Nogomet le za plebejce?
Če je nekoč veljalo, da je opera namenjena eliti, nogometna tekma pa najrevnejšim otrokom industrijske revolucije, je danes nogomet bolj patricijski od opere.
Odpri galerijo
Vsi želijo na nogomet, vsi bi bili del spektakla, kakršen je bil tudi dvoboj med Srbijo in Brazilijo v Moskvi. Foto AFP
Med ponedeljkovim premikom sem imel čas za podrobnejši pregled ruskega tiska. Na Šeremetjevu sem vzel šest večjih dnevnih časopisov, namerno sem izpustil le največjega Komsomolskaja pravda. O čem naj namreč pišejo tabloidi, če na tem mundialu še ni bilo incidenta? Zanimalo me je, kako bo ruski tisk pospremil svojo reprezentanco v večerno tekmo. Leteti bi moral v Petropavlovsk na Kamčatki, če bi želel prebrati vse, kar me je pritegnilo, ne pa v dobro uro oddaljeni Nižnij Novgorod.
Hitreje sem opravil krajšo analizo tiskane naklade. Na vrhu sta bila specializirana Sport Express (219.450 izvodov) in Sovjetski sport (183.178), v katerih zaseda mundial 15/16 prostora. Na zadnji strani je bilo možno ujeti le tekst o hokejskih zvezdnikih Ovečkinu in Kučerovu ... Priložnost je dobil tudi nekdanji teniški igralec Kafeljnikov, toda v intervjuju je razpredal zgolj o mundialu. Sledili so Rosiskaja gazeta (144.072), ki namenja največ prostora mundialu med osrednjimi mediji, daleč zadaj so capljali Izvestija (83.210), Komersant (69.310) in ekonomski dnevnik Vedomosti (53.900).
Bolj zanimiva od Kafeljnikova je bila gledališka in filmska igralka Olga Prokofjeva, privlačna dama pri 55 letih. V pogovoru za Izvestija je primerjala gledališče in nogomet: »Prijateljem se lahko zahvalim, da si bom ogledala več tekem, vključno s polfinalno v Peterburgu. Vedo, da obožujem nadarjene nogometaše, ki igrajo privlačno in gledalcem omogočijo estetske užitke. Gledališče in nogomet sta podobni sferi – gre za izmenjavo energije med tekmo, v finalu pa katarzo, radost, veselje in tragedijo. In strast ter solze za gledalce.«
Nogomet izvleče iz gledalca najmanj tako močna čustva kot najboljša gledališče in opera. Kdaj so zares postali globalno slavni trije tenorji, če ne leta 1994 na odprtju mundiala v ZDA, ko so klasično glasbo spustili z elitnega, toda komercialno (pre)ozkega vrha in jo približali plebejcem? Domingo, Carreras in Pavarotti so naredili za priljubljenost klasične glasbe morda več kot Mozart in Beethoven. In če je nekoč veljalo, da je vrhunska opera namenjena eliti, vrhunska nogometna tekma pa najrevnejšim otrokom industrijske revolucije, je danes drugače. Nogomet postaja bolj patricijski od opere.
Če bi bila Slovenija v boju za Rusijo 2018 uspešnejša, bi si le redke družine lahko privoščile paketni ogled treh tekem. Štiri letalske vozovnice do Moskve stanejo 1200 evrov, deset nočitev v hotelu najnižjega razreda najmanj 2000 evrov, najcenejše vstopnice za tri tekme 1200 evrov, trije notranji leti za štiri osebe najmanj 600 evrov – skupaj pet tisoč evrov, a ne bi spili niti skodelice čaja. Težko bi se vrnili domov »shujšani« za manj kot sedem tisočakov, ob morebitni uvrstitvi v 1/8 finala bi potrebovali celo pomoč slabe banke ...
Gre za ponudbo in povpraševanje, vsi bi namreč želeli na nogomet. Celo zahodnoevropski politiki napovedujejo prihod v Rusijo, čeprav bi s tem kršili sankcije ... Selfie z Ronaldom ali Messijem v ozadju, četudi zgolj na obcestnem plakatu – to je (p)ostalo neprecenljivo.
Hitreje sem opravil krajšo analizo tiskane naklade. Na vrhu sta bila specializirana Sport Express (219.450 izvodov) in Sovjetski sport (183.178), v katerih zaseda mundial 15/16 prostora. Na zadnji strani je bilo možno ujeti le tekst o hokejskih zvezdnikih Ovečkinu in Kučerovu ... Priložnost je dobil tudi nekdanji teniški igralec Kafeljnikov, toda v intervjuju je razpredal zgolj o mundialu. Sledili so Rosiskaja gazeta (144.072), ki namenja največ prostora mundialu med osrednjimi mediji, daleč zadaj so capljali Izvestija (83.210), Komersant (69.310) in ekonomski dnevnik Vedomosti (53.900).
Bolj zanimiva od Kafeljnikova je bila gledališka in filmska igralka Olga Prokofjeva, privlačna dama pri 55 letih. V pogovoru za Izvestija je primerjala gledališče in nogomet: »Prijateljem se lahko zahvalim, da si bom ogledala več tekem, vključno s polfinalno v Peterburgu. Vedo, da obožujem nadarjene nogometaše, ki igrajo privlačno in gledalcem omogočijo estetske užitke. Gledališče in nogomet sta podobni sferi – gre za izmenjavo energije med tekmo, v finalu pa katarzo, radost, veselje in tragedijo. In strast ter solze za gledalce.«
Nogomet izvleče iz gledalca najmanj tako močna čustva kot najboljša gledališče in opera. Kdaj so zares postali globalno slavni trije tenorji, če ne leta 1994 na odprtju mundiala v ZDA, ko so klasično glasbo spustili z elitnega, toda komercialno (pre)ozkega vrha in jo približali plebejcem? Domingo, Carreras in Pavarotti so naredili za priljubljenost klasične glasbe morda več kot Mozart in Beethoven. In če je nekoč veljalo, da je vrhunska opera namenjena eliti, vrhunska nogometna tekma pa najrevnejšim otrokom industrijske revolucije, je danes drugače. Nogomet postaja bolj patricijski od opere.
Če bi bila Slovenija v boju za Rusijo 2018 uspešnejša, bi si le redke družine lahko privoščile paketni ogled treh tekem. Štiri letalske vozovnice do Moskve stanejo 1200 evrov, deset nočitev v hotelu najnižjega razreda najmanj 2000 evrov, najcenejše vstopnice za tri tekme 1200 evrov, trije notranji leti za štiri osebe najmanj 600 evrov – skupaj pet tisoč evrov, a ne bi spili niti skodelice čaja. Težko bi se vrnili domov »shujšani« za manj kot sedem tisočakov, ob morebitni uvrstitvi v 1/8 finala bi potrebovali celo pomoč slabe banke ...
Gre za ponudbo in povpraševanje, vsi bi namreč želeli na nogomet. Celo zahodnoevropski politiki napovedujejo prihod v Rusijo, čeprav bi s tem kršili sankcije ... Selfie z Ronaldom ali Messijem v ozadju, četudi zgolj na obcestnem plakatu – to je (p)ostalo neprecenljivo.
