Zadrege s Kristusovim štetjem
Merjenje časa je že od pradavnine žgoča človekova preokupacija. Običajno se zgodovine koledarjev začenjajo z zapisi iz 3. tisočletja pr. n. št., iz sumerskega obdobja in iz egiptovskega Starega kraljestva.
Odpri galerijo
Je sploh še kakšen koledarski sistem, ki bi predstavljal konkurenco Kristusovemu štetju? FOTO: Reuters
Arheološki podatki o usmerjenosti vhodov srednjeevropskih neolitskih krožnih svetišč, rondelov, nakazujejo, da so se Evropejci posvečali preučevanju gibanj nebesnih teles – najverjetneje prav v zvezi z računanjem časa – že v 5. tisočletju pr. n. št.
Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga (2 Mz 20, 7)
Obilje imenovanj mesecev in dni v tednu v okolju grške antike, ko so skoraj v vsaki mestni državi čas računali po svoje in ko je bil edini vsegrški časovni okvir štetje let po štiriletnih olimpijskih ciklih, kaže, da koledar ni le funkcionalno, temveč pomembno identitetno obeležje.
Rimljani so šteli leta od ustanovitve mesta, od legendarne Romulove ustanovitve Rima l. 753 pr. n. št. Ko so torej pod cesarjem Filipom Arabcem obeleževali tisočletnico, se niso zavedali, da pravzaprav živijo v letu 247 našega štetja. Rimsko štetje je zdržalo 1000 let in dlje, vse do prvih stoletij krščansko-cesarske ere. Pravi začetek štetja let po Kristusovem rojstvu sodi šele v 6. stoletje. Zanj je bil po papeževem naročilu zaslužen menih Dionizij Mali. Novejše raziskave so pokazale, da naj bi se Jezus rodil pet ali šest let prej od Dionizijevega izračuna. Ta napaka pri računanju leta Jezusovega rojstva je nekaterim argument za to, da naše štetje ni Kristusovo štetje, temveč napačno izračunano Kristusovo štetje. Tudi prav. A dejstvo ostaja, da je referenčni okvir tega štetja let taisti Jezus Kristus.
Če naš gregorijanski koledar imenujemo krščanski solarni koledar, je potrebno dodati, da se je nanj kot na vse fenomene dolgega trajanja nalagalo mnogo pomenskih in formalnih plasti. Ko je Julij Cezar sklenil urediti rimsko koledarsko zmedo, je v te namene k sodelovanju pritegnil egiptovske strokovnjake. V našem koledarju se torej skrivajo julijansko prilagojeni prvotni egiptovski izračun solarnega leta, rimsko imenovanje mesecev, štetje let po Kristusovem rojstvu, korekcija drobne napake v izračunu dolžine leta, imenovana po papežu Gregorju XIII., in konec koncev slovensko imenovanje dni v tednu.
Z uporabo v dolžini skoraj poldrugega tisočletja je krščansko štetje let danes presenetljivo dolgoživo. In mu gre vse bolje: če presojamo po slavljenju novega leta po vsej zemeljski obli, je v zadnjih desetletjih postalo resnično globalno. Je sploh še kakšen koledarski sistem, ki bi predstavljal konkurenco Kristusovemu štetju?
Na prvi pogled je nenavadno, da bi kultura s tako jasno izraženo ideologijo, s tako močno identiteto, kakršna je islam, v civilnih zadevah prešla na krščansko štetje let. Islamski koledar je lunarni, dvanajst lunarnih mesecev torej sestavlja leto, ki je s 354 oz. 355 dnevi za 11 dni krajše od solarnega leta. Posledično muslimanski verski prazniki z vidika solarnega leta »potujejo« po koledarju v 32-letnih ciklih. Letošnje leto je muslimansko leto 1440 po hidžri, tj. begu Mohameda iz Meke v Medino, začetku islamskega štetja. A ker se je po našem, gregorijanskem koledarju to zgodilo leta 622, je od tedaj minilo le 1397 solarnih, tj. naših let.
