Pet front so preživeli le z dolgo klopjo
Trener Zoran Kedačič je vesel, ker so odbojkarji ACH Volleyja rasli kot posamezniki in ekipa.
Odpri galerijo
Ljubljanski igralski kader tako dobro pokrit kot v tej sezoni ni bil že dolgo. Foto Leon Vidic/Delo
Ljubljana – Če je minule sezone razkorak med serijskim odbojkarskim prvakom ACH Volleyjem in zasledovalci kopnel, se je v pravkar končani spet povečal. Ljubljančani so pod taktirko Zorana Kedačiča v torek dokončali, kar so prej potrpežljivo gradili, in še tretjič v finalu odpravili trikrat srebrno zasedbo Calcita Volleyja.
Izkupiček zmajev v obeh domačih tekmovanjih, ligaškem in pokalnem: 33 tekem, 33 zmag, v končnici pet zmag brez oddanega niza. »To pove ogromno o značaju fantov, ki so vso sezono rasli kot posamezniki in kot moštvo. Ekipa je bila selekcionirana najbolje, odkar sem zraven, odlično je bila pokrita na vseh položajih. Da tako odigraš na domačih frontah, skupaj pa v petih tekmovanjih, moraš imeti široko klop, ne le sedmih mož. Del trenerskega posla je, da ekipo zložiš, da diha kot eno, kar je lažje govoriti kot storiti,« zatrjuje Kedačič.
Štirinajst enakovrednih igralcev je lahko za trenerja dvorezen meč: »Odvisno od značaja fantov in tega, ali sledijo viziji. Igralce sem skušal kar največ rotirati, sledili so temu, da so si delili igralni čas. Če sezono primerjam s prejšnjo, je ključna razlika ravno v tem, da lani nismo imeli tako dolge klopi.« Tokratni način selekcioniranja igralcev je smernik tudi za vnaprej: »Odvisno je od mnogih stvari, od klubskega proračuna in ambicij. Tako moramo nadaljevati, če želimo ostati konkurenčni v vseh tekmovanjih, sicer je treba spremeniti prioritete in prečrtati katero od front.«
Z obema tujcema, ruskim sprejemalcem Dmitrijem Babkovom in hrvaškim korektorjem Petrom Đirlićem, je bil Kedačič zelo zadovoljen, bila sta zadetek v polno.
»Babkovu se je poznalo, da poleti ni prišel dobro pripravljen, vlekel je stare poškodbe, ki so se mu nabirale skozi leta. Nič resnejšega, a so ga motile. Pozimi je zelo napredoval, je najboljši sprejemalec v Sloveniji, 'mašina'. Ogromno je dal meni, ekipi, mladim. Đirlić je prihodnost evropske odbojke, za naš klub pa dolgoročna rešitev. Iz reprezentance je prišel kot bloker, zdaj je evropsko primerljiv korektor.«
Zmaga tudi zasebno
Kapetanski trak je še naprej nosil Andrej Flajs, ki pa ni veliko igral. »Je pravi profesionalec, vsak trening opravi profesionalno in je zgled mlajšim, ne problematizira minutaže, vedno da vse za ekipo. To ga dela velikega človeka, meni osebno največjega, ker takšne vloge ni lahko sprejeti. Ima ogromno izkušenj, toda ekipa se spreminja, vzgajamo mlade igralce, stremimo k temu, da jih dobi čim več priložnost,« pojasnjuje Kedačič in se strinja, da je ogromen preskok naredil bloker Diko Purič: »Vsako sezono raste, v zadnji je napredoval, ker ga je konkurenca prisilila v to. Razdaja se za ekipo, dela na 120 odstotkih, zanima se za taktiko, poglablja se v odbojko. Je balzam za slehernega trenerja.«
Tudi Kedačiču kot mlademu trenerju se je cena dvignila in se je znašel pod drobnogledom tujih kolektivov, a o tem še ne želi špekulirati: »Nimam ne srca ne duše, da bi se že med sezono s kom dogovarjal. Sem pa v Ljubljani zelo zadovoljen, nič mi ne manjka, družina je tu srečna, odlične razmere imam za delo.«
Sezona zanj ni bila uspešna le na športnem parketu, temveč tudi zasebno, saj je postal očka prvorojenki. »Ponosen sem na ženo, kako je to speljala, ni nama bilo lahko v zadnjih dveh mesecih. Imava lepo hčerko, ki se je rodila zdrava, na srečo že po koncu 'evropske' sezone, sicer bi bilo še bolj pestro,« se namuzne Kedačič.
