Telo ne postane nepomembno, temveč nepogrešljivo

Voda je tako hladna, da zaboli, ko se uležem vanjo. Čutim, da se pljuča za trenutek prestrašijo, zato umirim dihanje. Srčni utrip se poveča, možgani postanejo sijoči. Že čez nekaj trenutkov se zasveti jasna svetloba, ki izostri vse oblike okoli mene in v meni. Plavam počasi in kakor v pesmi Ekatarine Velike se mi zdi, da moje telo spreminja obliko, kot da sem vidra. Vem, da v vodi ne bom prav dolgo, a ko bom prišla na suho, se zavila v brisačo in se bo zdelo, da so moja pljuča zaradi osvežilne vode čisto nova, si bom želela samo še to, da bi se hitro vrnila v tekočino. Premišljujem, da zdaj vem, kaj pomeni beseda divja. Lani sem prvič odkrila plavanje v hladnih rekah, jezerih in tolmunih. Prej se mi je vedno zdelo, da me bo zeblo, da se bom prehladila. Motno in blatno dno počasnih rek me ...