Najdejo se posebneži, ki bi štetje let po Kristusu v svojem neizmernem sovraštvu do vsega krščanskega z veseljem zamenjali s čimerkoli, pa čeprav z muslimanskim štetjem let. A s tem je težava. Vsakdanje dejavnosti, od načrtovanja državnega proračuna pa do poljedelskih opravil, se tudi v tako islamu privrženih družbah, kot je Savdska Arabija, držijo najbolj razširjenega med solarnimi koledarji, tj. gregorijanskega – beri krščanskega, ne pa lunarnega muslimanskega koledarja.
Kako je s koledarskimi sistemi med velikimi civilizacijami na Daljnem vzhodu? Tudi kitajski koledar, ki je bil nekaj tisočletij osnova za štetje časa večine daljnovzhodnih družb, ni najbolj pripraven za današnje racionalno računanje časa. Gre za ti. luni-solarni koledar. Začetek kitajskega novega leta je mobilen, zgodi se na katerikoli dan med 21. januarjem in 20. februarjem. Pogojuje ga namreč začetek druge mlade lune (dan po luninem mlaju) po zimskem solsticiju. Poleg tega se leta v kitajskem koledarju ne razvrščajo v enostavnem zaporedju, temveč so ločena glede na vladavino posameznih cesarjev. To precej zapleta imenovanje in razumevanje daljših časovnih obdobij. Prav te dni smo priča nastopu novega cesarja na Japonskem. Enaintrideseto leto cesarske ere odhajajočega cesarja je obenem prvo leto cesarske ere novoustoličenega cesarja. V praktičnem življenju pa je tako na Japonskem kot drugod po svetu slej ko prej leto 2019.
Gregorijanski koledar je na Japonskem v splošni uporabi že skoraj poldrugo stoletje, na Kitajskem pa dobro stoletje. Kitajski koledar je pomemben le še kot simbolni pripomoček, kot določevalec tradicionalnih praznikov in kot horoskop. Ko je denimo na Japonskem leta 1966 število rojstev upadlo za več kot četrtino, je to bila posledica zloveščega horoskopskega leta ognjenega konja. Biti rojen v znaku ognjenega konja je bilo leta 1966 tako slaba popotnica v življenje, da so vraževerni starši množično prelagali starševstvo v naslednja leta. Dober pokazatelj trdoživosti tradicionalnega kitajskega koledarja bo naslednje leto ognjenega konja, leto 2026. Bo takrat ponovno upadlo število rojstev ali bo v zahodnjaško globalni maniri vse kot običajno?
V čem je torej skrivnost globalnega uspeha gregorijanskega koledarja? V primerjavi s konkurenti je bolj praktičen in ob dokajšnji preprostosti tudi natančen – kolikor je kak koledar v vsej zapletenosti merjenja časa sploh lahko praktičen in preprost.
Imenovanje let »po Kristusu« oz. »našem štetju« za zgodovinarje ni zelo relevantna tema. Enostavno uporabljajo letnice in stoletja brez pristavkov. Večina zgodovinarjev se namreč posveča zadnjim nekaj stoletjem. Zaplete se v antičnem obdobju in v prazgodovini, ko je pristavek »pred Kristusom« (pr. Kr.), »po Kristusu« (po Kr.) oz. »pred našim štetjem« (pr. n. št.) ali »našega štetja« (n. št.) neobhoden, če se hočemo izogniti nesporazumom.