Izkupiček zmajev v obeh domačih tekmovanjih, ligaškem in pokalnem: 33 tekem, 33 zmag, v končnici pet zmag brez oddanega niza. »To pove ogromno o značaju fantov, ki so vso sezono rasli kot posamezniki in kot moštvo. Ekipa je bila selekcionirana najbolje, odkar sem zraven, odlično je bila pokrita na vseh položajih. Da tako odigraš na domačih frontah, skupaj pa v petih tekmovanjih, moraš imeti široko klop, ne le sedmih mož. Del trenerskega posla je, da ekipo zložiš, da diha kot eno, kar je lažje govoriti kot storiti,« zatrjuje Kedačič.
Štirinajst enakovrednih igralcev je lahko za trenerja dvorezen meč: »Odvisno od značaja fantov in tega, ali sledijo viziji. Igralce sem skušal kar največ rotirati, sledili so temu, da so si delili igralni čas. Če sezono primerjam s prejšnjo, je ključna razlika ravno v tem, da lani nismo imeli tako dolge klopi.« Tokratni način selekcioniranja igralcev je smernik tudi za vnaprej: »Odvisno je od mnogih stvari, od klubskega proračuna in ambicij. Tako moramo nadaljevati, če želimo ostati konkurenčni v vseh tekmovanjih, sicer je treba spremeniti prioritete in prečrtati katero od front.«
Z obema tujcema, ruskim sprejemalcem Dmitrijem Babkovom in hrvaškim korektorjem Petrom Đirlićem, je bil Kedačič zelo zadovoljen, bila sta zadetek v polno.
»Babkovu se je poznalo, da poleti ni prišel dobro pripravljen, vlekel je stare poškodbe, ki so se mu nabirale skozi leta. Nič resnejšega, a so ga motile. Pozimi je zelo napredoval, je najboljši sprejemalec v Sloveniji, 'mašina'. Ogromno je dal meni, ekipi, mladim. Đirlić je prihodnost evropske odbojke, za naš klub pa dolgoročna rešitev. Iz reprezentance je prišel kot bloker, zdaj je evropsko primerljiv korektor.«
Zmaga tudi zasebno
Kapetanski trak je še naprej nosil Andrej Flajs, ki pa ni veliko igral. »Je pravi profesionalec, vsak trening opravi profesionalno in je zgled mlajšim, ne problematizira minutaže, vedno da vse za ekipo. To ga dela velikega človeka, meni osebno največjega, ker takšne vloge ni lahko sprejeti. Ima ogromno izkušenj, toda ekipa se spreminja, vzgajamo mlade igralce, stremimo k temu, da jih dobi čim več priložnost,« pojasnjuje Kedačič in se strinja, da je ogromen preskok naredil bloker Diko Purič: »Vsako sezono raste, v zadnji je napredoval, ker ga je konkurenca prisilila v to. Razdaja se za ekipo, dela na 120 odstotkih, zanima se za taktiko, poglablja se v odbojko. Je balzam za slehernega trenerja.«
Tudi Kedačiču kot mlademu trenerju se je cena dvignila in se je znašel pod drobnogledom tujih kolektivov, a o tem še ne želi špekulirati: »Nimam ne srca ne duše, da bi se že med sezono s kom dogovarjal. Sem pa v Ljubljani zelo zadovoljen, nič mi ne manjka, družina je tu srečna, odlične razmere imam za delo.«
Sezona zanj ni bila uspešna le na športnem parketu, temveč tudi zasebno, saj je postal očka prvorojenki. »Ponosen sem na ženo, kako je to speljala, ni nama bilo lahko v zadnjih dveh mesecih. Imava lepo hčerko, ki se je rodila zdrava, na srečo že po koncu 'evropske' sezone, sicer bi bilo še bolj pestro,« se namuzne Kedačič.
