojen je, da ostaja v ozadju. Koalicijski partner, rosno mladi Luigi Di Maio, je brezkrven politik, Gibanje 5 zvezd, četudi zmagovalna stranka marčnih volitev, nima ne agende in ne vizije. Celoten oder je pripadel Salviniju. Iz priseljevanja je naredil najpomembnejšo temo v državi, ko je postal notranji minister, je postal najpomembnejši politik v Italiji. V enem mesecu, odkar je Italija dobila vlado, se je prelevil v najmarkantnejšega italijanskega političnega akterja.
Suverenist
Podobno kot Orbán ruši EU od znotraj, deluje transverzalno, v štirih mesecih je stranko dvignil s 17 na 31 odstotkov.
Podobno kot Orbán ruši EU od znotraj, deluje transverzalno, v štirih mesecih je stranko dvignil s 17 na 31 odstotkov.
Kapitan
Je nesporni voditelj desne sredine, najbolj popularna figura nacionalne politike, vplivni predstavnik evropskega in globalnega toka. V času, ko se je porušilo nekdanje ravnotežje in so postale brezpredmetne bivše politične delitve, je suverenizem v središču svetovnih razprav in mednarodne politike, z Donaldom Trumpom v Združenih državah in britanskimi konservativci na Otoku je zajela veter tudi skrajno desna Liga. Evropo zaznamuje velika kriza tradicionalnih strank, v vzponu so radikalne, nacionalkonservativne politične sile. Suverenizem je bolezen, ki kontaminira državo za državo, to je Salvinijev idealni svet.
Ko je blokiral vstop ladje Aquarius z več kot šeststo prišleki na Siciliji, je šokiral Evropo in odprl bolečo rano evropske politike, delitev migrantskega bremena. Čez noč je dal novo dinamiko priseljenskemu vprašanju in vrhu EU minuli konec tedna v Bruslju. Os, ki se vleče od bavarske Krščanskosocialne unije Horsta Seehoferja prek avstrijske koalicije Sebastiana Kurza in Heinz-Christiana Stracheja in Madžarske Viktorja Orbána, je dobila logično nadaljevanje. Populizem in evroskepticizem sta zajela ustanovno članico Evropske unije in eno najpomembnejših v evrskem območju, pojav Salvinija nevarno, nepredvidljivo maje Italijo in EU.
Toda karkoli naredi, je samo še bolj všeč Italijanom. Spor s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom mu je prinesel dodatne politične točke, ker je dvolični sosedi – ta je, kot Evropa scela, poniglavo prepustila migrantsko vprašanje Italiji – povedal, kar ji gre. In vendar je hkrati uprizoril oportunističen nastop proti »salonski, radikalni šik« eliti, to je govorica, s katero se hrani Salvini. Njegovi bombastični nastopi, velikokrat v flisastih jaknah, so vešča zmes trde, nasilne govorice in preproste politične liturgije, prepolne manipulacij. Rad razkazuje politično nekorektnost.
Superliga
Javnomnenjske ankete ga kujejo v nebo. Pred tednom dni so zabeležile rekordno priljubljenost Lige, povzpela se je na več kot 31 odstotkov. Ne pomnimo, da bi se v manj kot štirih mesecih pokazala tolikšna mobilnost volivcev, da bi stranka, tretjeuvrščena na volitvah, podvojila podporo. Nova Liga je konsolidirala svoj primat, Gibanju 5 zvezd, ki je bilo četrtega marca z 32,7 odstotka nesporni zmagovalec volitev, podpora kopni. To je pomenljiv zasuk, ki kaže zvestobo volilnega telesa skrajne desnice in njeno veliko sposobnost pridobivanja novih glasov. Salvinijeva komunikacijska strategija, senzibilna za izbiro tem, kot so migranti in odgovornost Evropske unije, in grob, brutalen jezik godita večini Italijanov. Večje koalicijske partnerice, petih zvezd Luigija Di Maia, ki je minister in podpredsednik vlade, ni opaziti.
Koliko je vredna všečnost? Vemo, v politiki ima kratek rok trajanja. V liberalnih demokracijah velja načelo večine samo za izbiro predstavnikov ljudstva in legitimnost vlade. In Gibanje 5 zvezd, na volitvah največja posamična stranka, ima v poslanski zbornici 222 poslancev, Liga 124. V resnih demokracijah so bolj kot moč večine dragocene pravice manjšine. Čeprav večina Italijanov podpira Salvinijevo priseljensko politiko, bi morale vendar obstajati omejitve zdajšnjega konsenza.
Pošastno je, kako nizko je padel politični diskurz v Italiji, opazujemo, kot piše Ernesto Galli della Loggia, nepojmljiv padec italijanske politične kulture, neprimerljiv s čimerkoli v povojni zgodovini republike in z ravnijo evropskih politikov. Salvini, ki poziva k cenzusu romske populacije in prisega, da v Italiji ne bo pristala nobena ladja s prišleki, zelo dobro ve, kaj hoče. Z mize je pospravil vse, njegov cilj je en sam, ustavitev priseljevanja za vsako ceno. Odlično dojema, kako deluje politika, Liga pripada Hobbsovemu svetu moči, razume jo in jo prakticira. Ukvarja se predvsem s tem, da ustreže svojemu volilnemu telesu, vse ostalo je drugorazredno, malovredno.
Pravijo mu tudi Matteo II., a v primerjavi z Matteom Renzijem je sposobnejši. Nekdanji premier in voditelj Demokratske stranke si je vsakič, ko je odprl usta, nakopal nove sovražnike in sčasoma postal »nevzdržno nesimpatičen« (Corriere), Salvini ne izgublja somišljenikov. Potem ko je iz imena Severna liga odvrgel pridevnik, ga nostalgiki padanske odcepitve niso zapustili. Leta 2013 je prevzel zaradi škandalov razcefrano Severno Ligo ostarelega Umberta Bossija in jo predrugačil v nacionalno, lepenovsko stranko. Brž je ugotovil, da je lombardijski secesionizem iztrošen, zamenjal ga je s trdim evroskepticizmom in ostrim protipriseljenstvom. Če se je Renzija držal vzdevek rottamatore, ker je obljubljal, da bo razmontiral politiko, je Salvini akter konservativne revolucije, razgradil je bistveno več stvari, Italijo je približal Orbánovi Madžarski.
Štiriinštiridesetletni Milančan – nekdanji radijski voditelj brez izobrazbe, njegova partnerica je televizijska voditeljica, bivša manekenka Elisa Isoardi – je tri mandate preživel v evropskem parlamentu in enega v poslanski zbornici, letos je bil izvoljen za senatorja, je politik konfrontacije. Ne pomišlja si: če mu koristi, da ne sprejme nobenega prišleka več, ga ne bo sprejel. Ko je leta 2013 prevzel Ligo, je ta imela rekordno nizko, štiriodstotno podporo; zdaj je postala prva politična sila v državi. Italijo je potisnil desno, zelo desno. Neki italijanski komentator je zapisal, da je »na paspartu sklicevanja na zdrav razum projiciral rasizem in fašizem, vse z izgovorom, da so stvari razumne, ker tako pač vsi mislijo«. Pod površino močnih besed in učinkovite komunikacije je prepoznati splošnost, nasilnost, praznino. Nobene politike, ki bi znala diskutirati, argumentirati, analizirati – samo obljube in predvsem grožnje.