Po 2. svetovni vojni se je pri nas uveljavila formula »pr. n. št.« kot nadomestilo za »nazadnjaški« izraz »pr. Kr.«. A pri tem ne gre za resnično zamenjavo, za nov referenčni okvir štetja let, temveč je to le drugo ime za isto stvar. Od kod to za komuniste neznačilno polovičarstvo? Kot vemo, so se protagonisti francoske revolucije tega ideološkega problema konec 18. stoletja lotili bolj radikalno. Njihova rešitev, štetje let od revolucije naprej, je skupaj s koledarskim novorekom neslavno propadla že po dvanajstih letih. Morda so naši revolucionarji prav zato previdno ostali pri Kristusovem štetju let. Tega se je dobro zavedati, še posebej v današnjih ideološko vse bolj razgretih časih, ko naj bi se človek s tem, ali reče »pred Kristusom« ali pa »pred našim štetjem«, opredelil za desničarja ali levičarja. Vsem popadljivim antikomunistom sporočam, da je Kristusovo štetje naše štetje. In ga zato tako tudi imenujem. Prav tako vsem gorečim komunistom sporočam, da je naše štetje dejansko štetje let pred in po Kristusovem, ne pa Marxovem rojstvu. Kristusovo in naše štetje sta sopomenki.
V angleških levičarskih medijih se v novejšem obdobju za čas pred Kristusom pojavlja formulacija BCE. To je kratica za »before common era«, se pravi »pred skupno dobo«, kar najbolje poslovenimo s »pred našim štetjem«. Gre za značilen primer politično korektnega govora, izumljenega zato, da se z navajanjem kulturno-ideoloških obrazcev ene religije slučajno ne bi prizadelo pripadnikov drugih religij, agnostikov in ateistov. A vtis je, da je ustaljena angleška označba BC (before Christ, tj. pred Kristusom) še vedno najbolj popularna. Morda zato, ker angleško govoreči izraz BC v nasprotju z govorci drugih jezikov dosledno izgovarjajo kot kratico, ne pa s polnima besedama. Vtis je torej, da je izraz BC v angleščini privzel nevtralno konotacijo, ob kateri nihče ne pomisli na osebo Jezusa Kristusa, temveč zgolj na točko na časovni premici.
Kako je s temi izrazi v nemščini? Podobno kot pri angleščini se poleg ustaljene uporabe »pred« in »po Kristusu« (vor Christus/nach Christus) uporablja tudi alternativni izraz »pred« in »po našem časoštetju« (vor/nach unserer Zeitrechnung).
Slišim, da je danes uporabljati »pr. n. št.« necivilizirano, barbarsko, da je to eden zadnjih recidivov neslavno propadlega komunističnega eksperimenta. A kaj naj k temu rečem, če berem dela Carla Marchesettija, slavnega arheologa in botanika, koncem 19. in v začetku 20. stoletja direktorja tržaškega Naravoslovnega muzeja? Marchesettija so obtoževali freigeistovstva v času, ki sekularnemu liberalizmu ni bil naklonjen. Obtoževali so ga, da je bil kot Italijan z aristokratskim pedigrejem prohabsburški avstrijakant, nihče pa ga ni obtoževal, da bi bil komunist. A vendar Marchesetti v svojih razpravah pogosto uporablja frazo »prima dell'era volgare«, kar bi najbolje prevedli s »pred skupno dobo« oz., po domače, »pred našim štetjem«. Izogibanje omenjanja Kristusa ima v italijanski sekularno-humanistični tradiciji dolgo zgodovino.
Kot prazgodovinar se z uporabo izrazov »pr. Kr.« oz. »pr. n. št.« srečujem vsak dan. Zakaj se torej nočem opredeliti za le enega, temveč sta mi ljuba oba? Razlogov je več. Eden med njimi je praktične narave. Vsak publicist dobro ve, kako neusmiljena je tiranija zahtevanega števila znakov v oddanih besedilih. Ni ga torej lepšega od krajšanja formule »pr. n. št.« v »pr. Kr.«, saj to v članku, ki tematizira prazgodovino, lahko prinese tudi 50 in več znakov krajši tekst. In obratno: če nanese, da je besedilo prekratko, je zelo koristna njegova obogatitev iz »pr. Kr.« v »pr. n. št.«.
Zadrege, ki jih imamo danes s Kristusovim štetjem časa, niso nič drugega kot zadrege, ki jih imamo v sekularno družbo rojeni in vzgojeni otroci socializma. Povezane so z nelagodjem, nerazumevanjem nam tujih manifestacij religije. A tako kot je vsebinsko spreobrnjenih in enostransko interpretiranih mnogo stvari v naši družbi, tako je tudi z razumevanjem mnogih plati Kristusovega nauka. Spomniti se velja, da je Jezus med drugim tudi revolucionarni socialni reformator. Spomnimo se Jezusovih besed iz govora na gori, da ni mogoče obenem služiti dvema gospodarjema, Bogu in mamonu, pohlepnemu bogu denarja. Spomnimo se, da gre lažje kamela skozi šivankino uho, kakor pa bogataš pride v raj. Spomnimo se: le če razdaš ubogim vse, kar imaš, je zate mesto v nebesih. Morda so religije in z njimi krščanstvo res – prosto po Marxu – opij za ljudstvo. A ob tem se pozablja, da je Jezusov nauk grožnja bogatim. Morda je krščanski nauk v mnogočem dvoumen, kot so v številnih zapovedih dvoumne vse religije. Glede premoženja pa je Kristusovo učenje kratko in jedrnato: bogati niso dobri kristjani, dokler je bogataš bogat, ne more v raj.
Nekaj noro predrznega je v Jezusovih – tistemu in našemu času – neprimernih razmišljanjih. In prav zato nekaj privlačnega. To je levičarski socialni program z zares solidno tradicijo – zdaj zdaj bomo obhajali dve tisočletji njegovega obstoja. Ob njem se Marxov in Engelsov Komunistični manifest bere kot nespretno jecljanje. Sprašujem se: mar levičarji ne berejo evangelijev? Nikoli ne zasledim, da bi iz njih povzeli kak citat, ki bi jim bil kot pisan na kožo. Ne morem se načuditi dandanašnjim levičarjem. Jezus jim je lahko močno orožje v boju proti globalno nepravični družbi. Zlahka bi ga subverzivno vzeli iz rok desničarjem. Sprašujem se: mar tudi desničarji ne berejo evangelijev? Zakaj se znova in znova naivno sklicujejo na krščanstvo, kot bi ne vedeli, da gre za radikalno levičarsko gibanje? Desničarjem torej velja pojasniti: Jezus je vaš nasprotnik. Levičarjem velja pojasnilo podobne vsebine: Jezus je vaš zaveznik.
Nisem poklican za razreševanje meni nerazumljivih dilem o Jezusovi človeški in božji naravi. Razumem ga kot zgodovinsko osebo, ki je zaradi spleta okoliščin postala merilo za štetje časa. Kot arheolog, ki prazgodovinske fenomene umeščam v čas pr. Kr., torej vsak dan izgovarjam njegovo ime. S tem imam manjše težave, kot jih ima vernik, ki naj resno jemlje zapoved iz uvoda v to pisanje. Arheološke polemike so namreč lahko hočeš nočeš tudi take narave, da je umeščanje v čas obeleženo z žarom in gnevom, da ne rečem izgovorjeno po nemarnem.
A zakaj bi sploh še vztrajali z »našim štetjem«? Seveda smo pri tem lahko nostalgično navijaški: simpatizerji Jezusovega socialnega nauka s tem nakazujemo, da je bila socialistična družba bolj socialno pravična od današnje. A ne gre za to. Gre predvsem za to, da je formulacija »pred našim štetjem« bolj brezosebna: naj smo namreč do osebe Jezusa Kristusa pozitivno ali negativno nastrojeni, v nas zbuja močna čustva. Tem pa naj bi se v nevtralni govorici arheološke in zgodovinske znanosti izogibali.
Dr. Peter Turk je arheolog in kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije.
Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga (2 Mz 20, 7)
Obilje imenovanj mesecev in dni v tednu v okolju grške antike, ko so skoraj v vsaki mestni državi čas računali po svoje in ko je bil edini vsegrški časovni okvir štetje let po štiriletnih olimpijskih ciklih, kaže, da koledar ni le funkcionalno, temveč pomembno identitetno obeležje.
Rimljani so šteli leta od ustanovitve mesta, od legendarne Romulove ustanovitve Rima l. 753 pr. n. št. Ko so torej pod cesarjem Filipom Arabcem obeleževali tisočletnico, se niso zavedali, da pravzaprav živijo v letu 247 našega štetja. Rimsko štetje je zdržalo 1000 let in dlje, vse do prvih stoletij krščansko-cesarske ere. Pravi začetek štetja let po Kristusovem rojstvu sodi šele v 6. stoletje. Zanj je bil po papeževem naročilu zaslužen menih Dionizij Mali. Novejše raziskave so pokazale, da naj bi se Jezus rodil pet ali šest let prej od Dionizijevega izračuna. Ta napaka pri računanju leta Jezusovega rojstva je nekaterim argument za to, da naše štetje ni Kristusovo štetje, temveč napačno izračunano Kristusovo štetje. Tudi prav. A dejstvo ostaja, da je referenčni okvir tega štetja let taisti Jezus Kristus.
Krščansko štetje je presenetljivo dolgoživo
Če naš gregorijanski koledar imenujemo krščanski solarni koledar, je potrebno dodati, da se je nanj kot na vse fenomene dolgega trajanja nalagalo mnogo pomenskih in formalnih plasti. Ko je Julij Cezar sklenil urediti rimsko koledarsko zmedo, je v te namene k sodelovanju pritegnil egiptovske strokovnjake. V našem koledarju se torej skrivajo julijansko prilagojeni prvotni egiptovski izračun solarnega leta, rimsko imenovanje mesecev, štetje let po Kristusovem rojstvu, korekcija drobne napake v izračunu dolžine leta, imenovana po papežu Gregorju XIII., in konec koncev slovensko imenovanje dni v tednu.
Z uporabo v dolžini skoraj poldrugega tisočletja je krščansko štetje let danes presenetljivo dolgoživo. In mu gre vse bolje: če presojamo po slavljenju novega leta po vsej zemeljski obli, je v zadnjih desetletjih postalo resnično globalno. Je sploh še kakšen koledarski sistem, ki bi predstavljal konkurenco Kristusovemu štetju?
Na prvi pogled je nenavadno, da bi kultura s tako jasno izraženo ideologijo, s tako močno identiteto, kakršna je islam, v civilnih zadevah prešla na krščansko štetje let. Islamski koledar je lunarni, dvanajst lunarnih mesecev torej sestavlja leto, ki je s 354 oz. 355 dnevi za 11 dni krajše od solarnega leta. Posledično muslimanski verski prazniki z vidika solarnega leta »potujejo« po koledarju v 32-letnih ciklih. Letošnje leto je muslimansko leto 1440 po hidžri, tj. begu Mohameda iz Meke v Medino, začetku islamskega štetja. A ker se je po našem, gregorijanskem koledarju to zgodilo leta 622, je od tedaj minilo le 1397 solarnih, tj. naših let.
Mar levičarji ne berejo evangelijev? Nikoli ne zasledim, da bi iz njih povzeli kak citat, ki bi jim bil kot pisan na kožo. Ne morem se načuditi dandanašnjim levičarjem. Jezus jim je lahko močno orožje v boju proti globalno nepravični družbi. Zlahka bi ga subverzivno vzeli iz rok desničarjem.
Najdejo se posebneži, ki bi štetje let po Kristusu v svojem neizmernem sovraštvu do vsega krščanskega z veseljem zamenjali s čimerkoli, pa čeprav z muslimanskim štetjem let. A s tem je težava. Vsakdanje dejavnosti, od načrtovanja državnega proračuna pa do poljedelskih opravil, se tudi v tako islamu privrženih družbah, kot je Savdska Arabija, držijo najbolj razširjenega med solarnimi koledarji, tj. gregorijanskega – beri krščanskega, ne pa lunarnega muslimanskega koledarja.
Kako je s koledarskimi sistemi med velikimi civilizacijami na Daljnem vzhodu? Tudi kitajski koledar, ki je bil nekaj tisočletij osnova za štetje časa večine daljnovzhodnih družb, ni najbolj pripraven za današnje racionalno računanje časa. Gre za ti. luni-solarni koledar. Začetek kitajskega novega leta je mobilen, zgodi se na katerikoli dan med 21. januarjem in 20. februarjem. Pogojuje ga namreč začetek druge mlade lune (dan po luninem mlaju) po zimskem solsticiju. Poleg tega se leta v kitajskem koledarju ne razvrščajo v enostavnem zaporedju, temveč so ločena glede na vladavino posameznih cesarjev. To precej zapleta imenovanje in razumevanje daljših časovnih obdobij. Prav te dni smo priča nastopu novega cesarja na Japonskem. Enaintrideseto leto cesarske ere odhajajočega cesarja je obenem prvo leto cesarske ere novoustoličenega cesarja. V praktičnem življenju pa je tako na Japonskem kot drugod po svetu slej ko prej leto 2019.
Gregorijanski koledar je na Japonskem v splošni uporabi že skoraj poldrugo stoletje, na Kitajskem pa dobro stoletje. Kitajski koledar je pomemben le še kot simbolni pripomoček, kot določevalec tradicionalnih praznikov in kot horoskop. Ko je denimo na Japonskem leta 1966 število rojstev upadlo za več kot četrtino, je to bila posledica zloveščega horoskopskega leta ognjenega konja. Biti rojen v znaku ognjenega konja je bilo leta 1966 tako slaba popotnica v življenje, da so vraževerni starši množično prelagali starševstvo v naslednja leta. Dober pokazatelj trdoživosti tradicionalnega kitajskega koledarja bo naslednje leto ognjenega konja, leto 2026. Bo takrat ponovno upadlo število rojstev ali bo v zahodnjaško globalni maniri vse kot običajno?
V čem je torej skrivnost globalnega uspeha gregorijanskega koledarja? V primerjavi s konkurenti je bolj praktičen in ob dokajšnji preprostosti tudi natančen – kolikor je kak koledar v vsej zapletenosti merjenja časa sploh lahko praktičen in preprost.
Imenovanje let »po Kristusu« oz. »našem štetju« za zgodovinarje ni zelo relevantna tema. Enostavno uporabljajo letnice in stoletja brez pristavkov. Večina zgodovinarjev se namreč posveča zadnjim nekaj stoletjem. Zaplete se v antičnem obdobju in v prazgodovini, ko je pristavek »pred Kristusom« (pr. Kr.), »po Kristusu« (po Kr.) oz. »pred našim štetjem« (pr. n. št.) ali »našega štetja« (n. št.) neobhoden, če se hočemo izogniti nesporazumom.
Pr. n. št.
Po 2. svetovni vojni se je pri nas uveljavila formula »pr. n. št.« kot nadomestilo za »nazadnjaški« izraz »pr. Kr.«. A pri tem ne gre za resnično zamenjavo, za nov referenčni okvir štetja let, temveč je to le drugo ime za isto stvar. Od kod to za komuniste neznačilno polovičarstvo? Kot vemo, so se protagonisti francoske revolucije tega ideološkega problema konec 18. stoletja lotili bolj radikalno. Njihova rešitev, štetje let od revolucije naprej, je skupaj s koledarskim novorekom neslavno propadla že po dvanajstih letih. Morda so naši revolucionarji prav zato previdno ostali pri Kristusovem štetju let. Tega se je dobro zavedati, še posebej v današnjih ideološko vse bolj razgretih časih, ko naj bi se človek s tem, ali reče »pred Kristusom« ali pa »pred našim štetjem«, opredelil za desničarja ali levičarja. Vsem popadljivim antikomunistom sporočam, da je Kristusovo štetje naše štetje. In ga zato tako tudi imenujem. Prav tako vsem gorečim komunistom sporočam, da je naše štetje dejansko štetje let pred in po Kristusovem, ne pa Marxovem rojstvu. Kristusovo in naše štetje sta sopomenki.
V angleških levičarskih medijih se v novejšem obdobju za čas pred Kristusom pojavlja formulacija BCE. To je kratica za »before common era«, se pravi »pred skupno dobo«, kar najbolje poslovenimo s »pred našim štetjem«. Gre za značilen primer politično korektnega govora, izumljenega zato, da se z navajanjem kulturno-ideoloških obrazcev ene religije slučajno ne bi prizadelo pripadnikov drugih religij, agnostikov in ateistov. A vtis je, da je ustaljena angleška označba BC (before Christ, tj. pred Kristusom) še vedno najbolj popularna. Morda zato, ker angleško govoreči izraz BC v nasprotju z govorci drugih jezikov dosledno izgovarjajo kot kratico, ne pa s polnima besedama. Vtis je torej, da je izraz BC v angleščini privzel nevtralno konotacijo, ob kateri nihče ne pomisli na osebo Jezusa Kristusa, temveč zgolj na točko na časovni premici.
Kako je s temi izrazi v nemščini? Podobno kot pri angleščini se poleg ustaljene uporabe »pred« in »po Kristusu« (vor Christus/nach Christus) uporablja tudi alternativni izraz »pred« in »po našem časoštetju« (vor/nach unserer Zeitrechnung).
Slišim, da je danes uporabljati »pr. n. št.« necivilizirano, barbarsko, da je to eden zadnjih recidivov neslavno propadlega komunističnega eksperimenta. A kaj naj k temu rečem, če berem dela Carla Marchesettija, slavnega arheologa in botanika, koncem 19. in v začetku 20. stoletja direktorja tržaškega Naravoslovnega muzeja? Marchesettija so obtoževali freigeistovstva v času, ki sekularnemu liberalizmu ni bil naklonjen. Obtoževali so ga, da je bil kot Italijan z aristokratskim pedigrejem prohabsburški avstrijakant, nihče pa ga ni obtoževal, da bi bil komunist. A vendar Marchesetti v svojih razpravah pogosto uporablja frazo »prima dell'era volgare«, kar bi najbolje prevedli s »pred skupno dobo« oz., po domače, »pred našim štetjem«. Izogibanje omenjanja Kristusa ima v italijanski sekularno-humanistični tradiciji dolgo zgodovino.
Kot prazgodovinar se z uporabo izrazov »pr. Kr.« oz. »pr. n. št.« srečujem vsak dan. Zakaj se torej nočem opredeliti za le enega, temveč sta mi ljuba oba? Razlogov je več. Eden med njimi je praktične narave. Vsak publicist dobro ve, kako neusmiljena je tiranija zahtevanega števila znakov v oddanih besedilih. Ni ga torej lepšega od krajšanja formule »pr. n. št.« v »pr. Kr.«, saj to v članku, ki tematizira prazgodovino, lahko prinese tudi 50 in več znakov krajši tekst. In obratno: če nanese, da je besedilo prekratko, je zelo koristna njegova obogatitev iz »pr. Kr.« v »pr. n. št.«.
Po 2. svetovni vojni se je pri nas uveljavila formula pr. n. št. kot nadomestilo za »nazadnjaški« izraz pr. Kr. A pri tem ne gre za resnično zamenjavo, za nov referenčni okvir štetja let, temveč je to le drugo ime za isto stvar. Od kod to za komuniste neznačilno polovičarstvo?
Revolucionarni socialni reformator
Zadrege, ki jih imamo danes s Kristusovim štetjem časa, niso nič drugega kot zadrege, ki jih imamo v sekularno družbo rojeni in vzgojeni otroci socializma. Povezane so z nelagodjem, nerazumevanjem nam tujih manifestacij religije. A tako kot je vsebinsko spreobrnjenih in enostransko interpretiranih mnogo stvari v naši družbi, tako je tudi z razumevanjem mnogih plati Kristusovega nauka. Spomniti se velja, da je Jezus med drugim tudi revolucionarni socialni reformator. Spomnimo se Jezusovih besed iz govora na gori, da ni mogoče obenem služiti dvema gospodarjema, Bogu in mamonu, pohlepnemu bogu denarja. Spomnimo se, da gre lažje kamela skozi šivankino uho, kakor pa bogataš pride v raj. Spomnimo se: le če razdaš ubogim vse, kar imaš, je zate mesto v nebesih. Morda so religije in z njimi krščanstvo res – prosto po Marxu – opij za ljudstvo. A ob tem se pozablja, da je Jezusov nauk grožnja bogatim. Morda je krščanski nauk v mnogočem dvoumen, kot so v številnih zapovedih dvoumne vse religije. Glede premoženja pa je Kristusovo učenje kratko in jedrnato: bogati niso dobri kristjani, dokler je bogataš bogat, ne more v raj.
Nekaj noro predrznega je v Jezusovih – tistemu in našemu času – neprimernih razmišljanjih. In prav zato nekaj privlačnega. To je levičarski socialni program z zares solidno tradicijo – zdaj zdaj bomo obhajali dve tisočletji njegovega obstoja. Ob njem se Marxov in Engelsov Komunistični manifest bere kot nespretno jecljanje. Sprašujem se: mar levičarji ne berejo evangelijev? Nikoli ne zasledim, da bi iz njih povzeli kak citat, ki bi jim bil kot pisan na kožo. Ne morem se načuditi dandanašnjim levičarjem. Jezus jim je lahko močno orožje v boju proti globalno nepravični družbi. Zlahka bi ga subverzivno vzeli iz rok desničarjem. Sprašujem se: mar tudi desničarji ne berejo evangelijev? Zakaj se znova in znova naivno sklicujejo na krščanstvo, kot bi ne vedeli, da gre za radikalno levičarsko gibanje? Desničarjem torej velja pojasniti: Jezus je vaš nasprotnik. Levičarjem velja pojasnilo podobne vsebine: Jezus je vaš zaveznik.
Nisem poklican za razreševanje meni nerazumljivih dilem o Jezusovi človeški in božji naravi. Razumem ga kot zgodovinsko osebo, ki je zaradi spleta okoliščin postala merilo za štetje časa. Kot arheolog, ki prazgodovinske fenomene umeščam v čas pr. Kr., torej vsak dan izgovarjam njegovo ime. S tem imam manjše težave, kot jih ima vernik, ki naj resno jemlje zapoved iz uvoda v to pisanje. Arheološke polemike so namreč lahko hočeš nočeš tudi take narave, da je umeščanje v čas obeleženo z žarom in gnevom, da ne rečem izgovorjeno po nemarnem.
A zakaj bi sploh še vztrajali z »našim štetjem«? Seveda smo pri tem lahko nostalgično navijaški: simpatizerji Jezusovega socialnega nauka s tem nakazujemo, da je bila socialistična družba bolj socialno pravična od današnje. A ne gre za to. Gre predvsem za to, da je formulacija »pred našim štetjem« bolj brezosebna: naj smo namreč do osebe Jezusa Kristusa pozitivno ali negativno nastrojeni, v nas zbuja močna čustva. Tem pa naj bi se v nevtralni govorici arheološke in zgodovinske znanosti izogibali.
Dr. Peter Turk je arheolog in kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije.
